Danes so zadružni domovi prostori srečevanj godbenikov in gledaliških skupin, so koncertna prizorišča, kinodvorane, razstavni prostori, spremenjeni so v mladinske centre. Pogosto so v njih knjižnice in celo stanovanja. Še vedno v njih srečamo zadružne trgovine, skladišča kmetijskih pridelkov ter skoraj obvezno bife ali gostilno. So pomemben del življenja skupnosti na slovenskem podeželju. Veliko jih je nastalo z udarniškim delom po letu 1948, ko so načrtovali gradnjo 523 zadružnih domov v Sloveniji in jih tudi v resnici zgradili več kot 300.

Pri projektiranju domov so sodelovali pomembni arhitekti slovenskega modernizma. Načrti so bili tipski, vendar prilagojeni regionalnim značilnostim in velikosti kraja. Prva povojna zadružna domova sta zrasla na Predmeji nad Ajdovščino in na Cvenu pri Ljutomeru. Obenem je potekala agrarna reforma in modernizacija podeželja, zato je bila gradnja skrbno dokumentirana v časopisju in filmskih obzornikih.

Arhitekta Blaž Babnik Romaniuk in Rastko Pečar ter umetnostni zgodovinarki Martina Malešič in Asta Vrečko so pripravili obsežno raziskavo o zgodovini in stanju zadružnih domov v Sloveniji. Projekt Skupno v skupnosti − sedemdeset let zadružnih domov kot družbene infrastrukture so leta 2021 predstavili na Arhitekturnem bienalu v Benetkah.

Marsikateri skladno oblikovan vaški, kulturni, prosvetni, sokolski ali zadružni dom, ki je prevladujoči objekt v urbanem tkivu, je iz obdobja med svetovnima vojnama. Zadružništvo poznamo v Sloveniji že 150 let, zelo ga je spodbujal Janez Evangelist Krek. V številnih okoljih po svetu je bolj razširjeno kot pri nas in je lahko dober model za boj manjših skupnosti proti velikim korporacijam. Zadružni domovi so bili zgrajeni kot podporni stebri kmetijske dejavnosti s trgovinami, skladišči, sušilnicami sadja, posojilnicami, pa tudi namenjeni izmenjavi znanja in upravljanju skupnosti. Marsikje po Sloveniji večino teh vlog še vedno opravljajo.

Filmska pripoved delno sledi avtorski ekipi, ki je tudi po dokončanem razstavnem projektu vključena v razmišljanja o prihodnosti posameznih domov. Predlagajo idejne rešitve in projekte za obnovo, z delavnicami in pogovori poskušajo ubraniti objekte pred rušenjem ali razprodajo. V filmu pa se približamo tudi dogajanju v teh zanimivih stavbah. Potujemo po slovenskih pokrajinah, prisostvujemo sestankom, predstavam in veselicam ter druženju vseh, od najstarejših, ki se še spominjajo gradnje zadružnih domov, do najmlajših, ki imajo v dvorani, denimo, plesne tečaje.

Predmeja, Zadvor, Povir, Komen, Sovodenj, Žiri, Zadobrova, Dobrova, Cven, Dobrovo, Višnjevik, Hum, Fojana, Cerovo, Savlje, Kleče, Marezige, Krištanci, Bistrica ob Sotli, Kobilje, Bizovik, Branik in Bertoki so posamezne postaje tega filmskega popotovanja.

Režiser in scenarist dokumentarnega filma Zadružni dom je Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor in izvajalec glasbe Janez Dovč, mojster zvokovne obdelave Robert Sršen, grafični oblikovalec Robert Kenda, kolorist Tomaž Hajdarovič, producentka filma Tina Rakoše.