Slednji je z lahkim letalom preletel skoraj celo oblo in ob tem registriral onesnaženost s črnim ogljikom.
Film je v preteklem letu bil prikazan na številnih festivalih po svetu. Direktor fotografije je izjemni Rado Likon, lanskoletni Badjurov nagrajenec, ki je za ta film prejel nagrado Združenja filmskih snemalcev iris.

Izjemen letalec, fotograf, alpinist in okoljevarstvenik Matevž Lenarčič na svojih poteh okoli sveta z ultralahkim letalom zbira delce črnega ogljika, ki je drugi največji povzročitelj globalnega segrevanja.

Matevž je samoten pustolovec ki se v krhki lupini majhnega letala velikokrat približa točki, od koder ni vrnitve. Preletel je že severni tečaj, najvišjo goro sveta, pristal na Antarktiki, nad oceanom letel šestnajst ur brez postanka in trikrat z letalom obkrožil svet. S takšnimi podvigi si je leta 2013 prislužil naslov najboljšega pilota na svetu. Pred tem je bil jadralni padalec. In še danes je alpinist. Dvakrat je bil v Patagoniji, kjer so s prijatelji želeli splezati na mitski, dolgo nezavzeti gori Fitz Roy in Cerro Torre. Z Bogdanom Biščakom in Radom Fabjanom so bili prvi Jugoslovani, ki jim je to uspelo. Stal je tudi na vrhu osemtisočaka Broad Peak.

Matevževa potovanja so dobila globlji smisel, ko je spoznal Grišo Močnika, ki raziskuje vpliv črnega ogljika na podnebje in naša življenja. Griša je napravo za merjenje prisotnosti delcev v zraku pomanjšal do take mere, da so jo lahko vgradili v ultralahko letalo. Matevž za svoja potovanja izbira najobčutljivejše točke planeta. V okviru projekta Green Light World Flight skupaj z ekipo ustvarjajo izjemno zbirko podatkov, ki nam pomagajo razumeti, kje se delci zadržujejo.

Črni ogljik so saje. Nastanejo ob nepopolnem zgorevanju goriv, ki vsebujejo ogljik. Veliko črnega ogljika se sprosti pri kurjenju lesne mase v pečeh, ob požarih v naravi in iz izpušnih plinov iz avtomobilov. Drobni črni delci ostanejo v ozračju nekaj tednov, prodrejo v naša dihala, v kri in celo do možganov. Zaradi onesnaženosti zraka s črnim ogljikom vsako leto prezgodaj umre sedem milijonov zemljanov. Dim iz sosedove slabo zakurjene peči lahko izpusti v ozračje toliko delcev kot petdeset drugih peči in se razširi tudi v okoliške kraje.

Glede na to da je snemanje dokumentarnega filma trajalo kar deset let, je Matevža po malem skrbelo, ali bodo ob premieri še vsi živi, saj onesnaženi zrak ne izbira žrtev, deloholični način življenja, v katerega nas že več kot trideset let sili družba, pa tudi ne koristi ne zdravju planeta ne našemu. Rado Likon pa se snemanja spominja predvsem zaradi težkih vstopov in izstopov v ultralahko letalo. Ker je Matevž vedel, da bo Rado s tem imel težave, mu je večkrat svetoval, da do naslednjega vzleta ostane kar v letalu.

Matevža filmska pot vodi v Sarajevo, ki se pogosto znajde na seznamu najbolj onesnaženih mest na svetu. Zastarele balkanske termoelektrarne zakrivijo več izpustov v ozračje kot preostala Evropa, ki uvaža to okolju neprijazno pridobljeno energijo. V velemestu, kakršno je Milano, plast črnega ogljika segreje mesto za stopinjo ali dve. V Alpah Matevž opazi čedalje pogostejše vdore puščavskega peska, ki s sajami iz Afrike seda na ledenike in pospešuje njihovo taljenje. Nad Zelenortskimi otoki sredi Atlantika z Grišo letita med pasovi peska, da bi pomagala izboljšati podnebne modele.

Nato pa Matevž obišče jug ameriške celine, Patagonijo. Čez ledenike ga popelje glaciolog Peter Skvarča, ki je bil priča razpadu ledenih plošč na Antarktiki, prečil je Južnopatagonsko ledeno polje in že tri desetletja opravlja meritve na ledenikih. Tukaj lahko posledice podnebnih sprememb opazujemo v živo.

Prek neskončnega Tihega oceana Matevž prileti do Indije. Ker kristali črnega ogljika vsrkajo veliko svetlobe, je ozračje nad to državo zatemnjeno, do tal prodre manj sončnega sevanja in zato je pridelek slabši. Ta pas umazanega zraka vetrovi nato nesejo pod Himalajo, kjer seda na ledenike. Pospešeno taljenje ledenikov povzroča uničujoče poplave in obenem ogroža vire pitne vode na vsej indijski podcelini.

Za Matevža pa je najpomembnejša postaja na tej poti kraljevina Butan. V tej himalajski državici pri oceni napredka veliko raje kot bruto domači proizvod za merilo uporabljajo bruto domačo srečo. Vsako vladno odločitev pretehtajo z vidika vpliva na okolje in zadovoljstvo prebivalcev, okoljske zaveze so zapisali v ustavo. Matevž spozna predsednika vlade Lotaya Tsheringa, ki ob sobotah še vedno prostovoljno dela v bolnišnici kot kirurg.

Matevž Lenarčič nam s svojim nenavadnim, včasih prav skrajnim pogledom na svet želi sporočiti, da nujno potrebujemo spremembo trenutne gospodarske ureditve, ki je okoljsko in družbeno popolnoma nevzdržna. Namesto gospodarske rasti potrebujemo odrast in globalno enakopravno porazdelitev dobrin. Pustili smo se zapeljati neoliberalnemu razmišljanju, ki nas sili le v delo, več dela, več zaslužka, da bi kupovali igračke, ki jih ne potrebujemo.

Obremenjujemo zemljo, izrabljamo naravne vire, onesnažujemo okolje. Prišli smo do točke, ko človeštvo ne bo imelo več vpliva na vse pogostejše katastrofalne naravne ujme. Če ne bomo spremenili svojih civilizacijskih vrednot, bo naš svet vzpostavil drugačno ravnotežje, to pa bo pognalo na pot milijone podnebnih, ekonomskih in vojnih beguncev. Njemu, ki je začutil zemeljsko kroglo s prav posebnega zornega kota in videl toliko različnih podob ter nam jih približal z engmatičnimi fotografijami, lahko verjamemo.

Režiser Amir Muratović pravi, da kljub temu, da jih je skromni Matevž vlekel stran od svoje osebne zgodbe, je izjemen filmski junak, ki je v krhki letalski lupini sam nekajkrat obkrožil zemeljsko oblo, stal na vrhu osemtisočaka in se med prvimi povzpel na neosvojljivi Cerro Torre, za nameček pa je tudi odličen fotograf in še pisatelj povrhu.