Z Majniško deklaracijo, ki jo je na množičnem protestnem zborovanju pred natančno četrt stoletja, katerega povod je bila druga aretacija Janeza Janše (sodba iz leta 1988 je postala pravnomočna, zato je moral oditi na prestajanje kazni v zapor na Dob), prebral pokojni pesnik Tone Pavček, je tedanja opozicija zahtevala suvereno državo slovenskega naroda.

Podpisniki deklaracije so bili Društvo slovenskih pisateljev (DSP), Slovenska demokratična zveza (SDZ), Slovenska kmečka zveza (SKZ), Slovensko krščansko socialno gibanje (SKSG), Socialdemokratska zveza Slovenije (SDZS), Univerzitetna konferenca ZSMS-ja in Društvo slovenskih skladateljev.

V uvodu deklaracije so zapisali, da jih nesporazumi, provokacije in odkrite sovražnosti, ki so jih v letu 1989 doživljali Slovenci v Jugoslaviji, prepričujejo o prelomnosti zgodovinskega trenutka in jih obvezujejo, da v jasni obliki izrečejo svojo voljo, iz katere bodo sledila dejanja v prihodnosti.

Med zahtevami pa so podpisniki med drugim navedli zahteve, da Slovenci hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda in da je slovenska država lahko utemeljena le na spoštovanju človekovih pravic in svoboščin, demokraciji, ki vključuje politični pluralizem, družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije.

Sestanek v Ruplovi pisarni
"Naslov dokumenta, ki smo ga aprila 1989 v moji pisarni na tedanji FSPN sestavili France Bučar, Janez Janša, Hubert Požarnik, Veno Taufer, Ivo Urbančič in jaz, namreč Majniška deklaracija, smo prevzeli od znamenite Koroščeve deklaracije iz leta 1917," je ob letošnji obletnici v sporočilu Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve zapisal nekdanji slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel.

"Če dobro premislimo in če upoštevamo, da je berlinski zid padel šele 9. novembra tistega čudežnega leta 1989, je naša Majniška deklaracija napovedala tudi razpad Varšavskega pakta, konec Sovjetske zveze in konec hladne vojne," je še razmišljal Rupel in dodal, "da nekaterih aktualnih kritik in malomarnosti, da ne rečem zaničevanja slovenske države ni mogoče razumeti drugače, kot da nas vračajo za četrt stoletja ali celo sto let nazaj, medtem ko nas Majniška deklaracija s svojo odprtostjo še danes opominja k prihodnosti."

Spornosti pri avtorstvu
Tudi tako pomemben mejnik slovenske zgodovine, kot je Majniška deklaracija, se ni mogel izogniti slovenskim političnim spornostim. Medtem ko Rupel navaja, da je bil med avtorji tudi Janez Janša, so nekateri drugi avtorji deklaracije pred leti zanikali oz. se niso spomnili, da naj bi Janša sodeloval na sestanku pri Ruplu.

SDS smo glede na to, da Janša nekako uradno sodi med avtorje omenjene deklaracije, pobarali, ali se bo njihov predsednik kakor koli odzval na obletnico oz. ali je mogoče dobiti njegovo mnenje, ali so se zahteve v Majniški deklaraciji po njegovem mnenju v celoti uresničile, še posebej zaradi današnjih razmer v Sloveniji. Vendar odgovora do objave članka nismo prejeli.

Dogodkov na Kongresnem trgu izpred četrt stoletja pa se je Janša, ki bo danes slavnostni govornik na javni tribuni v ljubljanski Filharmoniji, ki jo organizira Združenje VSO, spominjal na nedavni tiskovni konferenci ob pravnomočnosti obsodilne sodbe v zadevi Patria.

Povedal je, da se spominja, da je hodil po hodniku izolacijskega trakta zapora na Dobu in videl, da je nekaj paznikov gledalo televizor, ki je prikazoval zborovanje na Kongresnem trgu.

Besedilo deklaracije pa je imelo po njegovih besedah "nenavadne učinke" na paznike. "Prej smo bili številke, nato so me začeli celo vikati. Pazniki so spremenili odnos tudi do drugih političnih zapornikov," se je spominjal Janša.

Pogled v preteklost
Starosta slovenske politike, ki je bil med drugim predsednik prve večstrankarsko sestavljene republiške skupščine, in eden izmed avtorjev Majniške deklaracije France Bučar pravi, da je pri Majniški deklaraciji šlo za vprašanje, kako se rešiti Jugoslavije.

"Bila sta dva koncepta. Enega je forsiral Beograd, ki so mu pomagali naši politični "velikaši", drugega pa si je slovenska demokratična javnost postavila kot svoj cilj. Naš prvotni cilj ni bila osamosvojitev Slovenije, temveč iz nje narediti relativno avtonomno pokrajino, državo ..., ki bo zagotovila normalno življenje ljudstva v demokratičnih razmerah. Tega enostavno nismo mogli doseči, ker je Beograd vztrajal, da je treba narediti enotno unitarno državo, kjer bi bila federacija zgolj neka forma. Majniška deklaracija je bila skrajni poskus, da se to preseka," se spominja Bučar.

Po njegovem mnenju je imela Majniška deklaracija globlji pomen in je pomenila predvsem popolno revizijo tedanjega pojmovanja naše državnosti in družbene ureditve. Ob tem kritično poudarja, da do tega ni v celoti prišlo.

"Če uporabim prispodobo, smo zamenjali zgolj vagon in ostali na istem vlaku, s katerim se še naprej peljemo v svetlo prihodnost. Dokler se ne bomo poslovili od komunizma, to je sicer težak izraz, ne bomo prišli do napredka. Vse, kar imamo danes, je zgolj nadaljevanje tistega, kar smo imeli pred osamosvojitvijo. To je slabokrvno podaljšanje nekdanje države, in ravno to smo dosegli," še poudarja Bučar.