Dokument Bele hiše, ki smo ga pridobili, razkriva zanimiv telefonski pogovor med Washingtonom in Bonnom 24. junija 1991. Ob koncu pogovora je nemški kancler Helmut Kohl opozoril na zaostrovanje razmer v Jugoslaviji. Čeprav je poudaril, da ni za razpad Jugoslavije, je jasno izrazil svoje pomisleke: "Nekaj mi ni niti najmanj všeč, namreč da se Srbi zanašajo na to, da se vsi zavzemamo za enotno državo, ne glede na interese Hrvatov. George, odkrit bom. To mi povzroča vedno več težav. Mi, Nemci, smo zahtevali pravico do samoodločbe in jo uveljavili. Zato seveda ne morem te pravice odreči Slovencem in drugim etničnim skupinam v Jugoslaviji."

Ameriški predsednik George Bush je pogovor preusmeril k državnemu sekretarju Jamesu Bakerju, ki se je ravno vrnil z maratonskih pogajanj v Beogradu, kjer se je 21. junija 1991 ločeno srečal tudi s slovenskim republiškim vodstvom in po srečanju na vprašanje Televizije Slovenija zabrusil, da ZDA ne bodo priznale morebitne enostranske razglasitve slovenske neodvisnosti in da takšno potezo tudi odsvetujejo, če predtem ne pride do dogovora z zveznimi oblastmi. Baker je nemškemu kanclerju Kohlu potarnal: "Precej potrt sem, potem ko sem se ves dan obširno pogovarjal z vsemi republiškimi predsedniki ter s predsednikom vlade in z zunanjim ministrom. Predlagal sem, da premislijo o tehnični pomoči dvanajsterice; pripravili bi nov temelj za enotno jugoslovansko državo, morda novo ustavo, ki bi upoštevala željo Slovenije in Hrvaške po demokraciji in večji avtonomiji. Mislim pa, da bi morala ta prizadevanja voditi Evropa."

Kohl je odvrnil, da se bo Evropska skupnost lotila te zadeve, a kot največjo oviro navedel Srbe, ki ne kažejo interesa za sodelovanje. Baker je dejal, da tudi zvezne oblasti pod vodstvom premierja Markovića ne kažejo pripravljenosti za pomoč tujine, in zaskrbljeno nadaljeval: "Mislim, da razmere zelo hitro postajajo kritične, gospod kancler, če upoštevate, da se v nekaterih republikah nekatere strani oborožujejo. Če izbruhne nasilje, se prelivanje krvi lahko hitro razširi."Kohl je sklenil, da se strinja s takim razumevanjem dogajanja in predlagal, da se slišita čez nekaj dni, ko bo imel tudi nove informacije o razvoju dogodkov.

Kljub nasprotovanju in celo grožnjam mednarodne skupnosti je Slovenija 25. junija 1991 razglasila neodvisnost. Evropska skupnost in ZDA so odločitev slovenske in hrvaške skupščine obsodile, kar ni bilo presenečenje, saj sta uporabi pravice do samoodločbe nasproti stali Helsinška in Pariška listina Konference za varnost in sodelovanje v Evropi, ki sta jamčili nedotakljivost evropskih meja.

Tiskovna predstavnica State Departmenta Margaret Tutwiler je po razglasitvi neodvisnosti kategorično sporočila, da enostranski koraki Slovenije in Hrvaške ne bodo spremenili ameriške obravnave teh dveh republik kot sestavnih delov Jugoslavije in da ZDA še naprej priznavajo in podpirajo ozemeljsko celovitost Jugoslavije. Napad jugoslovanske armade na Slovenijo je končno zdramil mednarodno skupnost. Začelo se je posredovanje evropske trojke.

Za nemško podporo slovenskim prizadevanjem pa je bil odločilen 2. julij 1991, ko letalo z nemškim zunanjim ministrom Genscherjem ni moglo pristati v Ljubljani, ampak se je moral Genscher s slovenskim vodstvom sestati na železniški postaji v Beljaku v Avstriji. Tudi ameriški državni sekretar Baker je 3. julija 1991 le sporočil, da je jugoslovanska vojska prekoračila meje pri uporabi sile. Kljub temu je mednarodna skupnost še naprej vztrajala, da je mogoče najti rešitev znotraj meja Jugoslavije, da gre torej za lokalni konflikt. Tudi generalni sekretar OZN-a Javier Pérez de Cuéllar je glede razmer v Sloveniji dejal, da Združeni narodi nimajo kaj storiti, saj Slovenija ni država.

Zato je morala Slovenija pokazati veliko diplomatske spretnosti, odločnosti in trme, da si je začela pridobivati podporo za mednarodno priznanje, kar je bilo še vse poletje in jesen leta 1991 vse prej kot samoumevno.

Več do zdaj neznanih podrobnosti iz obdobja osamosvajanja v Dosjeju a la Greta Garbo.