Trideset let po tem so se ključni akterji zbrali v radijskem studiu, v posebni oddaji Slovencem po svetu.

Dr. Polonca Truden Dobrin, epidemiologinja, in mag. Miha Dobrin, arhitekt, sta v Londonu iskala študentski dom, saj naj bi jeseni prišla na magisterij. Ravno ko sta se namenila vrniti domov, se je "vse zapletlo in letalskih povezav ni bilo več." Doktorat je v London pripeljal oftalmologa, prof. dr. Marka Hawlino, in nevrologa, prof. dr. Zvezdana Pirtoška, ki je, pripoveduje, tik pred 25. junijem nagovoril skupino svojih kolegov, zdravnikov in psihologov, da "gredo v Ljubljano, kjer bodo priča zgodovinskemu dogodku, razglasitvi nove evropske države". V London so se nato vrnili z zadnjim letalom, ki je tja še odletelo iz Zagreba. Z Brnika to ni bilo več mogoče: "To smo naredili na malo avanturističen način. Moj oče nas je po nekih čudnih cestah prek Zagorja odpeljal do letališča." Arhitektka, mag. Jana Valenčič, je v London odšla že v osemdesetih: "Iz Ljubljane me je poklical oče in rekel, da že drugič v življenju sedi na kovčku, da so sirene in da ga je strah. Priplazila se je eksistencialna kriza, da to nekdo dela mojemu očetu, in od tu moj revolt. Tako se je začelo, da sem iz londonske arhitektke postala aktivistka."

"Funtke je kar požiralo ‒ tk tk tk tk ... "

"Neki pogoji za hiter zagon aktivnosti so že bili," je pojasnil Hawlina, ki je že prej, v poznih osemdesetih, v okviru Odbora za obrambo demokracije v Jugoslaviji začel vzpostavljati adremo Slovencev, živečih v tem milijonskem mestu: "Januarja 1991 smo že izvedli prve demonstracije pred jugoslovanskim veleposlaništvom in seveda je bilo treba nekoga povabiti, mi pa nismo imeli nobenih stikov, takrat ni bilo družbenih omrežij. Prva stika v Londonu sta bila Katoliška misija in gospod Cikanek, ki je dal kontakte približno 400 tam živečih Slovencev. Spomnim se tega, kako sem sedel pri telefonu in klical na vse te številke." Drugačna kot danes je bila seveda tudi komunikacija z rodno domovino: "Veliko funtkov je šlo, jih je kar požiralo drugega za drugim 'tk tk tk tk …' , da smo izvedeli, kakšne so razmere doma."

Stiki, ki so že bili vzpostavljeni, pa so služili hitremu odzivu in akciji konec junija in na začetku julija. Tudi s pisanjem pisem politikom in v časopise je že bila tlakovana pot poznejšim dejavnostim in lobiranju: "Z Zvezdanom sva skoraj vsak večer imela 'urad' v neki kitajski restavraciji na Charing Crossu in sva na papir skicirala stvari. Na raziskovalnem inštitutu smo imeli neki zelo dober računalnik, počakala sva, da so šli raziskovalci domov, in potem šla v tisto sobo in cele noči pisala in pisma iztiskala tako, da je delovalo zelo profesionalno." Kot je še povedal, sta oba dobila vtis, da se ju je "etablirana politika v tistem času nežno izogibala" in ni bilo močne podpore. Je pa prišla pozneje.

Slovenski krizni center

Časopis The Independent je 28. junija 1991 na prvi strani poročal o tem, da je Slovenija v vojni, še isti dan je bil na severu Londona ustanovljen Slovenski krizni center. "Nepredstavljivo se mi zdi, da bi danes to naredili. Severni London, vrtno stanovanje pri Poloni in Angusu Balohu Brownu. Dan pred napadom na Brnik sva bila s Polonco tam na obisku. Ponudila sta prostor in en teden smo bili njuni gostje. Čez dan sva vodila operativo, zvečer smo se dobili in usklajevali ter dogovarjali o vseh naših akcijah," dogajanje oriše Miha Dobrin, njegova žena Polonca pa doda: "Zame je bilo to kot učna doba med pametnimi ljudmi. Vedeli smo, da se v Ljubljani dogajajo stvari, in skrbelo nas je za bližnje, po drugi strani pa smo si prizadevali, da bi v britanskih medijih bilo to čim bolj znano in da navežemo tudi politične stike." Nekaj dni pozneje sta za Slovenski krizni center našla prazno pisarno sredi Londona, kjer je deloval do februarja 1992.

"To glasilo je bilo dobesedno narejeno na kuhinjski mizi"

Glasilo The Slovenian Newsletter je Jana Valenčič vzpostavila samo dan po nastanku kriznega centra: "Vedno se mi je zdelo pomembno, da se sliši glas običajnih ljudi. Vsi smo delali stvari intuitivno, vsak je prispeval najboljše v sebi in zložil v neko skupno skledo." Tridesetega junija je že izšla prva številka: "To glasilo je bilo dobesedno narejeno na kuhinjski mizi, nekako smo vse stipkali, potem pa zlepili in tiskar, gospod Pleničar, je to stiskal, tako da je bila celotna stvar potem videti v redu." Pirtošek se ob tem spominja: "Imel sem občutek, da Britanci malo vedo o dogajanju v Sloveniji, o čemer sem se prepričal, ko sem hodil na pogovore k političnim strankam, in zato se mi je zdela Janina ideja odlična. Spomnim se, da je šla ta prva številka kot sveže žemljice."

7. julij 1991, Trafalgar Square: "Skupna akcija, značilna za to obdobje"

Osrednji dogodek prizadevanj Slovenskega kriznega centra so bile demonstracije na osrednjem londonskem trgu Trafalgar, na katere so se pripravljali dober teden. Od obveščanja medijskih stikov, izbora gesel za tisk na protestne panoje do koordinacije redarjev in varnosti med demonstracijami. Kot se spominja Truden Dobrin, je bil ves čas pri organizacijskih pogovorih prisoten tudi predstavnik Scotland Yarda, demonstracije so namreč obravnavali kot rizične.

Hawlina se spominja: "Zanimiva je bila vloga Christopherja Longa, ki je bil pozneje tudi poročevalec iz vojne v Bosni. Sam se je ponudil, da bo naš tiskovni predstavnik za vse medije in nas je potem razporejal po različnih postajah ter podajal novice o dogajanju. Miha je prerisal grb. Zastave so se delale doma, na šivalnih strojih." Pisane podobe živobarvnih transparentov in množice ljudi se dobro spomni tudi Dobrin, ki je dogajanje lovil tudi skozi fotografski objektiv: "To je bil nekako vrh našega prizadevanja, vse smo gradili v tistem tednu. Ker je vsak posameznik dal svoje, ker smo se razumeli brez posebnega dogovarjanja."

Pirtošek pa v dogodkih na Trafalgarskem trgu vidi dvojno prelomnico: "Ena je bila ta naša lastna psihologija. Pogledali smo se v ogledalo Trafalgarskega trga in videli, da smo ogromno naredili, da se da ogromno narediti. Mislim tudi, da je bila bistvena razlika v pogovoru s politiki pred in po tem. Pred Trafalgarjem smo bili morda neka skupina prenapetežev, ki želi to in to, po njem pa so nas obravnavali kot sogovornika."

"Britanci razen Bleda niso poznali ničesar"

Jeseni leta 1991 so se na pobudo Slovenskega kriznega centra začela redna mesečna srečanja v zgornjem nadstropju puba med Mayfairom in Sohom v Londonu, ki ga je po naključju vodila gostilničarka Slavica, rojena v Sloveniji. Tam je vzniknilo tudi Britansko-slovensko društvo, ki deluje še danes.

Temu je sledilo zaporedje slovenskih kulturnih dogodkov, v marcu in aprilu leta 1993 pa je znamenita londonska hiša Liberty pripravila prodajno razstavo slovenskega oblikovanja in izdelkov z naslovom 'Slovenijo na zemljevid'. V sklopu tega so v Anglijo pripeljali tudi prvi kozolec. Kot je pojasnila Jana Valenčič, "Britanci razen Bleda niso poznali ničesar in je bilo zato pomembno, da jim pokažemo še druge stvari."

Združeno Kraljestvo je Slovenijo priznalo januarja leta 1992. Najobsežnejši urejeni dokument akcij, s katerimi je civilna družba v Londonu odgovorila ob napadu na Slovenijo, je Kronika delovanja civilne družbe, ki sta jo oblikovala Jana Valenčič in Miha Dobrin, ki sta o dogajanju pripravila tudi razstavo, ta je bila prvič na ogled v dvorani Svetovnega slovenskega kongresa leta 1994.