Televizija Slovenija je imenovala volilni štab, vodil ga je Branko Maksimovič, pripravil je pravila po avstrijskem zgledu, dogovorili smo se, kdo bo za kaj, za koga pristojen. Kolega Tadej Labernik in Branko Maksimovič sta vodila soočenja za predsednika predsedstva Slovenije, jaz sem dobila nalogo za soočenje kandidatov za člane predsedstva Slovenije, predtem sem gledalce obveščala o volilnih pravilih, na sam volilni dan pa sem poročala iz volilnega štaba o izidih volitev. Poročanje je trajalo od nedelje zjutraj do ponedeljka zjutraj, a izidov še ni bilo. Celo nedeljo smo poročali bolj o volilni udeležbi, po sedmi uri zvečer pa tudi o delnih izidih. Tajnik republiške volilne komisije Marko Golobič je vseskozi skrbel za posodabljanje rezultatov, a končnih ni in ni bilo. Še v ponedeljek zvečer ne. Proti ponedeljkovemu jutru se je potem kolega Jure Pengov, ki je bil v studiu in sva imela neposredno tonsko zvezo, odločil, da končamo poročati. Volitve so bile tako zapletene, še bolj pa izračun izidov, da so vse skupaj le redki razumeli.

Sorodna novica Prve demokratične in najobsežnejše volitve v 30 letih parlamentarizma

S soočenji še nismo imeli izkušenj

Oddajo z dvanajstimi kandidati za štiri člane predsedstva Slovenije je bilo težko pripraviti, še danes ni preprosto in takrat nismo imeli izkušenj. Televizija je imela veliko odgovornost, zagotoviti je morala enakopravnost, z dvanajstimi udeleženci – in še: kako to storiti, da ne bi bilo dolgočasno. Kako jih razporediti v studiu? Scenografije so bile preproste, in vse smo posadili okoli velike okrogle mize. Zamislila sem si tri vprašanja za vsakega: prvo, ki bi pokazalo, ali so si sploh pogledali dokumente, ki zadevajo njihovo morebitno poznejše delo, potem dve, bolj aktualni vprašanji v zvezi s pristojnostmi predsedstva – kakšnih posebnih sicer ni imelo, razen na obrambnem področju, in s položajem Slovenije v tistem trenutku.

Med drugim so morali kandidati na list napisati oceno od ena do deset, koliko po njihovem mnenju ima vpliva jugoslovanska armada, koliko moči ima na politično življenje Jugoslavije in Slovenije, kakšna je njena nevarnost. Najvišje sta npr. njeno moč ovrednotila Dimitrij Rupel in Dušan Plut, najmanj Matjaž Kmecl in Ivan Oman. Kandidati so bili takrat ugledni Slovenci, med njimi tudi Slavoj Žižek, Ciril Zlobec, Boštjan M. Zupančič.

S kandidati pred oddajami – dve soočenji sta bili – nisem imela stika, večina ga tudi ni iskala. Eden med njimi je prišel v preddverje RTV-ja, da bi izvedel teme pogovora. Povedala sem mu, da nihče ne dobi vprašanj vnaprej. Razumel je, se opravičil, drugi pa me je poklical in mi kar hitro povedal, da če mu nameravam postavljati kakšne zanke, mu zastavljati kakšna neprijetna vprašanja, bo tudi on našel zame kaj neprijetnega. Seveda sem imela v sekundi pred sabo celo svojo zgodovino. Pozneje, bil je sicer na oblasti v različnih strankah in koalicijah, se mi je rad maščeval – sicer ne vem, za kaj.

Z vprašanji in načinom kandidati niso bili zadovoljni, prav tako ne drugi mediji. Vesna Marinčič je npr. v Delu po oddaji zapisala, da kandidati niso pokazali dovolj šarma, ki ga televizijski medij zahteva; in da noben teater ne temelji na takšnem samorastništvu in 'samouštvu' kot ljubljanska televizija. In da se je Ljerka Bizilj morala kaj naučiti iz lastne napake, ko je spravila v trapast položaj sebe in svoje šolarje. Zapisala je, da smo na Televiziji Slovenija izpostavili grobemu eksperimentiranju osebnosti, ki naj bi jih ljudje vsak čas izvolili.

Sicer so se že takrat pojavljali zametki poznejših predvolilnih kampanj, npr. Miran Potrč, eden resnejših starejših politikov, je nabiral glasove kot slavnostni govornik ob odprtju neke zasebne gostilne – kaj podobnega si dotlej ni bilo mogoče niti zamisliti. Republiški sindikalisti so agitirali zase, da bi obstali tudi po svojem kongresu. Najbolj šokanten pa je bil kandidat za predsednika predsedstva Slovenije – Ivan Kramberger – ljudski človek iz Negove, ki je dolgo delal v tujini, obogatel in se je na dokaj elementaren način znal približati ljudem. Pozneje so ga ustrelili. Poleg njega so kandidirali Milan Kučan, Jože Pučnik in Marko Demšar, v drugem krogu je bil izvoljen Kučan. Politiki, tudi opozicijski – so bili dotlej razmeroma kulturni, bolj ali manj vsebinski, umirjeni, Kramberger pa je kar vpil – npr. s Prešernovega spomenika, uporabljal grobe izraze, zmerjal vse povprek. In ko je na volitvah dobil skoraj 20 odstotkov glasov, smo se dokaj samovšečni Slovenci, ki smo imeli o sebi precej visoko mnenje, morali soočiti sami s sabo. Volilni izid, odraz nas samih, nas je postavil na realna tla.

Predvolilno napeto in zgoščeno dogajanje

Predvolilni čas je bil izjemno pester in napet: to je bil čas, ko smo si komaj oddahnili, da t. i. 'mitingaši' z juga Jugoslavije niso prišli v Ljubljano dokazovat, da Slovenci mislimo drugače kot njihova politika, to je bil čas, ko nas je bilo vseskozi strah, da bo jugoslovanska vojska stopila na ulice; čas, ko so Srbi sprejeli zakon, s katerim so prevzeli oblast nad celotnim ozemljem, tudi nad pokrajinama, Vojvodino in Kosovom. Izredne razmere na Kosovu so trajale že leto dni; nadaljevalo se je sojenje kosovskemu politiku Azemu Vlasiju, na Kosovu so umirali ljudje, srbski načrt, naseliti na Kosovu čim več Srbov, se je nadaljeval. To je bil čas, ko je Bruselj Jugoslaviji ponujal pridruženo članstvo Evropski uniji – prepozno. Čas, ko je Litva razglasila samostojnost, za njo še Estonija. To je bil čas, ko so slovenski mladinci protestirali proti odhodu slovenskih nabornikov na Kosovo, ko so zahtevali, da slovenski fantje služijo vojsko doma in da ne bodo sodelovali pri 'umirjanju' prebivalstva na Kosovu. Vedno glasnejše so bile zahteve, da se jugoslovanska vojska umakne iz Slovenije. Otroci od marca 1990 niso bili več pionirji. To je bil čas, ko je zvezna vlada obmejni pas razširila na en kilometer. Proti temu so protestirali tudi slovenski politiki – tako, da so sedeli na meji. V Cankarjevem domu je slovenska neuradna opozicija organizirala tribuno z zahtevo po odcepitvi Slovenije.

Kar precej nemira v Jugoslaviji je februarja 1990 povzročila izjava Jožeta Pučnika, vodje slovenske opozicije, za enega od jugoslovanskih televizijskih studiev, ko je na vprašanje, ali še verjame v Jugoslavijo, odgovoril, da ne, da je Jugoslavija mrtva, ker je s tem, kako zdaj ravna, nihče ne more rešiti; da mora spoštovati človekove pravice in potem čez 20, 30 let morda lahko nastane neka federacija, danes pa ni več mogoča.

Janez Drnovšek, ki je takrat po vnaprejšnjem ključu – vodil predsedstvo Jugoslavije, je pozneje povedal, da je bila jugoslovanska vojska prvič zares pripravljena za posredovanje v Sloveniji tik pred slovenskimi in hrvaškimi volitvami spomladi leta 1990. Takrat so predložili predsedstvu Jugoslavije nekakšno analizo, ki je pokazala, da če dopustijo večstrankarske volitve v Sloveniji in na Hrvaškem, bo prišlo do vzpostavljanja samostojnih držav, do državljanske vojne, do razpada Jugoslavije, in zahtevali so od predsedstva, da ukrepa. Brez sklepa predsedstva niso mogli ukrepati, Drnovšek pa tega ni hotel postaviti na dnevni red.

Medijska vojna in živahna satira

To je bil čas, ko je v Jugoslaviji potekala medijska vojna, ko smo studii kar prek televizije odgovarjali eden drugemu, ko smo tekmovali, kdo bo bolj prepričljiv. To je bil čas velikih pričakovanj, čas upanja, da se nam bodo uresničile sanje po svoji državi in demokraciji, to je bil tudi čas velike medijske svobode, ko je bila oblast v bitki z zvezno državo do medijev prizanesljiva in jih je v tej bitki potrebovala.

To je bil čas, ko se je Jugoslavija, predvsem Hrvaška, pripravljala na pesem Evrovizije. Leta 1989 je namreč na Evroviziji zmagala hrvaška skupina Riva s pesmijo Rock Me Baby. Mediji so se precej šalili, iskali voditelje za prireditev, najpogosteje se je omenjal OliverMlakar; v enem od jugoslovanskih studiev, najbrž v Sarajevu, so predlagali za voditelja politika: Momirja Bulatovića (prvega moža črnogorske Zveze komunistov) in Sonjo Lokar (članico slovenske Zveze komunistov); oba sta mlada, so rekli: Sonja Lokar bi napovedovala ljubezenske, domovinske pesmi, elegije in šansone. V prvem delu bi bila oblečena v narodno nošo Alpe-Adria, v drugem pa v Rdečo kapico. Bulatovića pa bi oblekli evropsko, v črne hlače, belo srajco, metuljčka, v drugem delu pa v narodno nošo Črne gore. On bi napovedoval junaške, borbene pesmi, revolucionarne in tako naprej. Kljub težkim razmeram je bil to čas, ko je bilo kar precej satire v medijih, predvsem na sarajevski televiziji jo je produciral Branko Djurić v Top listi nadrealista – odlomke smo pogosto uporabili tudi v naši takratni oddaji Utrip. V Zagrebu je potem na prireditvi zmagal predstavnik Italije Toto Cutugno s pesmijo Insieme – SKUPAJ. Za nas pa je bil to čas, ko smo se razhajali.