Protestniki niso hoteli spustiti oficirjev v prostore teritorialne obrambe (TO), bilo je napeto do konca. Ko smo bili fotografi v preddverju še z nekaj protestniki, so vojaki pripravili orožje za streljanje. Še danes mi odzvanja kovinski zvok, ko so vojaki repetirali orožje in ga uperili v nas. Še iskrica in bi lahko bilo najhujše. Dobrih pet mesecev po plebiscitu in razglasitvi izidov v parlamentu je bil incident v Mariboru, ko so 23. maja 1991 vojaki Jugoslovanske ljudske armade (JLA) v spremstvu oklepnikov obkolili učni center slovenskega TO-ja v Pekrah. Z Alijem Žerdinom sva poročala iz Peker. Lahko sva prišla mimo vojakov, seveda sem jih fotografiral: pogled vojaka JLA prek nekaj sto metrov čistine in parka na stavbo učnega centra. In nasprotno: pogled pripadnika TO-ja z orožjem. Z Alijem sva se odločila, da prenočiva v učnem centru. Izbrala sva proste klopi in stole. Jaz sem bil najbolj izpostavljen. Tu ni hotel biti nihče, neposredni pogled od oklepnika prek našega okna do naju. Kolikor se spomnim, sva bila v sprejemnici.

25. junija 1991 slavnostna seja v parlamentu. Dimitrij Rupel bere izvod Dela z naslovom Slovenija je samostojna in s fotografijo trobojnice, se pravi prihodnje ruske zastave na Triglavu in z značko iste trobojnice, ki bi jo tudi ruski predsednik vzel za svojo! Naslednji večer slavnost na Trgu republike. Vzhičenje. Prišli Slovenci z vsega sveta! Ko se hočem svobodno gibati, planejo name varnostniki in me skoraj podrejo na tla. "Izredne razmere." "Ničesar izrednega ne vidim," pravim. Malo pozneje nas preleti letalo JLA galeb v nizkem letu in kar se da počasi, tako da jasno vidim pilota. Samo gledam. Skušam si omenjeno sliko zapisati samo v spomin. Potem protokol, besede, zastava in rajanje po mestu. Svojo zadnjo fotografijo posnamem malo po eni uri ponoči, ko se z mestnega rajanja vrnem v Cankarjev dom in fotografiram Milana Kučana, ki se dolgo pogovarja po telefonu.

27. junija ob pol sedmih zjutraj me zbudi telefon. Kliče Barbara Sršen (Čeferin), naša fotografska sodelavka. Pravi, da so vojaki na cesti, da tanki mendrajo vse prepreke in da gredo na Brnik.

Brez pomislekov vzamem fotoaparate, skočim v katrco in se odpeljem po avtocesti proti Brniku. Pri uvozu za Vodice je avtocesta zaprta, tako da grem do Vodic in po lokalni poti proti Brniku.

V gozdu, nekaj kilometrov naprej, naletim na tank, ki se muči z zaporo ceste in odstranjuje tovornjake. Bilo je ravno dovolj prostora, da smuknem mimo, fotografiram in grem naprej. Do letališča ne morem priti. Malo pred vhodom je cestna barikada, sestavljena iz avtobusov, pa tank in besni vojaki z raznoraznim orožjem. Zavračajo avtomobiliste, mopediste in vse, ki hočejo v Kranj ali kamor koli po tej cesti. Pustim katrco kar malo dalje od barikade in pristopim k njej peš ter brez vsakršnega strahu pred orožjem. Dokumentiram z mojima canonoma.

Vračam se po stari cesti in v Mostah pri Komendi zagledam tank in množico domačinov okrog njega. Tank ima okrog topovske cevi obešeno kolo in prav čudim se, kako je tem ljudem uspelo z golimi rokami tako demolirati tank. Potem se malo sprehodim in vidim, da so po jarkih vojaki teritorialne obrambe s protitankovskim orožjem. V bistvu so vsepovsod, tudi za kozolcem. Nekdo od njih mi pove, da je posadka bila zajeta in je na varnem v Ljubljani. Medtem pride po tej cesti iz smeri Brnika še en tank JLA reševat posadko. Okrog mene se vsi poskrijejo po jarkih, tako da ostanem sam sredi ceste. S fotoaparati in teleobjektivom, prav čudna pojava! Zdi se mi pametno, da jim povem zgodbo in se napotim proti njim. Verjetno me prepoznajo kot nevarnost in streljajo name. Na srečo samo opozorilno, čez glavo. Obstanem, dokler mi ne dajo znaka, da pridem k njim, obmirujem. Potem se približam. Ne vem, kako, toda istočasno tudi fotografiram. Kaj življenje, fotografije! Posnamem eno svojih boljših fotografij; vojaka, ki je maloprej streljal name.

Vsi so besni in prizadeti. "Kje so naši prijatelji?" "Zajeti so in na varnem v Ljubljani." "Ne verjamemo! Ubili so jih. Ubili so naše prijatelje!" V ozadju je njihov tank in ta, demolirani tank s kolesom. "Ne," pravim, "živi so, nepoškodovani." "Ne verjamemo. Ubili so jih!" Vidno so prizadeti. "Vse bomo razrušili, vse bomo pobili." "Iz TO-ja so mi povedali." "Pripelji ti tega iz TO-ja." Grem nazaj do kozolca in pravim nekomu, ki je bil videti kot predstojnik. "Pojdi z mano in povej, da so živi in zajeti. Če ne, bodo vse naokrog porušili." In je šel. Ponovil se je skoraj isti dialog kot maloprej z mano. Samo na koncu, ko mu še niso verjeli, je vprašal: "Prisezi. Upaš priseči?" "Prisežem." In so se odpeljali na položaje na Brniku.

Jaz pa čez Trzin, kjer sem poslikal še zmečkane tovornjake in avtobuse, v Ljubljano, posnel tam še nekaj barikad, in nazaj na Brnik poskenirat novo situacijo. Tam na terasi sedita Ervin Hladnik Milharčič in Ali Žerdin. Skupaj poslušamo radio in se odločamo o naslednjem koraku. V Ormožu, moji Prlekiji, so bitke na železniški postaji. Mene mika tja. Pa pravi Ervin: "Gremo na Primorsko. Tam poznam vse stranpoti in vse ljudi." Popustil, žal. Vozimo se po nekih stranskih cestah in pridemo na mejo v Vrtojbi, kjer se pridružimo miličnikom, ki branijo mejni prehod. Potem se proti večeru pripeljeta proti mejnemu prehodu dva tanka, vodila ju je stoenka. Premoč v orožju je bila na strani JLA. Meja je bila predana brez bojev. Potem smo še pogledali na mejni prehod Rožna Dolina, ki so ga tudi oblegali tanki. Domačini so s svojimi telesi branili mejni prehod, toda tudi ta je bil v večernih urah v rokah JLA.

Zvečer so bili pri tem tanku s kolesom v Mostah pri Komendi moji sodelavci fotografi Diego Gomez in Borut Krajnc. Domačini so tank zakurili, ker je bil poln streliva, je eksplodiral in kupolo je odneslo do srede polja. Borut je za las ušel koščku železja.

Povedati moram, da nimamo napisanih nobenih potnih nalogov, niti obračunane kilometrine. Vsakdo se samostojno odloča, kam gre. Največji vir informacij je radio, ki poroča tako rekoč z bojišča.

Naslednji dan, v petek, 28. junija 1991, pridem na Brnik kmalu po napadu vojaških letal na parkirišče in hangar. Tako lahko fotografiram le posledice napada: poškodovane avtomobile na parkirišču, poškodovano letalo Adrie in uničeno barikado na cesti. Ne morem se odločiti, kam naj grem, in kar čakam.

V letališki stavbi ni nikogar, vsa vrata so odprta in lahko grem, kamor koli hočem. Verjetno je bila direktorjeva soba z usnjenim dvosedom, kamor se zleknem in počivam. Okrog dveh prideta mimo mlada, lepa fanta, ki tudi raziskujeta letališko stavbo. Povesta, da sta novinarja iz Avstrije. Že prej sem ju videl voziti z njunim nissanom, opremljenim za safari, z gorivom v kantah ob straneh, po letališki stezi. Dejal sem jima, naj ne počneta tega. Da so na drugi strani tanki, ki jih ne vidita, oni pa obvladajo vso vzletno stezo. In potem odideta, sam pa k počitku. Potem, malo po tretji uri, slišim več strelov s težkim orožjem. Hitro stečem iz stavbe in vidim edinega gasilca, kako obrača avtomobil. "Zadeli so fanta," pravi. "Grem s tabo!" In se peljeva kar čez travnik, po bližnjici. Avtomobil je v plamenih, oba gorita v njem in ni nobenega znaka, da bi kdo hotel ali imel možnost izstopiti. Naredim nekaj fotografij, gasilec pogasi požar in pravi: "Beživa. Tu nimava kaj pomagati. Nimava prav nobene garancije, da se to ne zgodi nama." In zbeživa po isti poti čez travnik. Čez petnajst minut se avtomobil še enkrat vname. Tokrat dogori do konca. Grem v pisarno, kjer sem prej počival in ves vznemirjen sporočim na radio, da sta Nick Vogel in Norbert Werner prvi žrtvi med novinarji v vojni v Jugoslaviji.

Naslednji dan, v soboto, 29. junija, se najprej odpravim na Brnik. Hočem fotografirati slovenske teritorialce. Najprej odidem v gozd levo od ceste v smeri Kranja. Brez vseh obvestil, tako na pamet. Potem zaslišim kamionček in vidim, kako vijuga med drevesi. Prav z dvignjenim palcem ga štopam. Vidim znak slovenske teritorialne obrambe. Voznik mi pove, da gre zajet posadko, ki je v letalskem oporišču. "Grem s tabo!" In šofira z eno roko med drevesi, v drugi pa ima orožje, uperjeno predse, skozi šipo. Njegov strah se mi zdi pretiran. Pa pravi, da še nimajo dokončnega dogovora. Pred ograjo ustavi in tam so že preostali njegovi kolegi. Pa se vse srečno izteče. Vojaki JLA-ja se predajo, njihov nadrejeni joka. Za njih je vojna začasno končana.

Grem še v gozd na drugi stran ceste. Spet na pamet. Tam srečam vojake TO-ja, kako se skrivajo za drevesi in čuvajo položaje. Imajo samo lahko orožje. Spoznam nekaj fantov BMX-arjev.

Na poti domov fotografiram v Šentvidu ostrostrelce, ki opazujejo okolico skozi line na strehi in od mine poškodovano stoenko. V Ljubljani še en sprehod po praznem mestu. Tam srečam nekaj prijateljev, Igorja Vidmarja, Petra Mlakarja ...

V nedeljo, 30. junija, nas prebudijo sirene, ki opozarjajo na zračni napad. Fotografiram sosede, ki se pripravljajo, da gredo v zaklonišče. Neca noče v zatohle prostore, Simon pa gre na igrišče, kjer trenira BMX freestyle-flatland. Vsak dan, pet ur ali več, in ga ne motijo letala nad njim.

Pred varovano stavbo Predsedstva RS fotografiram prihod admirala jugoslovanskega vojnega letalstva Staneta Broveta, posebnega svetovalca Anteja Markovića, ki se pogaja v Sloveniji. Takrat nastanejo fotografije obrambnega in notranjega ministra Janeza Janše in Igorja Bavčarja ter ministra za informiranje Jelka Kacina s policijskim spremstvom.

V ponedeljek, 1. julija, fotografiram tiskovno konferenco v Cankarjevem domu in njene akterje.

V torek, 2. julija, grem skozi Zidani Most, kjer posnamem fotografijo dveh borcev TO-ja, ki na zabojniku za smeti čuvata cesto (na zabojniku pa piše Majland) do Brežic, kjer ravno takrat letalo JLA napada ovire (tovornjake) na mostu čez Savo. Vsi bežijo stran, jaz proti kraju napada. Fotografiram goreče tovornjake. Potem se letalo vrne, a ne napade. Opazujem pilota, ta pa nastalo škodo. Fotografiram še gasilce, ki gasijo požar. Samo radovednost me žene naprej. Grem čez most in na avtocesto proti Zagrebu. Hodim peš, avtomobil sem pustil pred mostom, na levi strani Save. Malo naprej, na parkirišču, naletim na dve oklepni vozili, pred eno je že odprta krsta in v vozilu mlad, mrtev vojak. Videti je, kot da počiva. Imel je samo rano na kolenu in verjetno je izkrvavel. Zadaj pa štruce kruha, nekatere že načete, konzerve in Fructalov sok. Kako banalni prizor. Potem je tu še zoglenelo truplo. Samo hrbtenica je cela. Sam sem skupaj z mrtvimi. Dovolj. Grem po cesti nazaj in od nikoder, iz zelenega gozda, se pojavi tank, gora železja, ki se premika proti meni. Tokrat me je zares strah. Gre točno name. Samo obstanem in se vdam v usodo. Vsako skrivanje se mi zdi neprimerno. Vendar tank obrne in gre proti poškodovanima transporterjema. To še uspem posneti in čim prej stran. Na mostičku piše: "Pozor, mine." Nikjer jih ne vidim, toda vseeno grem po kamniti ograji. Pogledam, spodaj je več kot trimetrska škarpa. "Samo da ne padem," pomislim in naslednji hip sem že v koprivah, tri metre spodaj. V Brežicah mi razkužijo komolec in prilepijo obliž. Ta je tako star, da po nekaj minutah popusti. "Pa sem bil ranjen," si rečem.

Radio sporoča o bojih v Dravogradu. Obrnem avtomobil in proti Dravogradu. Ko se bližam mostu čez Dravo, je vse tiho. Nobenega streljanja. Tudi ko vozim čez most, me nihče ne ovira. Ljudje se skrivajo za bloki. "Zakaj je tako tiho," vprašam. "Petnajstminutno premirje," mi pravi domačin. "Kje pa je TO?" "Na hribu, po tej cesti." Izkoristim premirje in se odpeljem na hrib. Tam, čisto na vrhu, med hišami, kjer se cesta konča, ležijo teritorialci. Povejo mi, da je kolona oklepne enote JLA spodaj, na cesti, in ne more nikamor. Potem se začne streljanje. Občutek imam, da streljajo bolj na pamet. Če koga zadene, je bolj po nesreči. Zdaj prvič slišim, da krogle fijukajo. Prav tako kot tiste iz otroških let v kavbojskih filmih v kinu Udarnik v Mariboru. Takrat sem mislil, da je to samo izmišljotina filmarjev. Skrijem se za zid, da letijo krogle nad mano. Prinesejo ranjenca. Ranjen je v zadnjico, v mehko tkivo. Hudič, če si močnejše postave in ne moreš vsega skriti. Odpeljejo ga s stoenko.

Tudi sam se odpravim v zdravstveni dom, kjer oskrbujejo ranjence. Veliko se dogaja in mislim, da bom kar tu prenočil. Ponoči prinesejo še enega ranjenca in najprej pokadi cigareto, potem ga oskrbijo. Spomnim se samo tekanja, pa ukaze medicinskega osebja. Zdravstveni dom je v temi, gorijo samo luči, ki osvetljujejo ranjenca pri posegu. Sram me je, toda zaspim.

V sredo, 3. julija, me pričaka lepo vreme. Ko slišim za visoki obisk v bolnišnici v Slovenj Gradcu, grem naprej tja, poslikam ranjence, zdravnike in vse, kar vidim, ter se s katrco odpravim čez Avstrijo proti Radgoni. Tam, nekje na sredi poti, srečam na parkirišču prijatelja, lutkarja iz Maribora. Pravi, da tam čaka, dokler se položaj ne pomiri.

V avstrijski Radgoni (Bad Radkersburgu) pridem do mostu, ki veže avstrijsko in slovensko Gornjo Radgono. Zaprt je. Na trgu bager koplje jarke za vkopavanje tankov. Samo čez reko v Gornji Radgoni se vidi razdejanje, ki so ga povzročili vojaki polkovnika JLA Berislava Popova. Avstrijski tanki so v pripravljenosti.

Jaz pa naprej po avstrijskih cestah proti Prekmurju. Sama ravnica in na meji me debelo gledajo. Potnega lista, ki ga imam s sabo, sploh ne pogledajo in me ničesar ne sprašujejo. Prava odprta evropska meja!

S katrco se lahko pripeljem samo do mostu na Muri. Prehod čez most v Prlekijo je samo za pešce. Torej pustim avtomobil parkiran pred mostom. Domačini se vozijo s kolesi ali pešačijo, če pa imaš kaj lažjega za prenesti, kot so recimo nageljni (Product of Holland) ali vrtnice, pa lahko to storiš samo ročno ali na ramenu. Most je miniran in pešce vodijo čezenj pripadniki TO-ja.

Ves čas nosim pripeto permanentno dovoljenje za vstop v parlament. To mi odpira vsa vrata in vzpostavlja zaupanje. Tako mi povejo na oni strani Mure, da gredo pripadniki TO-ja na prleške griče in zjutraj zaplenijo ali uničijo helikopter, ki se je pokvaril v bližini. Pridružim se akciji. Pokažejo mi, kako nadzorujejo doline tam naokoli, fotografiram vaške otroke, ki se igrajo vojno z lesenimi puškami, zaskrbljene domačine in domačinke. Vesel, da znova slišim prleško govorico, govorico, ki sem se je najprej naučil. Potem pride vest, da je doseženo premirje med Slovenijo in JLA. Akcija odpade. Torej me odpeljejo v Radence, kjer bodo nadzirali umik kolone tankov Popova iz Gornje Radgone. Fotografiram prepreke. V jarku s tovornjaki, ki so jih tanki pred dnevi zmečkali in porinili v jarek, je počez čez cesto postavljen velik transporter goseničar, na katerem piše TO. Pripeljali so ga domačini, vešči tega dela. Potem je tam tabla z napisom Trim steza Radenci, puščica in zraven piše start. Skozi prostor pod tablo, ki stoji na dveh nosilcih, je najprej slišati ropot motorjev in gosenic, potem se prikaže tank, za njim vojaško vozilo in potem spet tank in cela kolona. Kot da prihajajo iz Trima iz razrušene Gornje Radgone. Pred transporterjem TO-ja, ki stoji čez cesto, se kolona mora ustaviti. Ne zrinejo ga s ceste, ampak ga eden od tankistov JLA požene in umakne s ceste. Potem kolona odropota iz Radencev.

Fotografiram Ivana Krambergerja pred tem TO-jevim transporterjem. Portret brez, portret s kalašnikovko, portret s stisnjeno pestjo in cela postava na zgornjih gosenicah z dvema dvignjenima rokama s stisnjenimi pestmi. Potem me pelje Ivek s svojim starim mercedesom do Gornje Radgone.

Tam fotografiram razdejane in pogorele hiše, uničen mejni prehod, poškodovan cerkveni zvonik, pokraden Duty Free Shop. Temni se, da se kaj vidi, uporabljam bliskavico. Kako jo sovražim. Dela fotografije, ki si jih ne želim. No, za nočno dokumentacijo je v redu. Potem pripeljejo še transporter iz Radencev in mala vojaška parada se začne. Na meji je izobešena trobojnica, poznejša ruska zastava. Dovolj imam za danes.

Četrtek, 4. julija, 1991. Ne vem, kaj me je tega dne zaneslo znova v Dravograd. Tam so že pripravljali ročno pisane plakate Beograd 500 km, ki naj bi kazali pot odhajajoči Jugoslovanski ljudski armadi iz Slovenije. Skozi fižolovke sem fotografiral vkrcanje vojakov z orožjem na avtobus, odhod kolone vozil s posadkami in pozneje, ko so vojaki odšli, tihožitja s tovornjaki in Dravo.

Isti dan sem obiskal še Brnik, kjer se je Jelko Kacin dogovarjal za odhod tankov z Brnika. Tanke so na koncu odpeljali na tovornjakih, sam pa sem šele takrat lahko prišel do avtomobila, v katerem sta zgorela avstrijska novinarja. Med tankisti je bil tudi morilec novinarjev.

Ko sem bil nekaj mesecev pozneje pozvan na kranjsko sodišče kot priča o umoru novinarjev na Brniku, mi je sodnik na koncu dejal: "Vsak človek ima neko določeno količino sreče. In vi ste svojo že porabili." To sem vedel tudi sam. Ni me pritegnil vonj po ožganih mrtvih telesih niti adrenalin v nenavadnih okoliščinah. Nič me ni pritegnilo. Vojno sovražim, ker v njej vedno umirajo tudi nedolžni ljudje. Vojna v Sloveniji je bila v moji deželi, zanjo sem hotel zbrati kar največ materialnih dokazov. Doma mi ni nihče nikoli, prav nikoli rekel, da naj ne delam tega, naj se ne izpostavljam. Tu sem bil doma in tu sem si upal morda nekoliko preveč. Sklenil sem, da ne prestopim koraka v drugih vojnah. "Nimaš strahu, torej nimaš tam kaj početi. Ne dovolim, da bi me kdo brez osnovne šole ubil samo za to, da dobi plačilo sto mark na novinarja." Odločil sem se, da bom podpiral Simona, sina, ki je med vojno vsak dan vadil po pet in več ur za svetovno prvenstvo, ki je bilo od osmega do enajstega avgusta 1991 v Aalborgu na Danskem. Tam je bil Simon peti in tam smo prvič pred halo izobesili uradno slovensko zastavo.