Med poskusom kraje je prestrelil avtomobil mimo vozeče, nato ukradel drugega, umoril miličnika in ranil še dva moža pri barikadi. Končal je pod streli miličnikov pri Smeltu. Vojna propaganda je zgodbo pripisala "teroristom JLA", resnica - nepoznana celo večini vpletenih - pa je ostala skrita v arhivih. Zgodba o napadih JLA po Ljubljani je ob stalnem ponavljanju postala tako resnična, da jo je celo poslanec državnega zbora vpričo staršev ubitega policista uporabil za dokazovanje (v tem primeru) neobstoječega zločina armade z rdečo zvezdo.

Rafali zmotili tajno zasedanje skupščine
Nedeljski večer je bil za slovensko osamosvojitev še kako pomemben. JLA je 29. junija od predsedstva in Vlade RS s pisnim ultimatom zahteval kapitulacijo Slovenije. Zadnji rok je bil 30. junija ob 9. uri. Prav zato so miličniki po prav posebnih in tajnih poteh ob strogem varovanju v skupščino na zaupno zasedanje pripeljali delegate iz celotne Slovenije. Milica je nalogo opravila z odliko, je v spominih zapisal Pavle Čelik. Nato pa so nočni mir prekinili rafali na Roški cesti pri Ljubljani. Tam je bila nameščena tudi četa Teritorialne obrambe iz Kamnika. Uro pred usodnimi dogodki se je enota vrnila v Ljubljano. Uredili so jim prenočišče v Dijaškem domu Ivana Cankarja, ki pa ga vsaj eden izmed pripadnikov ni želel uporabiti. "Nekaj časa zatem je samovoljno in brez vednosti starešin zapustil formacijsko mesto. Oblečen je bil v uniformo JLA s kapo s senčnikom, na uniformi je imel formacijske oznake TO RS," so v zapisniku ugotavljali preiskovalci. Dejstvo je, da je bil pod orožjem že od vpoklica 24. junija. Njegova enota je sodila pod 55. Območni štab TO Kamnik in je najprej varovala učni center Ig, nato pa več dni razvažala orožje iz zaplenjenega vojaškega skladišča v Borovnici. Tedanji poveljujoči so prepričani, da se je fant želel na vsak način le odpraviti domov, a so zaradi vojnih razmer vsem pripadnikom dopuste zavračali. Še danes ni povsem pojasnjeno, kaj je 25-letniku rojilo po glavi, ko je nekaj po enajsti stopil na ulico z avtomatsko puško v roki.

Skočil pred avtomobil in streljal na voznico
Slabo uro po odhodu iz enote mu je pot sredi noči prekrižala 53-letna voznica rdečega opla kadet LJ 609-608, ki je malo predtem domov na Rudnik odpeljala sestro. “Ko je pripeljala do vojašnice "Maršala Tita" na Roški cesti nasproti vojaškega sodišča, je na cesto stopil neznani vojak z avtomatskim orožjem v roki in proti njej ustrelil. Čeprav se pozneje ni spominjala, koliko strelov je neznanec ustrelil, je predvidevala, da so bili približno trije,” je izpovedala policiji. Prestrašena voznica v prestreljenem avtomobilu je pospešila in "močno prestrašena" pribežala na oddelek milice na Rudniku. Od tam so o dogodku obvestili stalno službo uprave za notranje zadeve in ji naročili, naj naslednji dan pripelje vozilo na ogled kriminalistični policiji.

Vojak grozil z orožjem in odvzel vozilo
Pet minut pozneje je v isti smeri pripeljal 32-letnik v oranžni zastavi 101 z registrsko označbo LJ 645-976. Teritorialec je ponovno skočil na vozišče in orožje uperil v voznika ter ga na ta način prisilil, da je ustavil. Policija je o tem takoj prejela klic na številko 92. "Občan je povedal, da je tik predtem slišal strel. Ko je pogledal na ulico, je opazil vojaka, ki je iz vozila izvlekel občana in se nato odpeljal v smeri Karlovške ceste. Kmalu zatem je k njemu pristopil lastnik vozila in povedal, da ga je vojak ustavil, mu zagrozil z orožjem in ga tako prisilil, da je vozilo zapustil." Uniformiranec se je odpeljal v smeri Karlovškega mosta in naprej proti Aškerčevi cesti, kjer je bila na križišču s Kardeljevo (današnjo Slovensko) cesto blizu skupščine in slovenske vlade postavljena barikada vozil komunale in mestnih avtobusov. Na njej so dežurali trije vozniki za premikanje vozil in dva miličnika.

"Rafal proti miličniku z razdalje treh metrov"
Po podatkih policije se jim je stoenka približala okoli 23.50. Voznik je ugasnil luči in približno 25 metrov pred križiščem zapeljal na zelenico. Miličnik Stanko Strašek je z glasnim pozivom voznika opozarjal, naj se ustavi, in se mu začel približevati bočno z leve strani. Drugi miličnik ga je varoval z zadnje strani, saj sta ga želela preveriti. Nikoli ne bo jasno, ali se je voznik ustrašil avtomatske puške v roki policista ali je bilo vzrok zločina kaj drugega. Po pričevanjih je jasno, da je vozilo za hip ustavil, odprl vrata in proti Strašku z razdalje okoli treh metrov izstrelil rafal. Zaradi številnih strelnih poškodb prsnega koša, trebuha in notranjih organov je takoj umrl, poškodovana pa sta bila še dva voznika iz barikade. Enemu je prestrelil desni ledveni predel hrbtenice, drugega je krogla oplazila po zapestju leve roke. Izstrelki so poškodovali še avtobusa in tovornjak. Dva sta obtičala v steni Aškerčeve gimnazije, kjer sta vidna še danes. Stoenka je nato prek dvorišča hiše na Rimski cesti obšla barikade. Za pobeglim je streljal drugi miličnik iz barikade, a ga to ni ustavilo.

Pobegli ustreljen v zasedi pri Smeltu
Začel se je pregon po tedanji Titovi cesti proti Bežigradu. Pripadniki posebne enote milice, ki so mu sledili, so ga tik pred obvoznico pri stavbi Smelta na današnji Dunajski cesti skupaj z miličniki iz barikade ustrelili. Ob pregledu trupla so bili miličniki šokirani, saj so kmalu ugotovili, da je napadalec najverjetneje pripadnik Teritorialne obrambe. "Ob pregledu trupla je zdravnik našel vojaško knjižico in vpoklic na vaje na ime osebe iz Kamnika, vendar fotografija ne ustreza ubiti osebi. Zaradi obvestila o ponovnem streljanju na območju Šiške in bližanju neznanih oboroženih oseb blizu kraja dejanja je bil ogled zaključen," je preiskovalni sodnik zapisal v prvo poročilo. Odrejena je bila obdukcija trupla, v kateri so ugotovili, da je bil voznik v času dogodka in smrti trezen in ni bil pod vplivom psihoaktivnih snovi.

Dogajanje so po komunikacijskih zvezah spremljali v številnih enotah milice. Ministrstvo za notranje zadeve zatrjuje, da ne hrani posnetkov in prepisov dogajanja, zato se moramo zanesti na njihove spomine. V živo so spremljali naprej obvestila o strelih, lov in nato razplet pred Smeltom. Na frekvenci UNZ-ja Ljubljana-kriminal je bilo (zgolj po spominu, op. p.) kmalu razjasnjeno, da ne gre za preoblečene diverzante, temveč za "naše". Nato je bila z ukazom na tej frekvenci vsa komunikacija o dogodku prekinjena.

Bavčar: Diverzanti JLA kršijo premirje
V neposredni bližini je v tedanji skupščini potekala tajna seja delegatov, ko je, kot razkriva tale posnetek, na govorniški oder stopil tedanji sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar. "Gospe in gospodje, nič posebej nenavadnega za te prilike. Vendarle bi vas rad obvestil, da je prišlo pred nekaj minutami do grobe kršitve premirja s strani diverzantske skupine Jugoslovanske armade. Njeni pripadniki so na križišču Šubičeve in Titove streljali proti skupščini. Milica jih je prestregla na križišču pri Smeltu in eden od njih je ujet, drugi se je zatekel v Smelt. Zdaj izvaja policija to blokado. Domnevam, da je to ena od načrtovanih provokacij, s katerimi se želi motiti to zasedanje, ki je bilo sicer sklicano na poseben tajni način, in če smem, bi rad predlagal parlamentu, da svoje delo skrajša."

Neuradni podatki sprožijo mit o teroristu
Televizija Ljubljana je ob 1.30 oddajala izredna poročila. Na podlagi obvestil stalne službe republiškega sekretariata za notranje zadeve (RSNZ) je poročala, da so "teroristične grupe vojne policije in kontraobveščevalne službe jugoslovanske armade napadle različne točke v Ljubljani". Prav to noč so miličniki s streli ustavili tudi avtomobil v Sostrem. Tudi tam ni šlo za pripadnike JLA, temveč za nesrečno smrt voznika, ki ni upošteval znakov, naj se ustavi, kar je policija tudi uradno že ponoči potrdila. Pri zgodbi, ki se je končala ob Smeltu, dvoma ni bilo. "Kot smo izvedeli, je eden izmed teroristov v okolici Smelta izgubil življenje," so sporočili na TV Ljubljana. V oddajo se je nato neposredno javil Božo Truden, zadolžen za informiranje na RSNZ-ju: “Nič ni novega, streljanje se ni končalo. Naše enote delajo na terenu in upamo, da bomo teroriste ujeli ali pa vsaj pregnali.” Jutranja poročila naslednjega dne so nato poročala, da so pri Smeltu prijeli voznika, ki pa pri sebi ni imel nikakršnih dokumentov, in da njegovo identiteto še preverjajo.

“Najden mrtev”?
Kot je razvidno iz operativnega dnevnika RŠTO-ja, je bilo vodstvu v resnici že ponoči znano, da najverjetneje ne gre za terorista. Ob 4.30 je v njem zapisano, da so pri "Kosovcu našli vojaško knjižico na ime pripadnika, ki je na vojaški vaji na Igu". Ugotovili so, da je v četi TO Kamnik, vendar z njo še niso imeli stika.” Dokončna identiteta pa je bila kmalu potrjena na podlagi primerjave prstnega odtisa, odvzetega s trupla, z odtisom na kartončku za izdajo osebne izkaznice. Policija sicer neposrednega vzroka za strelski pohod teritorialca ni nikoli odkrila. "Zadnja dva dni je odklanjal hrano in bi zaradi minulih dogodkov z JA zelo psihično prizadet. Bil je redkobeseden in vase zaprta osebnost," so zapisali v poročilo tožilstvu. Temeljno ljubljansko tožilstvo je v zapisnik njegov dosje vpisalo šele 2. julija 1991 pod šifro KTR 525/91 oziroma šifro sodišča TS Lj 242/91. Zraven ni rdeče oznake “TO”, ki sicer označuje prav vse vojne dogodke (tudi nesreče, samomore ipd.). Dosje teritorialca, v katerem mu milica – potem ko ga s streli le ustavi - v končnih ugotovitvah pripiše umor, odvzem motornega vozila, se vodi pod pripisom "najden mrtev". Tožilec, ki mi je bila dodeljena preiskava smrti Straška, pa še septembra z dopisom policijo sprašuje, ali je bila identiteta strelca sploh ugotovljena. Še več, dosje o smrti Straška na tožilstvu (KTR 527/91) podatkov o morilcu sploh ne vsebuje.

Mati išče sinovo truplo
Oblast o resničnem ozadju nočnega streljanja ni obveščala nikogar. Sorodniki ubitega teritorialca so tako za sinovo smrt izvedeli iz časopisa Slovenec, ki je nočno reportažo in fotografijo o dogodkih opremil z naslovom "Agresorjevi tatovi in morilci". Tako se je dan in pol po smrti sina 1. julija ob 20. uri zvečer njegova mati zglasila na Upravi za notranje zadeve v Ljubljani. Inšpektorju je povedala, da je sta skupaj z drugim sinom delala na polju v vasi, kjer stanuje njihova družina. "Ko se je vračala domov, jo je več sosedov opozorilo, da so v časopisu Slovenec, današnja številka, prebrali, naj bi njihov sin vzel avto in ustrelil enega miličnika, oziroma, da je sina prepoznati na objavljeni fotografiji," piše v zapisniku. Ker je bil njen sin v teh dneh pripadnik TO Slovenije, je odšla v Kranj, kjer je na občini želela izvedeti kaj več. Tam naj bi ji rekli, da je njen sin mrtev - ustreljen in naj se v glede prevzema trupla oglasi na UNZ Ljubljana mesto. "Po navodilu načelnika Lavrenčiča sem jo naročil za jutri, 2. 7. 1991, na UNZ in jo obenem prosil, naj do uradnega naznanila ne išče dodatnih informacij v zvezi s sinom po drugih inštitucijah," je v uradni zaznamek zapisal mlajši kriminalistični inšpektor Dušan Mikuš.

Manipulacije o noči v Ljubljani
Konflikta z Jugoslovansko armado in nočnega dogajanja v času tajnega zasedanja skupščine se je lotilo več piscev. Janez Švajncer (Pomlad, 2001, str. 126) je tako zapisal, da naj bi po pripovedi Krkoviča "njegovi iz specialne brigade pomagali, da so se naši poslanci v parlamentu lažje odločili. To je bilo tisto streljanje pri parlamentu, o katerem je predsednik Kučan govoril Markoviću. Poslanci so mencali in mencali, niso in niso se mogli odločiti, ali so v vojni, potem pa je Janša poveljniku specialne brigade namignil, naj njegovi zunaj spustijo nekaj rafalov. Šli so v park ali na dvorišče tam zraven, tako zabavno je bilo poslušati, da sem to podrobnost preslišal, in puške obrnili v zrak. Ko je zapokalo in zadrdralo. Zdaj so prestrašeni poslanci strašno vojno slišali tudi v parlamentu in razumeli, da gre zares. Nič več niso razmišljali, glasovali so, kot je treba … Samo nekaj nenevarnih naših rafalov za strah jih je prepričalo.”

Kaj je uradna resnica?
Ob koncu spopadov je mednarodno tiskovno središče v Ljubljano izdalo kratek povzetek vojne. Vanj je že dober mesec po dogodkih zapisalo, da so ponoči med zasedanjem slovenske skupščine v Ljubljani "potekali ulični spopadi med slovenskimi policisti in teritorialci na eni ter posebnimi pripadniki vojaške protiobveščevalne službe na drugi strani. Življenje so izgubili trije ljudje." Tudi knjiga Vojna za Slovenijo navaja, da se je med zasedanjem v okolici skupščine zgodil diverzantski napad. Navaja, da sta v njem umrla pripadnik enot teritorialne obrambe in pripadnik enot jugoslovanske armade. “Zaradi tega so poslanci dobro uro preživeli v kletnih prostorih skupščine” (Vojna za Slovenijo, 1991, Cankarjeva založba, str. 49). Nekdanji poveljnik milice Pavle Čelik je dogodke v knjigi Izza barikad opisal resnično: "Prav med zasedanjem parlamenta je prišlo do streljanja v bližini in nato do obračuna med pobesnelim teritorialcem in milico. Ko je padla žrtev v vrstah miličnikov, so morilca ubili pred poslopjem Smelta na Titovi ulici."

Gorenak: "Strašek je padel pod streli tistih, ki so nosili rdečo zvezdo"
Lansko poletje je poslanec Vinko Gorenak pred cerkvijo Svetega Duha v Celju nastopil kot osrednji govornik na proslavi ob dnevu državnosti. Govor je objavil tudi na svojem blogu, kar je kljub umiku starih strani ostalo dokumentirano v spletnih arhivih.

Zbrane je opozoril, da ne smemo nikoli pozabiti vseh žrtev vojne za Slovenijo
“Ne pozabimo tudi našega rojaka – policista Stanka Straška iz Šentjurja, ki je 30. 06. 1991 padel pod streli tistih, ki so nosili rdečo zvezdo. To je kruta realnost in dejstvo,” je dejal Gorenak. Vprašal se je, ali si celjska vojašnica ne zasluži poimenovanja po njem, in ne po Francu Rozmanu Stanetu, kot jo je ob dnevu Slovenske vojske poimenoval minister Roman Jakič. "S takimi potezami sedanjega obrambnega ministra, ki je samostojni Sloveniji nasprotoval, svetu in mladim generacijam sporočamo, da je zločin nekaj, kar si zasluži pohvalo, nagrado, poimenovanje. Samo podoživljamo lahko 22-letne bolečine očeta in matere policista Stanka Straška. Danes sta z nami tukaj v prvi vrsti …" je sklenil Gorenak.

Zaradi njegovih besed, ki so daleč od resnice, smo nekdanjega notranjega ministra seznanili z vsebino dokumentov, ki kažejo, da je Strašek padel pod streli pripadnika Teritorialne obrambe. "Tako ne držijo navedbe, da je padel pod streli diverzantov, teroristov, protiobveščevalcev JLA itd. V resnici bi zgodbo težko opisali kot žrtev JLA," smo mu pisali in ga prosili za komentar z dokumenti podprte zgodbe. Gorenak nam je poslal kratek odgovor: "Čestitam za dosežke "raziskovalnega" novinarstva. Pa pozdravite Vaš tožilski vir in mu povejte, da zlorablja funkcijo v politične namene." Prav zato smo mu pojasnili, da je naša zgodba nastala na podlagi policijskih zapisnikov, pričevanj, dokumentov ter foto- in videomateriala. In ga pretekli teden ponovno prosili, naj pojasni svoje izjave, a na sporočilo ni odgovoril.

Policija: Starša vesta, kako je njun sin umrl
Podobno skopi kot pojasnila večine zgodovinarjev so tudi zapisi policije o okoliščinah smrti njihovih šestih pripadnikov, ki so umrli v osamosvojitvenih bojih. Vsekakor pojasnjujejo, da v primeru Straška policija nikoli ni zatrjevala, da je "šlo za neposredno žrtev JLA, ampak tudi ne moremo trditi, da je šlo za nenamerni ali nesrečni slučaj". Dodajajo, da sta starša pokojnega policista še živa in se vsako leto udeležita spominskih slovesnosti ter poznata okoliščine, v katerih je njun sin umrl. "Točnih razlogov, zakaj je prišlo do strelov, pa ne bomo mogli nikoli potrditi do konca, saj je storilec med begom še isti dan na kraju umrl," končuje policija. Na obrambnem ministrstvu posedujejo le dokumentacijo o osebi, ki je zločine zagrešila, nič pa o samih dogodkih. Celo obveščevalno-varnostna služba obrambnega ministrstva trdi, da z izjemo seznama mrtvih Rdečega križa, ki vsebuje osebne podatke Stanka Straška, drugih dokumentov v povezavi z dogodki ne hrani.

Jure Brankovič
Več dokumentarnega gradiva pripenjamo v spodnji galeriji (vir: arhiv Temeljnega tožilstva Ljubljana - Zgodovinski arhiv Ljubljana)