Božo Repe, zgodovinar in profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, pravi, da Prešernova Zdravljica, ki je v bistvu napitnica, spada med redke "nebojevite" himne, na katere so vplivale ideje francoske revolucije in svobodomiselnosti ter združujejo nacionalno idejo z internacionalizmom.

Aktualna vedno znova, še posebej v kriznem času
"Slovenska himna torej zavrača vojne in prepire in poudarja povezanost in prijateljstvo med narodi. Čeprav je pesem nastala davnega leta 1844, je vedno znova aktualna. Še posebej v današnjem kriznem času, ko je znova na preizkušnji humanizem, domači in internacionalni," razlaga.

Repe opisuje, da pot do uradne himne ni bila kratka. "Slovenci smo doslej živeli v štirih velikih nadnacionalnih tvorbah: Svetem rimskem cesarstvu nemškega naroda ali krajše nemškem cesarstvu, Avstro-Ogrski, Jugoslaviji in zdaj v EU-ju. Od vsakokratnega obdobja je bilo tudi odvisno, kakšna je bila himna."

Neuradna himna Naprej zastave slave
Zdravljica je leta 1990 postala prva uradna himna. Vse do uradne uvedbe Zdravljice je bila bojevita Naprej zastave slave pesnika Simona Jenka in skladatelja Davorina Jenka neuradna slovenska himna. Leta 1885 je izšla celo v angleščini v Londonu. Vzporedno se je občasno sicer pojavljala tudi pesem Jakoba Gomilšaka Slovenec sem, ki je nastala leta 1858, uglasbil pa jo je leta 1882 Gustav Ipavec, a so na njo letele mnoge kritike. Med prvo svetovno vojno se prvič opazneje pojavi tudi Zdravljica v uglasbeni različici Stanka Premrla.

Repe razlaga, da se je z izbiro slovenske himne dogajalo nekaj podobnega kot že prej z jugoslovansko. Razprave so se sicer začele v začetku 70. let, po sprejetju dopolnil na jugoslovansko ustavo med letoma 1969 in 1971, ki so okrepili republiško državnost. Razpravo je začel izvršni odbor Republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva (RK SZDL) Slovenije oktobra 1972, ki je določil merila za izbor in dal predloge v javno razpravo.

Izbor je potekal med Naprej zastave slave (Simon Jenko besedilo, Davorin Jenko glasba), Zdravljico (France Prešeren, Stanko Premrl), pri čemer bi se kot himna pela in igrala le zadnja kitica, in Naša zemlja (Mile Klopčič, Marijan Kozina). Delovna skupina je na podlagi razprave zožila izbor na prvi dve.

"Zdravljica je imela veliko podpore, a med izvajalci je bilo veliko pomislekov glede težke izvedbe. Medtem je tudi slovenska ustava iz leta 1974, ki je prinesla kar nekaj novih atributov republiške državnosti, med drugim kolektivno predsedstvo republike, določila, da ima SRS svojo himno, ki jo določa zakon. Ni pa določila, katera pesem je to," še pojasnjuje zgodovinar.

Pomisleki o težki izvedbi Zdravljice
Zaradi pomislekov o težki izvedbi Zdravljice je junija 1975 sledil predlog, da naj bo himna Naprej zastave slave. Leto pozneje je izvršni svet skupščine SRS sprejel tudi predlog za izdajo zakona o himni, ki naj bi bila Naprej zastave slave. Vsi trije skupščinski zbori so predlog obravnavali še isti mesec. Zaradi pomislekov v zvezi z besedilom je bil v Zboru združenega dela zavrnjen.

Januarja 1977 je republiški komite za kulturo in znanost predlagal, naj SZDL izvede postopke za novo besedilo himne, medtem ko bi ostala glasba Davorina Jenka Naprej zastave slave. Vsa zgodba se je ponovila še enkrat leta 1979, znova brez izbire.

Januarja 1982 je izvršni svet skupščine SRS predlagal obnovitev javne razprave. Predlagali so predzadnjo kitico Prešernove Zdravljice z glasbo Ubalda Vrabca. Postopki so se začeli znova, imenovana je bila tudi nova delovna skupina. Nato je julija 1982 sekretariat sveta za kulturo predlagal, naj bo himna Zdravljica, za glasbo pa se razpiše javni razpis, na katerem naj bi sodelovali najbolj znani slovenski glasbeniki.

"Zgodilo se ni nič, tri leta pozneje, leta 1985, je Vladimir Bračič znova dal pobudo za Naprej zastave slave. Podobne posamične pobude so se pojavljale tudi pozneje, znana je npr. pobuda Jožeta Pretnarja maja 1988," je povedal Repe.

Izbira se je premaknila na naslednje leto. Potem ko je skupščina SRS 27. septembra 1989 sprejela in razglasila dopolnila k slovenski ustavi, je v 1. členu pisalo tudi, da je himna SRS Zdravljica. Čez pol leta, 29. marca 1990, je skupščina sprejela zakon, ki je začel veljati 24. aprila 1990, Zdravljica je postala himna le nekaj mesecev pred decembrskim plebiscitom o samostojnosti države.

Vendar zgodbe s himno, kot je povedal Repe, še ni konec: "Tudi v samostojni Sloveniji je prihajalo do pobud po spremembi himne, zlasti gre za prizadevanja desnega spektra politike, da bi bila himna celotna Zdravljica, in ne le sedma kitica, s čimer bi v himno prišla tudi omemba Boga in slovenstva."

Marijan Dović, literarni zgodovinar, sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC-ja SAZU-ja, ki se v svojem raziskovanju posveča tudi Prešernu, misli, da Zdravljica v družbi evropskih himn izstopa v pozitivnem smislu.

Sporočilno jedro Zdravljice presega nacionalizem
"Če je Premrlova uglasbitev povprečna in ne odstopa od sočasnih glasbenih klišejev, je njeno besedilo vrhunsko in še danes aktualno. Kot vsaka dobra literatura ima več pomenskih plasti in omogoča branja z različnimi poudarki. V njej bomo tako našli panslavistične ideje, ki so se takrat širile kot protiutež rastočemu nemškemu nacionalizmu, idejo o ljubezni do 'domačije', ki je nosilna misel v mnogih drugih evropskih himnah, najdemo pa tudi bojevitejše nacionalistične tone ter odmeve idej francoske revolucije," je razložil.

Sporočilno jedro Zdravljice, kar se Doviću zdi bistveno, presega nacionalizem: ravno v predzadnji kitici (Žive naj vsi narodi) pesem doseže vrh v razglašanju vrednot miru, strpnosti in sodelovanja med narodi. "To je vsekakor še danes zelo moderna ideja," pravi. Obenem je Zdravljica po njegovih besedah posebna tudi v tem, da je napitnica: "Trt, vina in nazdravljanja v drugih evropskih himnah večinoma ne najdemo."