Zadnji decembrski dnevi leta 1990 so bili polni pričakovanj, upov, pa tudi negotovosti. Na plebiscitu 23. decembra se je namreč za samostojno Slovenijo izreklo 95 odstotkov tistih, ki so glasovali, ali 88,5 odstotka vseh glasovalnih upravičencev. 26. decembra je na slavnostni seji vseh treh zborov skupščine predsednik skupščine France Bučar razglasil, "da se je slovenski narod na temelju trajne, neodtujljive pravice do samoodločbe odločil, da Republika Slovenija postane neodvisna in samostojna država".

V spomin na ta dan je 26. december v Sloveniji državni praznik – Dan samostojnosti in enotnosti. Kako je skozi prizmo 30-letne oddaljenosti pogledati na te dogodke, kakšni so bili upi in kaj bi si za državo Slovenijo in družbo želeli danes, smo povprašali štiri zanimive sogovornike, dejavne vsak na svojem področju: Dušan Plut je upokojeni visokošolski profesor s Filozofske fakultete, okoljevarstvenik in aktivist, ki je bil kot predsednik Zelenih Slovenije tedaj član predsedstva Demosa in na prvih povojnih demokratičnih volitvah izvoljen v predsedstvo Slovenije. Pisatelj Tone Partljič je bil v tistem času delegat zbora občin iz stranke ZSMS-LS v tridomni skupščini. Vlasta Nussdorfer je bila leta 1990 tožilka, pozneje v karieri pa varuhinja človekovih pravic in humanitarka. Sociolog in politolog Rudi Rizman, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani, je bil v tistih letih eden od ustanoviteljev Mirovnega inštituta in se je aktivno ukvarjal z varstvom človekovih pravic in demokracijo.

Sorodna novica "Plebiscit je uspel. Veselje se lahko začne."

Kakšna so bila vaša pričakovanja na dan plebiscita o samostojnosti Slovenije leta 1990?

Dušan Plut:

Dan plebiscita sem tudi jaz pričakal poln vznemirjenja in velikih pričakovanj, pozitivni rezultat plebiscita pa je še presegel moje tihe želje! Moja osebna odločitev, torej glas za samostojno in suvereno Slovenijo, je izvirala iz prepričanja, da je v takratnih jugoslovanskih razmerah samostojna Slovenija ključni pogoj za “zeleno” Slovenijo. Politično svobodo pa sem povezoval s željo, da bo samostojna Slovenija hkrati sposobna vsem državljankam in državljanov prednostno zagotoviti materialno zmerno, a dostojno blaginjo, in sicer v vseh slovenskih pokrajinah.

Tone Partljič:

Bila so vznemirljiva pričakovanja. Kaj bom res lahko glasoval za plebiscit, državo Slovenijo, prvo vlade, našo samostojno pot naprej …? Nobene "naše verzije Švice" nisem imel v glavi. Vedel sem tudi, da novorojenček potrebuje veliko ljubezni in pomoči, da shodi, spregovori,
se izuri. A seveda nihče ni dvomil.

Vlasta Nussdorfer:

Tistega usodnega decembra, ki je danes precej oddaljen, sem začutila posebno veselje. Delila sem ga z znanimi in neznanimi ljudmi. Tako enotni smo bili, predvsem pa tako zelo srečni. Preveval nas je optimizem, zdelo se je, da bomo zmogli prav vse, čeprav je bil to šele začetek. Na težave, ki so po usodnem koraku nastopile, tedaj niti pomislila nisem. Noč plebiscita je bila polna zvezd, ki so nam bile zelo naklonjene. Spomini nanje ne bodo nikoli povsem zbledeli. Če zaprem oči, vidim Ljubljano, polno veselih ljudi.

Rudi Rizman:

Moja splošna pričakovanja se niso dosti razlikovala od pričakovanj drugih državljanov, ki so se plebiscitarno odločili za Slovenijo kot samostojno državo. V obeh vlogah, se pravi kot državljan in poklicni sociolog ter politolog, sem bil seveda presenečen nad hitrostjo, kako hitro so se po padcu berlinskega zidu odprle nove priložnosti, da v mednarodno skupnost vstopijo kot samostojni državni subjekti narodi, med njimi tudi slovenski, ki so bili prej del več- ali nad-nacionalnih držav.
Zgodovino je sicer nehvaležno napovedovati, čeprav sem že pred slabima dvema desetletjema (1972), ko sem pisal svojo disertacijo na temo vprašanja naroda, izpostavil trditev velikega nemškega zgodovinarja Leopolda von Rankeja o zgodovinski težnji narodov, da se dokopljejo do svoje države. V primeru Slovenije je spodbudno, da se je ta težnja vzpostavila na demokratičnih prizadevanjih politične in civilne družbe ter ne po negativnem zgledu 'neodvisnih' protektoratov med drugo svetovno vojno, ki sta jih vzpostavljala nemški in italijanski fašizem.
Seveda je popolnoma človeško, da so nastajanje slovenske države spremljale tudi zanosne ali naivne zamisli in tudi obljube, da bomo na ta način postali nova 'Švica', čeprav sem takrat sam bolj želel, da bi se zgledovali po kakšni socialni državi iz Skandinavije. Sploh pa ni bilo dvoma o tem, da bo naša nova država, tako kot je bila tudi 'spočeta', razvijala svojo družbeno ureditev na demokratičnih in socialnih temeljih.

Kakšne so vaše želje za državo in družbo danes, tri desetletja pozneje?

Dušan Plut:

Želje za našo državo in njene ljudi se niso spremenile, kar pa pomeni, da žal veliko mojih želja vse do danes ni bilo uresničenih. Čeprav se je BDP v Sloveniji bistveno dvignil, je žal način njegove razdelitve pustil ob strani npr. okoli 300.000 ljudi, ki se uvrščajo med socialno zelo prikrajšane, obenem pa so se medregionalne razlike povečale. Skrbi me tudi izjemno nizka stopnja prehranske samooskrbe in čezmerni okoljsko-podnebni pritiski, ki na prebivalca od tri- do petkrat presegajo samočistilne in obnovitvene zmogljivosti našega planeta! A kljub temu le (še) ni čas za popolni obup – Slovenija razpolaga z prav vsemi naravnimi in človeškimi potenciali, da postane materialno “zmerna”, ekosocialna in hkrati sonaravna država.

Tone Partljič:

Danes mi ni čisto prav, da so se pojavili osamosvojitelji "prve kategorije" (čeprav seveda so bili res tudi "prvoborci"), ki sumijo svoje sodržavljane, da so med procesom držali figo v roki. Ni vsak, ki misli po svoje, slab državljan. Že prve mesece sem bil nesrečen zaradi šovinistične domislice o izbrisanih. V primerjavi z državami, ki imajo stoletno tradicijo in izkušnjo, se pač šele učimo voditi državo in biti državljani.
Ta hip pa se nezadovoljen čudim vladi, kako slabe in tudi negativne poteze vleče. Opozicija pa ne vzbuja dosti upanja. Trenutno sem torej malo zaskrbljen, a sonce vseeno zmerom vzhaja …

Vlasta Nussdorfer:

Po tridesetih letih samostojnosti je resničnost prežeta s skrbmi. Kako bomo zmogli in kakšno deželo in državo bomo zapustili otrokom in vnukom? V treh desetletjih smo sicer dosegli veliko, tega ne gre spregledati. Uspeli smo na številnih področjih, imamo znanstvenike, ki se kosajo s svetovno elito. Znamo in zmoremo, na preštevilnih področjih.

Smo del nove velike evropske družine, a ta hip tako kot celotna Evropa in svet, prežeti z usodnim virusom, žal pa tudi utrujeni od notranjih prepirov in bojev za oblast. Razdeljeni kot še nikoli, v strahu pred ekonomsko krizo in celo revščino. Bije nam dvanajsta, smo pred resnimi vprašanji: kako strniti vrste, opustiti sovražnosti in začeti strpni dialog? Premoremo toliko moči, dobrote in povezovalnosti, da se dogovorimo za zgolj in samo poštenost, pravičnost in odgovornost? To je pot, za katero si želim, da bi se na njej znašli mladi in starejši, bogati in revni, levi in desni, vsi tako zelo različni, a živeči v prelepi deželi, ki jo hvalijo prav vsi, ki se tu znajdejo, zlasti tujci.
Kljub vsemu imamo cilje, ki so blizu dobrim ljudem. Želim, da bi znali pokazati enako veselje kot ob zmagah naših športnikov in podobno dobroto kot ob velikih akcijah solidarnosti. To je čas preizkušnje in novo leto je lahko vedno mejnik. Zlasti pred volitvami, ko ne bodo dovolj zgolj lepe in zveneče besede mamljivih obljub. Preliti se morajo v resna dejanja.
Sovražnost ubija in uničuje. Se tega popolnoma zavedamo? Ne okužujmo z njo mladih in ne razočarajmo starejših. Z optimizmom na novo pot.

Rudi Rizman:

Trideset let pozneje prihaja v zvezi s tistim, kar danes slovenska država predstavlja za veliko večino slovenskih državljanov in tudi v mednarodnem prostoru, na misel asociacija na roman Oscarja Wilda Slika Doriana Graya. Nekdanja 'uspešna zgodba', ki je svojo mladost in dušo – demokracijo prodala in se vrnila, kar je pravi paradoks, v objem avtoritarne (eno)strankarske vladavine, od katere se je pred tridesetimi leti poslovila.
Tako kot se je ob svojem nastanku zlila s tretjim valom globalne demokratizacije, je v tem času njena skrajno desničarska in avtoritarna politika na oblasti v sedanjem globalnem valu erozije demokracije prepoznala priložnost za svoje osebne koristi in trajnejšo vladavino. Zasledovanje take za demokracijo in socialno državo zavržne politike dokazuje tudi privilegirano in podrejeno politično 'prijateljstvo', ki ga sedanja (osebna) oblast razvija s sosednjo državo, ki jo kredibilni mednarodni analitiki označujejo za 'mafijsko', in njenim avtoritarnim ter nepotističnim voditeljem. Slovenska politična zgodba ta čas potrjuje reklo, da lahko nekaj postane 'žrtev prejšnjega uspeha'.
Vseeno imam upanje, da bodo uporniška in zdrava civilna družba, predvsem pa mlajše generacije, politično opolnomočile svoje politične energije ter prej ali slej pospremile politiko razumevanja države kot 'vojnega plena' in parlamenta – hrama demokracije kot 'arašidnega pobalinstva' pospravila tja, kamor spada – na gnojišče zgodovine.