Veliko vlogo so v času osamosvajanja opravili mediji. Ljudi so informirali, omogočali predstavitve stališč, hkrati pa tipali razpoloženje med prebivalstvom. Zakon je namreč določal, da bo plebiscit uspel, če bo za samostojno Slovenijo glasovala večina vseh ljudi, ki so vpisani v volilne imenike. Torej od približno milijona in pol volilnih upravičencev bi moralo za samostojno Slovenijo glasovati najmanj 750.000 volivcev.

Razglasitev izidov je spremljalo več kot 200 domačih in tujih novinarjev. Med njimi je bila tudi novinarka TV Ljubljana (od aprila 1990 TV Slovenija) Vida Petrovčič, ki se je posvečala predvsem gospodarskim temam. Jugoslavija in z njo Slovenija je bila namreč v gospodarski krizi. In po besedah predsednika Demosa ter glavnega motorja za iskanje legitimnosti poti proti osamosvojitvi na plebiscitu Jožeta Pučnika se je Slovenija za samostojnost odločala tudi za to, da čim prej prebrodi to krizo in da se ji ta predvsem ne ponovi več.

Nekaj misli Vide Petrovčič o dogajanju pred 30 leti lahko preberete spodaj:

Dogajanje pred 30 leti je bilo nekaj posebnega – ne le za takratne državljane, ampak verjetno tudi za vas, ki ste o tem poročali. Kaj vam je najbolj ostalo v spominu?
Najbolj mi je ostalo v spominu to, da smo se zavedali, da gre pri plebiscitu in osamosvojitvi za zgodovinsko odločitev. Zavedali smo se, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo, in vsi smo si tega želeli. Vesela sem, da sem lahko bila kot novinarka del nastajanja nove države, uvajanja novega denarja, ustanavljanja novih državnih ustanov. Bila sem zraven, ko se je vse začenjalo iz nič. To so mi v sproščenih pogovorih tudi tuji novinarji najbolj zavidali.

So se morda 'navadni' ljudje obračali na vas s kakšnimi dodatnimi vprašanji, ker so vas prepoznali s tv-zaslonov?
Ljudje so spraševali, tako kot danes. Saj veste, bila je gospodarska kriza, takratni dinar smo pod Antejem Markovičem vezali na nemško marko, ljudje so takrat in tudi pozneje zastavljali veliko vprašanj o tem, kako ravnati z denarjem, s privatizacijskimi vavčerji, z vrednostnimi papirji … Pa tudi sicer je ljudi zanimalo in so se radi pogovarjali o plebiscitu in o osamosvojitvi.

Kako so se širile informacije, glede na to, da podatki, stiki, primeri iz tujine niso bili le klik stran, kot je kot danes?
Glavni uradni vir podatkov so bile strankarske in vladne tiskovne konference, osebno sem poleg vlade redno spremljala tudi delo parlamenta. Takrat je bila to še skupščina Republike Slovenije. Veliko so k informiranju prispevale tudi agencijske in novinarske vesti iz drugih, takrat še jugoslovanskih, republik in iz tujine. Osebno pa sem imela veliko stikov tudi s tujimi novinarji, ki so velikokrat osvetlili mnoge drugačne dimenzije in poglede na dogodke. Velikokrat so se te neuradne informacije izkazale za veliko bolj verodostojne kot uradne.

Kako napeto je bilo ozračje za delo novinarjev, glede na to, da je bila Slovenija še vedno del Jugoslavije in se zvezna vlada ni strinjala s kakršnim koli spreminjanjem?
V Sloveniji v času plebiscita sama kot novinarka te napetosti nisem čutila. Potem ko je sredi leta 1990 propadel poskus Anteja Markoviča po ohranitvi Jugoslavije v obliki nekakšne asimetrične federacije, so se – po mojem osebnem mnenju in občutkih – tudi druge republike bolj ali manj sprijaznile s tem, da bo Jugoslavija razpadla, in so začele načrtovati svoje scenarije, kako naprej in kako iz razpada iztržiti čim več. Edina, ki je nasprotovala razpadu Jugoslavije, je bila JLA. Zato je bilo toliko bolj napeto junija in julija 1991 ob osamosvajanju. Takrat me je bilo strah bombardiranja in vojne. Doma smo imeli ves čas pripravljene nahrbtnike, s katerimi smo lahko kadar koli stekli v zaklonišče. To se je zgodilo dvakrat. V času osamosvaja sta bila moja otroka majhna, mlajši je bil star dve leti. Zgodilo se je, da nismo mogli iz službe, ker so bile po ljubljanskih cestah barikade in prometa ni bilo. Z ekipo sem tiste dni, ko je mig nad Ljubljano prebil zvočni zid, poročala izpred vojašnice na Letališki cesti. Občutki so bili napeti. Strah sem čutila v želodcu. Spomnim se, da sem za nasvet, kako se rešiti strahu, vprašala nekoga, ki je bil nekoč predstavnik nekega podjetja v Libanonu, kjer je ves čas divjala vojna. Svetoval mi je, da s praznim želodcem bolj čutim strah in da naj vedno nekaj malega pojem. Tega nasveta sem se držala in je pomagalo.