Branko Maksimovič je na Televizijo Slovenija prišel s časopisa Večer. Še danes pogosto vidimo posnetke njegovega vodenja TV-Dnevnika, saj je bil voditelj v dneh plebiscita za samostojno Slovenijo. "Ko se je širilo polje svobode, so tudi naši prispevki postajali vse bolj kritični, oddaje bolj sproščene," se spominja nekdanjega dela. "Danes lahko rečemo, kar hočemo, pa nič ne pomaga," je pristavil ob snidenju nekdanjih voditeljev TV-Dnevnika, ki v teh dneh praznuje 50 let.

TV-Dnevnik ste vodili v najbolj prelomnih časih naše države, med drugim ste na dan plebiscita gledalce pozdravili z besedami: "Lepo pozdravljeni na dan, ko smo dohrepeneli odločitev o svoji državi." Kako se spominjate tistih dni?
Tako pomembna, nedvomno zgodovinska odločitev, je zahtevala temu primeren vzvišen pozdrav. Danes seveda moramo upoštevati to, da vsak sen, ko ga »dohrepeniš«, postane preteklost. In v človekovi naravi je, da se iz preteklosti spominjamo predvsem lepih, prijetnih trenutkov, od neprijetnih se zarežejo v spomin le najbolj boleči. Takrat, 23. decembra 1990, smo bili na začetku »dovoljenih sanj«, ki so postale nedovoljene (od federacije in JLA) šele pozneje.

Še danes ob obletnicah in proslavah gledamo posnetke vznesenega vzdušja tistih decembrskih dni. Ste se ga takrat kaj navzeli?
Ob samem plebiscitu se mi dogajanje niti ni zdelo prevratno, saj je vse potekalo gladko, po začrtani poti. Tega sem bil kot državljan vesel, kot novinar pa se nisem predal evforiji. Ko sem ob nekem poznejšem prelomnem trenutku, verjetno ob sprejetju ustavnega zakona, v napovedi oddaje Žarišče dejal, da smo zamenjali državo in tudi državno ureditev, sem bil v dvomih: kdaj smo o slednjem sploh izrecno odločali? Saj niti najmanj ne dvomim, da se ljudstvo ne bi izreklo za prehod iz samoupravnega socializma v kapitalizem. Toda o njem smo imeli popolnoma drugačno predstavo.

Vaša novinarska pot se je sicer začela pri časopisu - poročali ste za Večer. Pogosto ste spremljali Tita na njegovih poteh. Vam je kakšen od dogodkov ostal v posebnem spominu?
Teh poti je bilo dovolj za daljši memoarski zapis. Naj jih omenim samo nekaj: od prvega obiska Nixona (ki sem ga spremljal še kot pripravnik) in pozneje Brežnjeva v Beogradu, prek avdience pri papežu v Vatikanu, obiskov Brandta in Castra na Brionih, pri Jonasu na Dunaju, do zadnje poti iz Ljubljane v Beograd, ko sem poslovilno vožnjo Modrega vlaka pričakal v Krškem. Zakaj prav tam, mi je še danes skrivnost.

Nato ste prestopili na Televizijo Ljubljana. Kako je v tistih - za slovensko televizijo v začetnih letih - potekalo televizijsko delo, kako ste pridobivali informacije?
Demokratizacija in z njo novinarska svoboda sta pri nas prihajala v valovih. Svoje novinarsko delo sem začel v obdobju Kavčičevega (sorazmernega) liberalizma, po njegovi odstavitvi je bilo krajše »svinčeno« obdobje. V pričakovanju »dneva X«, torej Titove smrti, je bilo nekaj paničnega strahu, kdo nas bo napadel. Ko se je ta strah razblinil, se je širilo polje svobode, dokler ni leta 1989 zavladala absolutna svoboda. Skladno s temi nihanji je potekalo tudi naše delo. V glavnem smo se ravnali po Tanjugovi napovedi dogodkov, sčasoma smo se vedno bolj prosto in ne glede na forumske usmeritve ozirali tudi po realnem življenju in ga vse bolj kritično osvetljevali.

Po izobrazbi ste pravnik. Ob pripravah na volitve v samostojni Sloveniji ste s kolegi spisali pravila poročanja v volilni kampanji. Glede na to, da smo ravno pred novim nizom volitev - na kaj ste se takrat pri teh pravilih oprli?
S pomočjo kolegov dopisnikov iz tujine sem se razgledal po praksi pokrivanja volitev in predvolilnih kampanj v tujini. Glede na naše razmere sem predvidel, da naj bo poudarek na enakopravnem in enakomernem (samo)predstavljanju strank in list. Če se prav spomnim, jih je bilo 17, zato vsem seveda ni bilo mogoče zagotoviti enake minutaže v predvolilnih soočenjih. Sicer bi nastal takšen »cirkus«, kot smo ga videvali ob zadnjih referendumskih in volilnih oddajah, ko resna razprava sploh ni mogoča. Zato smo za udeležbo v soočenjih upoštevali načelo relevantnosti. Pri tem smo bili odločno nepristranski in smo se ravnali tako po javnomnenjskih anketah kot po uredniški presoji, kdo ponuja kaj pomembnega. Večjih ugovorov ni bilo.

Po osamosvojitvi ste bili izbrani za dopisnika v Avstriji. Katere teme so bile takrat najbolj v ospredju in zanimive za slovenske gledalce?
Po mnenju urednikov, od katerih sem dobival naročila, je bilo največ zanimanja za avstrijsko zakonsko ureditev najrazličnejših področij. To je bilo namreč obdobje vzpostavljanja nove slovenske države, pri čemer so se naši zakonodajalci pogosto zgledovali po avstrijskem pravnem redu. Tako sem razlagal, kakšen je njihov (precej zapleten) pokojninski sistem, kako so plačani in kako napredujejo javni uslužbenci, kakšne so državne spodbude za višanje stopnje obdelave lesa. Ker nam je šlo tudi za mednarodno priznanje in sploh uveljavitev Slovenije, sem o tem na novinarskih konferencah spraševal avstrijske in mednarodne sogovornike. Spremljal sem kampanjo ob avstrijskem vključevanju v EU in posledice vključitve. Poročal sem tudi o kulturnem dogajanju, še posebej o gostovanjih naših umetnikov. In priznam: dvakrat sem bil tudi na Opernballu – žal samo prvič s TV ekipo. Leta 1992 so nas akreditirali zastonj iz naklonjenosti do nove države, drugič so za prisotnost kamere zahtevali 10.000 šilingov.

Smo v dobi hitrega kroženja informacij, velikega vpliva družabnih omrežij. Tudi vi ste dejavni na Twitterju. Kakšen je vaš pogled na prihodnost novinarstva?
Vedno več nas je – takih, ki širimo informacije. Žal pa je med temi vedno manj pravih novinarjev. V to izumirajočo plemenito zvrst ne uvrščam samo raziskovalnih novinarjev, ki v zdravem interesu javnosti razkrivajo vsakršne skrivnosti in zamolčanja, pri tem pa ne strežejo nizkim strastem z objavljanjem žgečkljivih intimnosti. Komaj kaj je tudi takih, ki jim je mar za dober jezik in izbrušen slog. V časovni stiski je to navsezadnje razumljivo. Bolj zaskrbljujoče je, da se v tem sorazmerno kratkem obdobju razmaha družbenih omrežij in novih medijev tako skokovito povečuje število drugih informatorjev – od bolj ali manj osebnih, zasebnih, duhovitih in duhamornih 'fejsbukašev' in 'tviterašev' do zlonamernih pršilcev lažnih informacij. V takih razmerah vidim prihodnost in priložnost za take dobro izobražene, razgledane, osebno poštene in s tem verodostojne novinarje, ki imajo dovolj časa in sredstev za zbiranje, presojo in obdelavo informacij. Upam, da to ni utopija.

Še spremljate informativne oddaje?
Vedno bolj redko, in še to večinoma z zamikom. Še največkrat me dosežejo radijska poročila, ki jih imam z glasbo za zvočno kuliso med drugimi opravili – tudi med branjem novic in komentarjev na MMC-ju in spletnih straneh domačih in tujih časopisov.

TV-Dnevnik, 23. decembra 1990, dan plebiscita. Voditelj: Branko Maksimovič

TV-Dnevnik, 8. september 1991, voditelj: Branko Maksimovič

Radijska oddaja (Ne)obvezno v nedeljo: Branko Maksimovič (27. 12. 2015)