Sprejemanje zakonodaje v EU-ju je zapleten proces, pri katerem sodelujejo vse tri krovne bruseljske organizacije. Evropska komisija v večini primerov predlaga zakone. Evropski parlament in Svet EU-ja jih dopolnita z amandmaji. Vse tri institucije se o tem pogajajo v t. i. trialogu. Parlament in Svet morata z glasovanjem nazadnje zakone tudi potrditi.

V tem zakonodajnem procesu skuša na delovanje organov Evropske unije po uradnih podatkih vplivati več kot 11 tisoč lobističnih skupin, ki letno za lobiranje skupno namenijo milijardo in pol evrov. Bruselj je tako za Washingtonom drugo največje lobistično središče na svetu.

Evropska komisija lobiranje označuje kot dejavnosti, ki se izvaja z namenom vplivanja na oblikovanje politik in postopke odločanja v institucijah Evropske unije. Nevladna organizacija Corporate Europe Observatory definiciji dodaja, da lobiranje poteka v korist določenih interesnih skupin – predstavnikov civilne družbe in korporacij.

EU lobiranje pojmuje kot običajen del demokratičnega dialoga. Evropske institucije z Lizbonsko pogodbo "dajejo državljanom in predstavniškim združenjem možnost izražanja in javne izmenjave mnenj glede vseh področij delovanja Unije" ter "vzdržujejo odprt, pregleden in reden dialog s predstavniškimi združenji".

Premalo preglednosti pri lobiranju velikanov

Čeprav je Evropska unija v zadnjih letih sprejela nekaj korakov za večjo preglednost lobiranja, organizacije iz Zavezništva za preglednost lobiranja in etične regulacije ALTER-EU, poudarjajo, da vpliv lobijev, predvsem korporacij, ni dovolj pregleden.

Evropska komisija in parlament sta leta 2011 združila register lobističnih skupin, v katerem je več kot 11 tisoč organizacij. Transparency International EU vodi projekt IntegrityWatch, prek katerega lahko državljani dostopamo do pregledno urejenih podatkov iz registra.

"Za lobije, ki želijo vplivati na komisijo, je registracija obvezna, celo za neobjavljene sestanke. Za parlament je registracija prostovoljna, tudi brez tega lahko lobiji srečajo kogar koli. Če se ne prijavijo, izgubijo samo možnost dostopa v prostore parlamenta. Svet ni niti blizu preglednosti, saj ne sodeluje v skupnem registru," pojasnjuje politični strokovnjak pri Intergrity Watch Raphael Kergueno.

Tri četrt vseh srečanj s profesionalnimi lobisti

Lobisti so se samo s člani Evropske komisije v zadnjem mandatu (2014‒2019) sestali na skoraj 23.000 srečanjih. "75 odstotkov ali več srečanj je s profesionalnimi lobisti velikih podjetij. To je nevarna situacija, ki pripomore k prevelikemu vplivu korporacijskih interesov," svari Olivier Hoedeman, koordinator raziskovanja pri Corporate Europe Observatory (CEO), bruseljski nevladni organiziciji, ki raziskuje in poudarja vpliv korporacijskega lobiranja v EU-ju.

Poleg klasičnih sestankov med lobisti in politiki, ki po mnenju sogovornikov sicer predstavljajo veliko večino lobiranja, se oboji srečujejo tudi v barih in restavracijah.

"Poslanci so tudi bombardirani z elektronsko pošto, letaki, poročili. Vse to so oblike komuniciranja, s katerimi skušajo vplivati na politike," ponazarja Hoedeman, ki opozarja še na eno, najspornejšo obliko lobiranja: "Treba je omeniti, da mnoge lobistične skupine napišejo tudi natančno besedilo predlaganih dopolnil zakonodaje in jih pošljejo poslancem ter jim namignejo, naj jih predložijo v parlament za glasovanje."

Kergueno ob tem opozarja, da proces lobiranja ne gre v vseh primerih v korist korporativnim interesom, saj obstaja med prijavljenimi lobiji tudi veliko državljanskih iniciativ. Opozarja na lobiranje na področju okolja, kjer je razmerje med civilnimi pobudami in korporacijami 50 proti 50. Na drugi strani pa navaja lobiranje na področju digitalne industrije, kjer je kar 90 odstotkov lobijev korporacij. "Nekatere med njimi so od leta 2014 svoj proračun za lobiranje povečale kar za 300 odstotkov. Res si prizadevajo imeti vpliv".

Svarila pred "korporacijsko ugrabitvijo"

Organizacije iz združenja Alter-EU si prizadevajo izpostaviti problematiko korporativnega lobiranja. Svarijo pred "korporacijsko ugrabitvijo" evropske zakonodaje – kadar evropske institucije, ki so bile vzpostavljene za delovanje v interesu javnosti, v ospredje postavijo interese močnih industrij. Vplivi korporativnih lobijev so v preteklosti pustili svojo sled, denimo, pri sprejemanju tobačne zakonodaje, uporabi pesticida glifosat, pri aferi Dieselgate in tudi v finančni krizi pred desetimi leti.

"Evropska komisija še vedno ni pripravljena priznati, da gre za strukturni problem pretiranega vpliva korporacij in da morajo proces sprejemanja zakonodaje zaščititi pred ugrabitvijo interesov velikih korporacij," opozarja Olivier Hoedeman.

Pred 15 leti, ko so v Corporate Europe Observatory ugotovili, da ima veliko zgradb v bližini parlamenta in komisije na vratih imena velikih korporacij, so prišli na idejo, da začnejo voditi oglede za zainteresirano javnost. "Politično zainteresiranim državljanom daje voden ogled možnost, da se poučijo o korporacijskem obzidju okoli institucij EU-ja in o problemu korporacijskega lobiranja v zelo kratkem času. Pristop je interaktiven, mi pokažemo zgradbe in povemo zgodbe, ljudje sprašujejo in komentirajo."

Vodeni ogledi "lobističnega obzidja" okoli evropskih institucij

Postreže s primerom ogleda, ki ga bo vodil takoj po najinem intervjuju, ko bo skupino odpeljal do sedeža Sveta evropske industrije kemikalij (Cefic), ki se je pred kratkim preselila v novo zgradbo 250 metrov od Evropskega parlamenta.

"Tam bom navedel nekaj primerov, kako je kemična industrija zelo učinkovita pri lobiranju, da bi na trgu EU-ja ohranila veliko strupenih proizvodov, denimo pri regulaciji izdelkov za zaščito pred soncem, ki vsebujejo strupeno kemikalijo, imenovano titanov dioksid. Vlade so odločile, da trga teh proizvodov ne bodo regulirale, in to je zmaga za kemično industrijo ter poraz za navadne Evropejce. To pomeni, da bodo ti strupeni izdelki še vedno na trgu in ljudje jih bodo to poletje uporabljali in dajali na kožo, ko gredo na plažo."

"Kadar primere iz lobistične prakse povemo pred dejanskimi zgradbami korporacij, to odpira oči. Med uro ali uro in pol trajajočim ogledom ljudje vidijo, kako veliko pisarn korporacij je tu. Vse skupaj da ljudem res oprijemljiv občutek, kako to lobistično obzidje okoli evropskih institucij vpliva na odločevalski proces," na koncu doda Hoedeman.

Register: več kot 11 tisoč organizacij in 82 tisoč lobistov

Evropski parlament in Evropska komisija sta leta 2011 poenotila uradni register lobističnih skupin, v katerem je (uradni podatki EU-ja iz leta 2018) registriranih 11.327 organizacij, v katerih deluje 82.096 lobistov, 6.959 med njimi pa ima dovoljen vstop v zgradbo Evropskega parlamenta.

Vendar je odločitev za prijavo v register lobističnih skupin popolnoma prostovoljna, pa tudi informacije v register vnesejo organizacije same in za to nosijo izključno odgovornost, kot je pojasnjeno na spletni strani.

Nihče ne bedi nad prijavljenimi sredstvi

Transparency International poudarja, da evropske institucije nimajo vzvodov in mehanizmov, s katerimi bi preverjali vsote, ki jih korporacije prijavijo za lobiranje. Kergueno pojasni, da so pri Integrity Watch pred leti vložili pritožbo proti 4.000 lobističnim organizacijam v registru, saj se njihove navedbe niso zdele verjetne. "Če imaš uradno 10 zaposlenih lobistov in prijaviš 20.000 evrov sredstev za lobiranje, to v bruseljskih razmerah enostavno ni mogoče," razlaga Kergueno in dodaja, da se t. i. testi verjetnosti prijavljenih sredstev zdaj v registru izvajajo samodejno.

"Zelo težko je preveriti, ali so prijavljeni zneski resnični, zelo malo je znanih podrobnosti. Največji problem pa je v tem, da celoten register 11.000 organizacij za EU uradno upravljata le 2,5 človeka," še dodaja Kergueno.

Med registriranimi lobističnimi skupinami po kategorijah je skoraj tri četrtine korporacij (podjetja, sindikati, ter trgovinske in gospodarske organizacije), dobra šestina nevladnih organizacij in civilnih združenj, sledijo pa skupine za politično svetovanje, miselna vozlišča (think tanki) ter v manjšem številu lobiji na občinski ravni in verske institucije.

Najmočnejši sektorji: Digitalna industrija, finančni trgi, energetika

Kergueno kot najmočnejše lobije glede na sektor navaja digitalno industrijo in visokotehnološke trge, finančne trge in okoljske organizacije. Hoedeman prav tako izpostavlja finančni trg – banke, hedge sklade in investicijske družbe – k temu pa dodaja še naftni, plinski in na splošno energetski sektor ter "tradicionalno" močne farmacijske družbe in kmetijstvo.

Parlament poslance "spodbuja" k prijavi stikov

Evropski parlament je januarja letos sprejel spremembe poslovnika, v skladu s katerimi bodo morali nekateri poslanci na spletu objaviti vse lobistične stike, sestanki pa so dovoljeni le z lobiji na registru. Vendar pravilo velja le za poročevalce, poročevalce v senci in predsednike posameznih odborov, preostale poslance pa poslovnik k temu le spodbuja.

Največji proračun ima Cefic, v vrhu tudi Microsoft in Bayer

Intergrity Watch in Lobby Facts EU beležita uradno statistiko lobijev v registru Evropske unije.

Največji letni proračun za lobiranje, 12 milijonov evrov, je prijavil že omenjeni Evropski odbor za kemijsko industrijo (Cefic), ki združuje 29 tisoč kemijskih podjetij v Evropi. Sledi neprofitna organizacija Norveški inštitut za raziskavo vode (NIVA) z desetimi milijoni. Med bolj potratnimi so še portugalski Inštitut za telekomunikacije (7,3 milijona), Google (šest milijonov), Microsoft (pet milijonov), Bayer in Deutsche Bank (oba 3,3 milijona), Siemens (3,2 milijona) itd.

Google z največ srečanji

Največkrat so se z evropskimi komisarji in drugimi visokimi predstavniki Evropske komisije v mandatu od leta 2014 srečali lobisti Googla (201 sestanek), sledi gospodarsko združenje Business Europe, ki združuje državne podjetniške organizacije ter korporacije, kot so BMW, Bayer, ExxonMobil, ter tobačne velikane (196), proizvajalec letal Airbus (137), evropski biro združenj potrošnikov (136) in organizacija, ki predstavlja digitalne tehnološke industrije DIGITALEUROPE (119). Nad sto srečanj so opravili še lobisti evropske federacije za promet in okolje, Microsofta, Ameriškega odbora za trgovino v EU-ju (AmCham EU), Facebooka, Združenja proizvajalcev evropskih avtomobilov, evropskih kmetovalcev (COPA) in EuroCommerca.

Uradno ima daleč največ lobistov v Bruslju raziskovalna fundacija na področju industrijske tehnologije Tekniker (165), sledita združenje lastnikov orožja Firearms United Global (100) ter univerza v Warwicku (86).

Največ lobistov z akreditacijami za vstop v evropske institucije pa ima podjetje za politično svetovanje Fleishman-Hillard (60), sledi podjetje Burson Cohn & Wolfe Sprl (50) in podjetniška svetovalnica FTI Consulting Belgium (35).

Daleč največ sestankov z lobisti je imel evropski komisar za proračun in človeške vire Günther Oettinger (668 od leta 2014), sledi Dominique Ristori, generalni direktor direktorata za energetiko pri Evropski komisiji (534 sestankov).

Mariya Gabriel ‒ od tobačne industrije do lažnih novic

Mariya Gabriel, evropska komisarka za digitalno družbo in gospodarstvo, je imela le štiri lobistične stike ‒ s predstavniki Facebooka, Twitterja, Microsofta in Ebaya. Navedene korporacije ne presenečajo, saj je Mariya Gabriel pristojna za skupino strokovnjakov EU-ja za boj proti lažnim novicam oziroma dezinformacijam. Hoedeman meni, da se EU v boju preveč zanaša na dobro voljo velikih korporacij, vendar to pri evropski komisarki za digitalno družbo niti ni tako sporno.

Po razkritju informacij, ki so ušle v javnost, objavil jih je prav Corporate Europe Observatory, je postalo jasno, da je bila Mariya Gabriel (takrat še Mariya Nedelcheva) pred letom 2014, ko je bila še evroposlanka, ena izmed največjih podpornic tobačne industrije. "Seveda bi si želeli, da bi komisarka za digitalno gospodarstvo imela sloves kritične drže do korporativnih interesov in sloves zahtevne pogajalke pri regulacijah za zaščito državljanov, na primer pred nevarnostmi tobačne industrije," je komentiral Hoedeman, čigar strokovno področje je prav tobačna industrija.

Strokovnjaka iz Corporate Europe Observatory smo povprašali še, ali organizacija pogosto občuti pritiske korporacij. "Vemo, da opazujejo, kaj počnemo. Večkrat nas kritizirajo, pošiljajo trditve o nas, proti komisiji ali parlamentu, vendar ne javno. Seveda organizacije zanima, kaj preiskujemo in analiziramo, zato moramo poskrbeti, da so naši računalniki dobro zaščiteni in zavarovani," pojasnjuje Hoedeman, a dodaja, da večjih težav doslej še niso imeli.

Greta Thunberg kot primer pozitivnega lobiranja

Za konec in manj grenak korporativni priokus poglejmo nekaj primerov dobrih praks lobiranja civilnih iniciativ. Organizacija TheGoodLobby je za leto 2018 izpostavila gibanje Skolstrejk för klimatet, katerega začetnica je Greta Thunberg, ki ji je s svojim zgledom mlade po vsem svetu uspelo prepričati, da gredo na ulice in na odločevalce pritisnejo z zahtevo po boju proti podnebnim spremembam.