Davorin Kopše (SDS+SLS): Podnebne spremembe so očitno problem, rad bi pa povedal, da stroka ni soglasna. Del stroke pravi, da podnebnih sprememb ni, da jih nismo povzročili Zemljani in da je to ciklični pojav (soočenje na Radiu Slovenija, 22.5.).
RAZLAGA: Sedem raziskav (avtorji: Naomi Oreskes, Peter Doran, William Anderegg, Bart Verheggen, Ed Maibach, J. Stuart Carlton in John Cook) na temo konsenza med strokovnjaki, ki so pregledali na tisoče drugih raziskav, zaključuje, da med podnebnimi znanstveniki vlada 97-odstotno strinjanje, da globalno segrevanje obstaja in ga povzroča človek. Vsi znaki globalnega segrevanja so tu: od višjih temperatur ozračja do taljenja ledenikov in vremenskih ujm. Podrobne podatke zbira in obdeluje (med drugim) Medvladni panel za podnebne spremembe pri Združenih narodih - IPCC.

Tomaž Krajnc (SNS): Kolikor sem seznanjen, je republika Hrvaška ogromno denarja dolžna za obratovanje in za električno energijo, proizvedeno v nuklearki (soočenje na Radiu Slovenija, 22.5.).
RAZLAGA: V SNS ponavljajo to izjavo, ki ne drži. Hrvaška ne dolguje za elektriko iz Jedrske elektrarne Krško. NEK je v 50% lasti Slovenije in 50% lasti Hrvaške, vsa razmerja ureja meddržavna pogodba iz 2003. Plačilo za elektriko ni problem.

Gregor Perič (SMC): In ne razumem tega, da je naš minister za obrambo odpoklical naše vojake iz Libije in Malija, ker ravno tam so težave (soočenje na Radiu Slovenija, 22.5.).
RAZLAGA: Najprej, ne v Libiji, slovenska vojska ima pripadnike na misiji v Libanonu. Tudi Maliju. In ti dve misiji za zdaj ostajata, odločitev o njuni usodi pa je v rokah vlade, je v začetku tedna pojasnil premier Marjan Šarec; o tem, kakšno odločitev pričakovati, ni želel govoriti. Obrambni minister Karl Erjavec torej ni odpoklical vojske s teh dveh misij. So pa na zunanjem ministrstvu potrdili, da so z obrambnega resorja prejeli predlog o načrtovanem umiku.

Matjaž Nemec (SD): Komisija, ki odhaja, je bila brez vizije, brez sposobnosti odzivanja na izzive (fiskalna kriza, migrantska kriza, Brexit), zato so se okrepile politike populizma in nacionalizma (MMC-jev klepet, 20.5.).
RAZLAGA: Populistično je trditi, da je bila Junckerjeva komisija brez sposobnosti odzivanja na izzive. Enotno in odločno z Michelom Barnierjem v glavni vlogi je nastopila pri pogajanjih z Združenim kraljestvom o brexitu. Osredotočala se je na »velika« vprašanja, na pereče probleme. V primerjavi z Barrosovo komisijo (2009-2014) je zato podala manj zakonodajnih predlogov na leto. Hotela je imeti veliko vlogo pri velikih vprašanjih in majhno vlogo pri majhnih vprašanjih. Nesposobnost odzivanja na krize pa je večkrat pokazal Svet EU, torej voditelji držav članic. Ti se med drugim niso mogli zediniti o predlogu Evropske komisije glede skupne azilne politike ali obdavčenja gospodarskih subjektov in uvedbe enotnega digitalnega davka. Predsednik EK Juncker zato že dlje časa poziva, da bi morali voditelji na Svetu EU tam, kjer je to možno, odločitve sprejemati s kvalificirano večino in ne več s soglasjem.

Lojze Peterle (NSi) replicira: Najprej gospodu Mesecu, on pravi, da begunci bežijo pred vojno. Vojne skoraj nimamo več. Imamo več ali manj samo še ilegalne migrante (soočenje na Radiu Slovenija, 22.5.).
RAZLAGA: Res je, da imamo letos več prihodov iz držav, ki ne veljajo za vojna žarišča, še vedno pa velik delež prebežnikov beži tudi pred oboroženimi konflikti.
Najprej o jasnih konfliktih: Sirija, Afganistan in Irak po različnih indeksih ostajajo med najbolj nevarnimi svetovnimi žarišči, razmere so zaradi islamskih skrajnežev in kašmirskega konflikta resne tudi v Pakistanu. To v oceni stanja navaja tudi slovenska policija, ki Pakistan uvršča med rizične države. Skupno je v prvih štirih mesecih letos iz teh štirih držav našo mejo prestopilo 1084 ljudi, kar je več kot tretjina.
Drugače je pri Alžiriji in Maroku – iz teh dveh držav je prišla letos skupno druga tretjina prebežnikov. V profilu migracij, ki ga je za državi objavil Evropski svet, je večina alžirskih in maroških prebežnikov v Evropski uniji migrantov, ki predvsem v Franciji iščejo boljše življenje; manj kot odstotek ima status beguncev. Večina odhaja iz držav zaradi socialno-ekonomskih tveganj; obe državi Transparency International uvršča tudi med tiste z največ korupcije, odhajajo pa tudi ranljive skupine prebivalstva (spolne, etnične, verske manjšine).

Jasna Ružicki (LMŠ): Vemo, da je zaslužek ključen del pri odločitvi, da se ljudje odločijo za delo v tujini (MMC-jev klepet, 16.5.).
RAZLAGA: V podjetju Adecco H.R. so nam odgovorili, da je zaslužek v drugi državi (npr. višja plača v Avstriji, čez mejo) pomembno gibalo dnevnih migrantov. Tisti, ki se izselijo zaradi dela v tujini, pa iščejo zlasti karierni izziv in več možnosti za delo in razvoj kariere. Tudi raziskava/magistrska naloga Karmen Vajngerl je pokazala, da je najviše izražen motiv pri posameznikih, ki so na delo v tujino odšli samoiniciativno, boljše karierne priložnosti v državi gostiteljici, pri posameznikih, ki so bili na delo v tujino napoteni, pa je najpomembnejši motiv vpliv na kariero. Pri odločitvi za tujino nastopa veliko motivov pred denarnim.

Luka Mesec (Levica): Kar se na evropski ravni tiče, mislim, da bi morala Evropa ponuditi državam in mestom, ki želijo begunce sprejeti, popolno 100% financiranje njihove namestitve in potencialne integracije (soočenje na Radiu Slovenija, 22.5.).
RAZLAGA: Želeli smo preveriti, ali bi bilo to realno. Podatkov o omenjenih stroških na evropski ravni namreč ni, so le ocene OECD in posebna raziskava Evropskega parlamenta (EPRS).
Evropska unija je za triletno obdobje med 2015 in 2018 za begunce in migracijska vprašanja namenila 22 milijard evrov (dvig s sprva predvidenih 9,6 mrd), v znesek so vštete tudi 3 milijarde za Turčijo. Je to dovolj?

Po podatkih OECD, ki prav tako ni zbrala popolne slike o stroških, sta natanko toliko – 22 milijard – samo v letu 2015 na vrhuncu migrantskega vala potrebovali Nemčija (16 milijard) in Švedska (6 milijard). Sprejem beguncev in ostalih migrantov (po navedbah OECD) povzroča kar visoke stroške, zlasti, če države nudijo še integracijske programe. Zelo groba ocena stroška enoletnega bivanja prosilcev za mednarodno zaščito v EU (brez integracije) pa znaša 10.000 evrov in se z leti bivanja zmanjšuje. Vendar Mesec ne omenja finančnega kritja sprejemanja beguncev, pač pa financiranje namestitve in integracije.

Tu je zanimiva raziskava EPRS (Wouter van Ballegooij, Cecilia Navarra), ki ima ambicijo oceniti, kakšen je strošek neenotne azilne politike v Evropi, torej koliko denarja se izgubi zaradi preobremenjenosti posameznih držav, različnih azilnih sistemov, preprečevanja tihotapljenja, zdravstvenih storitev za (po nepotrebnem prekomerno) izmučene migrante in zato, ker prosilci za mednarodno zaščito ne dobijo dela (ne plačujejo davkov). Strošek takšnega statusa quo je ocenjen vsako leto na 49 milijard evrov, predlagani pa so ukrepi za zmanjšanje tega zneska za 22,5 milijarde.

Že samo iz naslova učinkovite skupne azilne politike bi lahko torej na vsakega begunca (status v EU od 2015 do 2018 jih ima 1.910.150) privarčevali letno več kot 10.000 evrov – dovolj, da bi bolj učinkovita raba sredstev lahko privedla do evropskega 100% financiranja integracije beguncev. Vendar opozarjamo, gre za sklepanje iz razpoložljivih dokumentov. Odgovorov ne poznajo niti odgovorne institucije.