Španska Vuelta je skorajda že na vratih Madrida, kjer se bo po dveh letih španska pirenejska pentlja znova končala. Tokrat zagotovo brez slovenskega slavja.

Najhujše, kar se lahko zgodi poročevalcu
V sredo se nam je zgodilo nekaj, kar je za poročevalca nekaj najhujšega. Poln priprav in načrtov sem prispel v Andaluzijo, da bi pospremil, ali lahko Primož Roglič doda nov list v kolesarsko zgodovino in še četrtič zapored premaga vse nasprotnike na španskem krogu, ko so nam že na letališču v Madridu iz Jumba Visme sporočili, da so posledice torkovega padca v nepotrebnem sprintu za Zasavca preprosto prehude in da trikratni španski matador ne bo nadaljeval poti do Madrida, kjer so ga dvakrat okronali za španskega kolesarskega kralja (lani je bil zaključek v svetišču Santiago de Campostela). Na hitro sem se spomnil besed starejših kolegov, ki so v devetdesetih prejšnjega stoletja odšli na nordijsko svetovno prvenstvo v Falun na Švedskem in so jim prav ob prihodu sporočili, da se je na treningu "na glavo postavil", seveda v žargonu, takratni svetovni prvak Franci Petek.

Polanc 12., Emirati v vodstvu
Prva misel je, seveda, kako zdaj čim prej nazaj domov, ampak povsem nepotrebno. Vuelta je že sama po sebi tako odmevna dirka, da zlahka ostaneš in vsak dan ponudi številne dogodke. Navsezadnje se še v zadnjem tednu na visokem 12. mestu v skupnem seštevku vozi Jan Polanc, eden od osmerice slovenskih kolesarskih mušketirjev v svetovni seriji. Po drugi strani njegovi Emirati držijo vodilni položaj v ekipnem seštevku, vodi pa jih Andrej Hauptman. Kljub odhodu našega olimpijskega prvaka torej dva zelo pomembna vzroka, da mirno ostaneš zraven s karavano vse do cilja.

Trasa pisana na Rogličevo kožo
Tu pa takoj trčimo ob tisto, da za našo javnost nekaj veljajo le še zmage in zgolj prva mesta. Ob vsem, ko sem videl traso dveh zadnjih etap, se mi je kar milo storilo, saj je bilo vse pisano na kožo Primoža Rogliča. Tudi v karavani vsi menijo, da bi naš šampion v dveh dneh pridobil vsaj minuto v primerjavi z mladim Belgijcem Remcom Evenepoelom, ki pa je hitro izkoristil Primoževo odsotnost. Tudi jutri je potek etape bolj naklonjen Primožu kot Remcu, ampak prvi je že zapustil Španijo.

Drugi pa je potrdil, da mu bo letos težko sleči rdečo majico, tako da smo ostali le pri ugibanjih, kaj bi bilo, če se Roglič ne bi nepotrebno zapletel v torkovem šprintu v Andaluziji. In zdaj še enkrat o trenutnem visokem mestu Jana Polanca. Tako visoko ne Vuelti, če izvzamemo oba naša najboljša kolesarja zadnjega obdobja, Slovenec še ni bil. Na šestih lanskih in letošnjih Grand Tourih sta v moštvenem seštevku štirikrat zmago slavila slovenska športna direktorja v karavani.

So pa seveda ob vsem doseženem z vidika slovenskega kolesarstva v zadnjih nekaj letih to uspehi, ki vsaj pri nas žal ne veljajo veliko in nikogar ne zanimajo. K sreči jih visoko ceni vsaj kolesarski svet, ki pa je prej kot ne edini merodajen.