Svet je prvič ugledal mundial v barvah in televizija ni mogla izbrati boljšega turnirja, kot je Mehika 1970, ki še danes pri nogometnih nostalgikih velja za najlepšega.

Italijanska modrina, nemška belina, urugvajska sinjemodra in predvsem brazilska rumeno-zelena so barve, ki so zaznamovale prvo svetovno prvenstvo, ki je bilo organizirano zunaj Južne Amerike ali Evrope. Navdušenje nad sodobno tehnologijo pa je hitro prepustilo mesto navdušenju nad igro. Izjemni napadalni nogomet je izročilo Mehike 1970, ki so ga najbolje naštudirali Brazilci. "Selecao" je pod vodstvo "kralja" Peleja še tretjič v 12 letih pokoril ves nogometni svet in pokal Julesa Rimeta je za vedno odpotoval v Brazilijo.

<-- Vsebina spodaj se je prenesla iz starega urejevalnika. Odstranite to vrstico in shranite/uredite novico. -->

Nezaustavljiva magična sedmerica
Pele, Carlos Alberto, Clodoaldo, Gerson, Jairzinho, Rivelino in Tostao je sedmerica "kanarčkov", ki je navduševala iz poteze v potezo, dobila je vseh šest kvalifikacijskih tekem in še vseh šest obračunov na prvenstvu. Nič ni bolje povzelo sanjskega prvenstva kot akcija za zadnji gol v velikem finalu proti Italiji. Vsa sedmerica se je poigravala in sodelovala, piko na i pa je postavil Carlos Alberto in Brazilija je z izidom 4:1 slavila tretji naslov svetovnih prvakov.

Italija je prvi polčas pred nabito polnim stadionom Azteca še držala neodločen izid (1:1), nato pa so udarili Gerson, Jairzinho in po omenjeni akciji prvenstva Carlos Alberto. Ob Peleju, duši in možganih novih prvakov, velja poudariti dosežek Jairzinha, ki se je na vseh šestih tekmah prvenstva vpisal med strelce.

Dve menjavi, rumeni in rdeči kartoni
A televizija ni prinesla samo svetovne prepoznavnosti, temveč si je zaradi prevladujočega evropskega vpliva in denarja prikrojila urnik tekmovanja po svojem okusu in času. Zaradi česar so morale reprezentance igrati sredi opoldneva v najhujši pripeki mehiškega poletja. Na drugi strani pa so spremembe prinesle dovoljeno drugo menjavo, rdeče in rumene kartone za sodnike in še vedno prepoznavno črno-belo žogo "adidasko" Telstar.

Tekma stoletja s petimi goli v podaljšku
Vseeno pa "najlepša tekma najlepšega prvenstva" ni pripadla Brazilcem, temveč Italijanom in Nemcem v polfinalu. "Azzurri" so hitro povedli in vse do zadnjih sekund zadrževali napade "elfa", nato pa je v 90. minuti pred vrata prišel prosti branilec Karl-Heinz Schnellinger in izsilil podaljšek. In to kakšen podaljšek! V naslednje pol ure je padlo pet golov. Gerd Müller je hitro povedel Nemčijo v vodstvo, a sta Tarcisio Burgnich in Gigi Riva poskrbela za preobrat, nepopustljivi Müller je v 110. minuti še enkrat izenačil, a je Gianni Rivera še med predvajanjem posnetkov že zadel za končnih 4:3. V Italiji se ob izreku "Partita del Secolo" še vedno zdrznejo s ponosom, nič manj spominov pa ne privre v Nemčiji ob besedi "Jahrhundertspiel".

Popolni gol Peleja brez zadetka
Drugi polfinale med Urugvajem in Brazilijo je postregel z najznamenitejšim "negolom" svetovnih prvenstev. Že takrat legendarni Pele in znova prvi mož "selecaoa" je s hitrim tekom šel po globinsko podajo Jairzinha. Pred vratarjem Ladislaom Mazurkiewiczem, ki je prišel na rob kazenskega prostora, je "O Rei" spustil žogo mimo sebe, s tem zamrznil vratarja, ga zaobšel po levi strani in nato stekel desno po spuščeno žogo. Sledil je udarec iz polobrata, a je žoga zletela nekaj centimetrov mimo leve vratnice in "popolni gol" je ostal brez primernega zaključka.

Iskrice 9. svetovnega prvenstva:
- SP 1970 ni postregel niti z eno izključitvijo, s čimer je to postal najbolj pošten turnir v zgodovini SP-jev;
- samo štiri minute je manjkalo, da bi o zmagovalcu četrtfinala med Sovjetsko zvezo in Urugvajem odločal met kovanca. V 116. minuti je za Urugvaj zadel Victor Esparrago;
- Martin in Jose Vantorla sta edin oče in sin, ki sta na mundialu predstavljala različni državi. Martin je leta 1934 igral za Španijo, Jose pa leta 1970 za Mehiko;
- srečanje med Mehiko in Salvadorjem je bila prva tekma na SP-jih med ekipami z iste celine, če ne upoštevamo Evropo in Južno Ameriko;
- kvalifikacije za SP so povzročile tudi čisto pravo vojno. Po treh srečanjih med Salvadorjem in Hondurasom za uvrstitev v Mehiko so dolgoletne napetosti prerasle v vojno, ki je terjala več kot 3 tisoč življenj.