Širjenje koronavirusa je lani ohromilo svet. Ob ustavitvi javnega življenja šport ni bil izjema. Prekinile so se vse dejavnosti vrhunskega športa, imuna pa niso bila niti največja tekmovanja na svetu. Olimpjske igre so do zdaj trikrat odpadle zaradi svetovnih vojn, covid-19 pa je poskrbel, da se je največji športni dogodek prvič v zgodovini prestavil za leto dni.

Športni festival pod petimi krogi je premierno na liho leto, tokratna olimpijada pa je po Riu de Janeiru tako trajala pet let. Kljub prestavitvi so igre v imenu ohranile letnico 2020. Japonski premier Jošihide Suga je sicer pred pol leta dejal, da bodo olimpijske igre letos dokaz zmage nad koronavirusom, a bolj kot dokaz so za zdaj upanje na takšno zmago.

Tokio, ki po letu 1964 drugič gosti igre, je namreč še vedno v primežu virusa. V prestolnici dežele vzhajajočega sonca so razglašene izredne razmere, kar potrjujejo tudi za zdaj bolj kot ne prazne ulice nekajmilijonskega velemesta. Covid-19 bo tako kot zadnje leto in pol torej zaznamoval tudi 29. olimpijske igre. Tekmovanja potekajo pred praznimi tribunami. Potem ko je že pred časom padla odločitev, da na največjem športnem dogodku ne bo tujih gledalcev, pa so pred kratkim sporočili, da na prizoriščih ne bo niti domačih športnih navdušencev.

Da igre 32. olimpijade niso navadne, smo izkusili že ob prihodu na Japonsko. Dolgotrajna pot v več kot 9000 km oddaljen Tokio, ki je v našem primeru potekala od Ljubljane prek Benetk in Carigrada, ki je pred osmimi leti v boju za organizacijo iger leta 2020 izgubil bitko z glavnim mestom Japonske, se je zaradi ukrepov, ki so jih sprejeli v skladu s protokoli ob pandemiji, podaljšala za približno tri ure.

Takoj po pristanku – tik pred tem smo iz letala uzrli mogočni Fudži, slovito goro, pod katero bo v soboto potekala cestna dirka, eden izmed slovenskih vrhuncev iger – se je začela vrsta postopkov in formalnosti, da smo lahko vstopili v državo. Ključno orodje je bila pri tem ustrezno izpolnjena aplikacija z vsemi podatki, v veliko pomoč pri dolgotrajnem postopku pa so bili zelo uslužni in prijazni gostitelji iger.

Zaradi njih je bilo vse skupaj lažje. Zdi se torej, da bo ob vseh omejitvah organizacija iger potekala kolikor se da gladko in ji bo na koncu lahko podana zelo visoka ocena. Od Japonske se to seveda tudi pričakuje. Recimo čas, ki smo ga porabili za postopke na letališču, ki so med drugim obsegali tudi testiranje na okužbo z novim koronavirusom, je bil ob dobri organizaciji brez dvoma optimalen. Ob testiranju na letališču – predtem smo tik pred odhodom dve opravili še v Sloveniji – nas še prve tri dni nas čakajo vsakodnevni testi s slino in nato vnovič vsake štiri dni.

V Tokiu je gibanje vseh udeležencev zelo omejeno. V primeru medijev le na prizorišča, medijsko središče, nastanitev, ki je tokrat v hotelih po mestih in ne medijska vas, in najbližjo trgovino pred njo. Športniki so v svojem mehurčku. Za nadzor in zaznavanje morebitnih rizičnih stikov skrbi ena izmed aplikacij, ki smo si jih morali na telefone naložiti že pred odhodom na igre. V drugi se poleg vseh podatkov, ki smo jih navedli pred vstopom in ob njem, vsakodnevno spremlja tudi zdravstveno stanje. Letos tudi ni prostega gibanja med prizorišči in proste izbire ogledov tekmovanj, ampak je za vsak dogodek potrebna predhodna najava. Med ukrepi so tudi obvezno nošenje mask, razkuževanje, vzdrževanje razdalje, omejevanje stikov ...