Japonska prestolnica drugič gosti olimpijske igre. Tako je za Atenami, Londonom, Parizom in Los Angelesom četrto mesto, ki je večkrat organiziralo največji športni dogodek. Prestolnica Združenega kraljestva je igre sicer priredila že tretjič, francosko glavno mesto in drugo največje mesto v ZDA pa jih bosta tretjič gostili po Tokiu, in sicer v letih 2024 in 2028.

Sorodna novica Ne dokaz, ampak upanje na zmago nad covidom-19

Prvič je olimpijski ogenj v Tokiu zagorel leta 1964. To so bile prve igre v Aziji – pozneje so bile še v Seulu in Pekingu, je pa Japonska dvakrat priredila tudi zimske –, ki so veliko uspeha prinesle tudi slovenskemu športu. Namreč na igrah, ki so jih spremljale tudi tehnološke inovacije, je blestel Miro Cerar, ki je na konju z ročaji dobil zlato medaljo, na drogu pa je bil bronast.

57 let pozneje je Slovenija na novo druženje najboljših športnikov z vsega sveta v Tokio prišla z zelo močno zasedbo in številnimi kandidati za kolajne. Že v soboto bodo v okolici kultnega Fudžija odličja lovili kolesarji z zvezdnikoma Tadejem Pogačarjem in Primožem Rogličem na čelu, svoje adute ima Slovenija kot vedno v kajaku in kanuju, veliko se pričakuje od judoistov, prav tako od debitantskega nastopa športnih plezalk med olimpijsko družino, znova so možnosti za presežek v atletiki, nekaj posebnega pa bo tudi premierni nastop pod petimi krogi košarkarske reprezentance, ki ima v svoji vrsti v Luki Dončiću enega najbolj prepoznavnih obrazov iger.

"Vsak si enkrat želi na igre. To so sanje vsakega športnika, je pa tukaj drugače kot sicer. Zbranih je več kot 10.000 športnikov in lepo jih je videti na enem mestu. Ne le košarkarje, tudi druge zvezde," je pred začetkom iger dejal najstarejši član izbrane vrste evropskih prvakov Zoran Dragić. Prvič bo nastopila tudi namiznoteniška ekipa, njenemu najstarejšemu članu, ki v Tokiu sodeluje že na svojih četrtih igrah, Bojanu Tokiću pa je pripadla čast nošenja zastave na slovesnosti ob odprtju iger.

"To je res velika čast. Kot sem že rekel, nisem pričakoval, glede na to, kakšne šampione imamo tukaj. Po eni strani je velika čast, po drugi pa tudi nekakšno breme, saj se bom skušal še dodatno izkazati z rezultatom. Hvaležen sem Olimpijskemu komiteju, da je prepoznal vrednote moje kariere. Takšna čast ostane za vedno zapisana. Zdaj že piše v Googlu, da je Bojan Tokić olimpijski zastavonoša. Ponosen sem. To je nekaj velikega in posebnega, sploh, ko bom videl za sabo korakati tisto četo športnikov," je zadovoljen Tokić, ki ga že v soboto čaka prvi preizkus v posamični konkurenci.

Prinašajo pa igre v Tokiu novost, saj bosta prvič v na slovesnosti ob odprtju nosilca zastave iz posamezne države dva, športnik in športnica. Tako bo Vasilija Žbogarja, ki je zastavo nosil v Rio de Janeiru, skupaj s Tokićem nasledila še kajakašica Eva Terčelj, sicer ena izmed vročih slovenskih želez za medaljo. "Olimpijske igre so res festival športa. Ko se sprehajaš po vasi, vidiš športnike z vsega sveta. Nekako vsi tu živimo svoje športne sanje. Delimo si želje in cilje. Res je nekaj posebnega. V čast mi je biti del tega in doživeti to posebno vzdušje," je dodala svetovna prvakinja.

Uspehi na olimpijskih igrah poskrbijo za posebna čustva. Moto iger je United by Emotion (Združeni v čustvih, op. a.), toda beseda združeni za trenutno situacijo ni najbolj posrečena. Namreč igre niso običajne in tistih že pregovornih olimpijskih občutkov, vzdušja in duha vendarle ni čutiti v vsej veličini. Preprosto za popoln športni spektakel manjkajo gledalci. Toda igre z udeležbo navijačev preprosto trenutno niso izvedljive. Covid-19 je tako ali tako največji športni dogodek že prestavil za leto dni, še vedno pa je epidemiološka slika Tokia takšna, da so v mestu razglašene izredne razmere. Igre bodo tako ob šampionih zaznamovali tudi ukrepi in omejitve. Poleg velike vročine, ki ob visoki vlagi otežuje delo športnikom.