V pogovoru za TV Slovenija in Val 202 je nadaljevala. "Ko sem zjutraj vstala, sem vedela, da je moj dan. Tako sem čutila. Splezala sem, kot sem si želela. V četrtem balvanu se mi je malce zataknil prst med dva oprimka, ustrašila sem se, da je kaj narobe. Pred težavnostjo sem si rekla: 'Vseeno je, ali mi manjka prst ali cela roka, jaz bom to splezala. Samo pojdi plezat in uživaj.' In to sem naredila, pozabila vse skupaj, uspelo mi je najboljše plezanje življenja!"

Pol ure pozneje, ko je bila zlata medalja 33. olimpijskih iger v Parizu že okrog vratu, je Janja Garnbret lažje strnila vtise: "Prišla sem po to zlato medaljo in jo osvojila. Katera koli druga medalja bi bila zame neuspeh. Ni bilo lahko, ne morem verjeti, kaj vse sem danes prenesla, a tega sem se naučila že v Tokiu. Sama sebi sem naložila to breme, se pa nihče ne zaveda, kako težko je, ko je vse odvisno le od tebe."

Precej drame je bilo po "prvem polčasu", ko je imela Janja Garnbret zelo majhno prednost, predvsem pa težave s prstom. "Kar lepo sem jokala po balvanski rundi, ampak po nekaj minutah, ko so solze tekle v potokih, sem nehala. Morala sem dati iz sebe, ves pritisk in to poškodbo prsta. Rekla sem si: 'Janja, olimpijske igre so na štiri leta, treba je uživati, pojdi se igrat, tako kot na treningu.'"

Vesela tudi, da je srebro dobila prijateljica Brooke Raboutou
Korošica je bila tudi vesela, ker je bila na zmagovalnem odru na drugi stopnički Američanka Brooke Raboutou: "To je bila najina skrita želja, da sva skupaj na stopničkah. Ne bi se moglo razplesti lepše. Zasluži si medaljo. Skupaj sva trenirali, sva konkurentki, a tudi prijateljici, ki se zelo spoštujeta in podpirata druga drugo."

Selektor ni pričakoval tako stresnega dne
Selektor Gorazd Hren je prav tako poudaril, kako hud je bil pritisk, saj se je zdelo samoumevno, da bo Janja Garnbret znova najboljša. "Ne kamen, skala se je odvalila. Priznam, bil sem nervozen. Glede na njeno pripravljenost sem pričakoval, da bo šlo bolj tekoče. Zaskrbel nas je njen prst, pritiska je bilo veliko. Vsa čast Janji, da lahko nosi to breme. Če drugi padejo, ni to nič posebnega, če Janja samo malo zdrsne, so vsi začudeni, kaj se je zgodilo. Res je šampionka, noro veseli smo, presrečni, čestitke vsem!"

Bilo je zelo napeto. Pred drugim delom finala, težavnostnem plezanju, je imela namreč Slovenka s 84,4 točke minimalno prednost pred Brooke Raboutou (84,0).

"Želeli bi si, da ima večjo prednost, a prva dva balvana sta bila prelahka za olimpijske igre. Predvsem pa nas je skrbel prst, ki jo je zabolel. K sreči me je hitro pomirila, da bo vse v redu, pregledal jo je tudi fizioterapevt."

Primerjava obeh zlatih medalj? "Obe doživljam enako čustveno. V Tokiu smo se ukvarjali še s hitrostnim plezanjem in je to pomenilo dodaten pritisk. V Parizu pa je bilo treba braniti zlato, bilo je nekaj drame in na koncu nam je vse to breme padlo z ramen."

Krajnik pred kamero skoraj več jokal, kot govoril
Roman Krajnik, trener Janje Garnbret, je potreboval kar nekaj časa, preden je lahko odgovarjal. "To je bilo spet nekaj težjega. Začetek je bil odličen, ogrevanje, balvani, potem pa se je v zadnjem balvanu zataknil prst. Jokala je, rekel sem 'konec je' ... Še enkrat je dokazala, česa je sposobna in da gre lahko prek sebe. Neverjetna predstava, kaj naj rečem. Ne vem, koliko ljudi na tem svetu razume, kaj prestaja na takšni tekmi."