V trenutku, ko se je svet za nekaj sekund ustavil, je Garnbret z zlatim krikom sreče, ki se je na podelitvi prelil v solze sreče, potrdila svojo legendarnost, svojo izjemno pot od vztrajnega dekleta iz Koroške do najboljše plezalke vseh časov. Njena zmaga v Parizu ni bila le trenutek športnega triumfa, temveč odraz trdoživosti, osredotočenosti in neomajne ljubezni do plezanja, ki presega meje mogočega. Zmaga, ki sega daleč onkraj leska olimpijskega zlata.

"Uspeh je, da si na koncu zadovoljen sam s seboj, danes je točno to tisto, kar sem dosegla," je izjavila Janja Garnbret s širokim nasmehom na obrazu na sprejemu v Slovenski hiši za MMC. A za to preprosto izrečeno mislijo se skrivata neskončna čustvena globina in napor, ki ga razumejo le tisti, ki so kadar koli stopili na najvišjo športno raven. "Zadnja tri leta, od priprav na Tokio do Pariza, so bila polna sreče, solz, veselja, dobrih in slabih dni, vse to pa se je zdaj strnilo v eno zlato medaljo," je nadaljevala Garnbret, ki je skozi te besede osvetlila vse težke trenutke, ki so jo pripeljali do vrnitve na zmagovalni Olimp.

Vsak športnik ve, da brez podpore, brez tistih, ki stojijo ob tebi, ko je najtežje, uspeh ni popoln. Korošica se tega zaveda bolj kot kdor koli drug. "Podpora, ki sem jo prejela, mi ogromno pomeni," je poudarila s ponosom v glasu, v katerem so se odražala vsa čustva zmagovalnega dne. "Želela bi si, da bi lahko to medaljo razkosala in vsakemu, ki mi je pomagal, dala kos."

Ob tem je poudarila trenerja Romana Krajnika, njeno ekipo, družino, prijatelje in vse navijače, ki so ji stali ob strani skozi vse vzpone in padce. "Celotna Slovenija, ki je danes navijala zame – mi absolutno ogromno pomenijo," je dejala z iskreno hvaležnostjo, ki se redko izrazi tako močno.

Garnbret v plezalnem svetu ne slovi zgolj zaradi svojih uspehov v steni, ampak uživa sloves tudi na račun kolegialnosti. Med drugim si je trenutke zmagoslavja delila s prijateljico, Američanko Brooke Raboutou, ki je domov odnesla srebrno medaljo in je bila pred meseci v Sloveniji, kjer sta trenirali skupaj z Garnbret.

Sorodna novica Navijači v Parizu: Na poročnem potovanju pospremila Janjino zlato

Krajnik, njen dolgoletni trener in zaupnik, je po zmagi komaj našel besede, s katerimi bi opisal stres in napetost, ki ju je prinesel finalni dan. "Lagal bi, če bi rekel, da ni bil eden napornejših dni," je priznal Krajnik. "Fizično morda ne toliko, ampak psihološko so bili trenutki, minute, ure zelo naporni." Kljub vsem težavam, ki jih je prinesla poškodba, je Janja pokazala neomajno osredotočenost in odločnost. "Res kapo dol, da je kljub vsem pritiskom in dogajanju, še posebej tisti dan, uspela opraviti svoje na vrhunski ravni," je reflektiral Krajnik.

Sorodna novica Trener Roman Krajnik pred kamero skoraj več jokal, kot govoril

A uspeh Janje Garnbret ni osamljen dosežek – v ozadju je cela ekipa vrhunskih športnikov, ki se borijo za svoje mesto na svetovnem odru. Ena izmed njih je tudi Mia Krampl, ki se je trudila, da bi se uvrstila med osem finalistk, vendar ji tokrat ni uspelo. "Definitivno je bila konkurenca zelo močna. Dekleta so res vrhunska. Že samo dejstvo, da je bilo na tekmovanju le 20 najboljših, kaže, kako težko se je sploh kvalificirati na olimpijske igre," je priznala Mia Krampl, ki je kljub težavam ohranila osredotočenost in profesionalnost. "Na dan tekme je najpomembneje, da poskušaš ohraniti pravo raven stresa. Pomembno je, da se čim bolj držiš svoje rutine s treninga – normalno se ogreješ, nato greš v steno in napadeš smer s polno močjo, brez napak," je delila svoj vpogled v psihološko pripravo, ki je ključna za uspeh na najvišji ravni.

Krampl se zaveda, da so olimpijske igre več kot le tekmovanje – so življenjska izkušnja, ki oblikuje športnika in ga postavi pred izzive, ki jih drugače ne bi doživel. "Celotno potovanje traja že več kot eno leto, od kvalifikacij do same tekme in vsega vmes," je dejala in dodala, da bo potrebovala nekaj časa, da v celoti predela vse, kar se je zgodilo v zadnjih dneh. Kljub temu je izkazala globoko spoštovanje in občudovanje do svoje reprezentančne kolegice: "To je res velik dosežek za slovensko plezanje, še posebej za Janjo – kapo dol. Res ji čestitam za zlato medaljo. To je velika motivacija za vse športnike in upam, da bom tudi jaz nekoč na njenem mestu."

Janja – več kot promotorka plezanja

Gorazd Hren, selektor slovenske reprezentance v športnem plezanju, je po tekmi razkril, kako tesno je sodelovanje med športnikom in ekipo v trenutkih, ko je treba preseči nepredvidljive ovire. "Priznati moramo, da je bilo v finalu več skrbi, kot smo pričakovali, še posebej, ko se je pri balvanskem delu prijela za prst," je dejal Hren in poudaril trenutek, ko je vsem za trenutek zastal dih.

"Moram priznati, da me je med celotno smerjo skrbelo, čeprav sem vedel, da je res odlično pripravljena. Vse drugo kot zmaga, bi bil neki splet okoliščin, ker je Janja enostavno najboljša v tem športu in je zasluženo zmagala," je iskreno dodal Hren. V Sloveniji in po svetu mladi gledajo na Janjo Garnbret kot na vzornico. "Janja je neverjetna promotorka ne le plezanja, ampak športa na splošno. Pustila je ogromen vpliv. Mladi jo občudujejo, tako v Sloveniji kot po svetu," je poudaril Hren, ki verjame, da bodo njeni dosežki še dolgo navdihovali nove generacije športnikov. "Iskali ne bomo novih 'Janj', saj je Janja edinstvena. Upamo pa, da bomo našli nekoga, ki bo plezal tako dobro ali vsaj podobno dobro," je optimistično sklenil.

Sorodna novica "Ko sem zjutraj vstala, sem vedela, da je moj dan"

Med tistimi, ki so v Parizu čutili in slavili uspehe slovenskih športnikov, je bila tudi Urška Žolnir Jugovar, nekdanja olimpijska zmagovalka in vodja Slovenske hiše. "To je pravi vrtiljak čustev," je dejala, ko je opisovala, kaj doživlja športnik v trenutku, ko osvoji medaljo. "Težko je še povsem umiriti in strniti misli, ker je toliko zunanjih dražljajev." Po njenem mnenju so prav ti trenutki tisti, ki bodo v spominu športnikov ostali za vedno. "Vsi ti čestitajo, trkajo po ramenih in ti privoščijo trenutek sreče. Želim vsem dobitnikom medalj, da v tem trenutku res uživajo."

Žolnir Jugovar je poudarila tudi pomembnost Slovenske hiše, ki je bila v Parizu središče slovenskih navijačev in športnikov. "Hiša je tisti trenutek, ko vstopijo vanjo, samo njihova, res smo posvečeni športnikom," je povedala z nasmehom, ki razkriva, kako ponosna je na svoje delo in na vse, kar ta prostor pomeni za slovenske olimpijce. "Absolutno so bili vrhunci osvajanje medalj," je dodala in poudarila, kako pomembno je, da športniki vedo, da so njihovi dosežki cenjeni in priznani ne le doma, ampak tudi na največjih svetovnih prizoriščih.

Križanje dveh olimpijskih poti

Lesk slovenskih medalj je povečala tudi srebrna medalja Tonija Vodiška, ki je prispel v Pariz ravno na dan, ko je Garnbret spisala zgodovino. Kot je priznal Vodišek predstavnikom sedme sile, sta se njuni poti že križali, saj je prav med spremljanjem ene izmed tekem, kjer je tekmovala Garnbret, spoznal svoje dekle. Garnbret je ob tem v smehu dodala, da se to ni zgodilo prvič, da so se med njenimi tekmami rojevale ljubezni. "Očitno prinašam srečo," se je pošalila na račun povezovanja sorodnih duš.

Zgodba Janje Garnbret ni le zgodba o vrhunskem športnem uspehu. Je zgodba o ljudeh, ki so verjeli vanjo, o neštetih urah treninga, o solzah, ki so stekle ob neuspehih, in o neomajni podpori, ki je ni omajala niti najtežja preizkušnja. Je zgodba o športnici, ki je znova in znova presegala meje mogočega.