Ko se je na prvem srečanju drugega dela proti Argentini poškodoval Nejc Cehte, je na položaju desnega zunanjega, kjer že tako po potrebi pomaga krilo Blaž Janc, nastala v slovenski reprezentanci velika vrzel. Zorman je lahko vpoklical novega rokometaša, ker je na prvotni širši seznam zapisal tudi ime Dolenec, pa je lahko vtipkal telefonsko številko še v Parizu slovenskega kapetana. Nekdanji član Barcelone in Montpelliera je po klicu na pomoč nemudoma pripotoval v Zagreb, znova oblekel majico s slovenskim grbom in po najboljših močeh priskočil izbrani vrsti na pomoč.

Z Zormanom sta se hitro dogovorila

Sorodna novica "Če smo iskreni, nismo premagali ene resne reprezentance"

Kot je povedal selektor, je njun pogovor trajal le minuto in pol, tri ure kasneje pa je bil Dolenec že v reprezentanci. Na olimpijskih igrah v Parizu je postal najboljši strelec v zgodovini reprezentance. Mislil je že, da si je zadnjič njen dres nadel na obračunu za bron s Španijo, ki ga je sklenil s šestimi zadetki, toda ko se je Slovenija znašla v težavah, je hitro prišel in zaigral še na dveh tekmah ter rekorden strelski dosežek popravil še za en gol: "Enkrat sem bil že upokojen. Prišel sem za ti dve tekmi, mislim pa, da zdaj ne grem več na širši seznam. Čas je za druge, tako da mislim, da je zgodba končana."

Dolenec je bil sicer eden izmed treh rokometašev, ki so ob 11. nastopu Slovenije na svetovnem prvenstvu prvotno manjkali v olimpijski pariški zasedbi. Ob njem še en Škofjeločan Matej Gaber, ki je bil pomemben obrambni člen, in Primorec Dean Bombač, motor igre. Odsotnost izkušenih in seveda tudi kakovostnih treh rokometašev se je poznala, toda kot poudarjajo v slovenskem taboru, je čas za menjavo generacij. Po besedah Dolenca, ki je decembra dopolnil 36 let, pa je reprezentančna prihodnost svetla.

Verjame, da bo slovenski rokomet še naprej žel uspehe

"Vemo, da je otrok v rokometu vedno manj in situacija ni več taka kot recimo takrat, ko smo bili mi otroci. Če samo pogledam na primeru Škofje Loke, vidim, da je tako. Če je manj materiala, je načeloma manj produkta. Toda slovenski rokometni delavci se trudijo in še vedno potegnejo iz tega, kar se da. Da ima reprezentanca uspehe, pa je treba samo 16 pravih igralcev. To pa mislim, da bomo tudi v prihodnje sposobni," je dejal desni zunanji rokometaš, ki je v vlogi reprezentančnega kapetana nasledil Vida Kavtičnika, s katerim sta skupaj igrala tudi v Montpellierju, njegov naslednik pa je Blaž Janc, s katerim sta si slačilnico delila v garderobi Barcelone.

"Škoda, da nismo več potegnili s tega prvenstva. Dejansko nismo sestavili prave tekme. Mogoče res niso bile tako dobre kot na olimpijskih igrah, predvsem napadalno. V današnjem rokometu pa se hitro obrne, saj so ekipe zelo izenačene. Vseeno smo rasli čez prvenstvo. Zadnja tekma je bila verjetno najboljša. Tako da mislim, da je vse skupaj v dobrih rokah. Kar nekaj fantov že igra po dobrih klubih, tudi kar nekaj jih bo prestopilo v dobre klube. Konec koncev imamo letos tudi zelo zanimivo ligo. Imamo štiri klube, ki so zelo enakovredni, tu je zraven še Krka. Upam, da bo v prihodnosti še veliko uspehov slovenskega rokometa," je optimističen Gorenjec, ki zdaj igra v Našicah za Nexe.

Tudi negativne izkušnje pomagajo

Slovenija je Zagreb zapustila s 13. mestom, na šestih tekmah je bila polovično uspešna, je pa zaostala za ciljem, potem ko si je pred turnirjem zadala nastop v četrtfinalu. Na tekmah s kakovostnimi tekmeci je preprosto napravila preveč napak, tako da se je domov vrnila brez odmevne zmage, najboljši vtis pa je pustila prav na zadnjem obračunu, ko je morala priznati premoč Hrvaški (29:26): "Mislim, da smo dobro odigrali to tekmo. Okoliščine so bile, kakršne so bile. Smo pa pokazali, da nam ni vseeno, čeprav nam tekma ni ničesar prinašala. Ne glede na to, v kakšnem stanju smo oziroma položaju, smo se vedno borili do konca. Žal ni bilo to dovolj, da bi dobili še kakšno točko, ampak smo pa bili videti bolje kot na prejšnjih resnih tekmah na tem turnirju. Upam, da bodo fantje v prihodnosti tako nadaljevali."

"Razliko na koncu naredi nekaj izgubljenih žog, mogoče kdaj nekaj obramb vratarja … Potem dve ali tri sodniške odločitve in se vse lahko hitro obrne. Olimpijske igre so bile res neki vrhunec generacije. Moramo vedeti, da sta bila tu vendarle še Bombač, ki je bil v zadnjih letih naš prvi srednji zunanji, in Gaber, ki je v obrambi pomenil ogromno. Posledično smo potrebovali manjšo rotacijo, ker sta lahko z Blagotinškom vsak en del pokrila. Lahko smo igrali hitreje. Veliko je tu nekih dejavnikov. To je bilo prvenstvo brez treh pomembnih členov. No, jaz sem na koncu prišel, ampak recimo da v večini. Verjetno se bo še kdo kmalu poslovil. Ni enostavno, bo pa morala na površje splavati nova generacija. Podobno je bilo recimo leta 2012, ko smo se mi pojavili. Bilo je nekaj starejših igralcev – Zorman, Gajić, Žvižej in Škof –, drugi pa smo bili praktično vsi mladi. Z leti pridejo znova rezultati, si bo pa treba nabrati nekaj izkušenj. Tudi če so negativne, pomaga, da ekipa raste," je dodal eden najboljših slovenskih rokometašev zadnjega desetletja.

Sorodna novica Zorman: 13. mesto ni naša realnost. Zagotovo sodimo višje.

Zadnjič je torej v vlogi aktivnega rokometaša pred tekmo poslušal himno, je pa zadovoljen, da se je poslovil na spektaklu v Areni, kjer se je zbralo več kot 15.000 ljubiteljev rokometne igre, ki so pripravili odlično vzdušje: "Za take tekme živimo in igramo. Za to treniramo vsak dan, da doživimo take tekme. Sploh ni pomembno, ali so navijači proti tebi. To je nekaj popolnoma drugega. Res sem užival na terenu zaradi vzdušja, pa tudi zato, ker sem vedel, da je zadnjič in da je zadnjič pred takim ambientom, je res lepo, čeprav tekme nismo dobili."