Pred nami je vrhunec svetovnega pokala, moške tekme v Kitzbühelu in ženski tekmi v Kranjski Gori, na kateri bo želela Tina Maze prvič v tej sezoni zmagati. Za komentar letošnje sezone smo prosili Aca Sitarja, ki je lani dvignil veliko pršiča s kritiko slovenske šole smučanja.

Zakaj je Tina Maze, podobno kot lani, šele januarja ujela vrhunsko formo?
Tina je kompleksna in komplicirana osebnost, zelo posebna, in če ne bi bila taka, bi bilo ta hip v skupnem seštevku več smučark pred njo, ne samo Lindsey Vonn. Vtis je, da v normalnih okoliščinah funkcionira slabše kot v stresnih. Seveda je forma v sorazmerju s smučarjevimi občutki. Kadar Tina smuča na svoj lasten način, so dobri tudi občutki, saj zna smučati tako dobro, da se lahko bori za vrh v svetovnem pokalu.

Za tiste sekunde, ki si jih je nabirala v vožnjah na začetku sezone (tudi v Söldnu), je bil gotovo kriv način smučanja, to sta nepravočasen timing in frekvenca gibanja, ki je bila prepočasna. V komentarju v časopisu sem že napisal, da so izbirali tudi predolge smuči za hitre discipline, ki jih Tina ni v popolnosti obvladovala. Zdaj je Tina tehniko izboljšala in se uvršča na stopničke ali vsaj "v rože", pa tudi pri izbiri smuči so zdaj previdnejši.

Zakaj se v Severni Ameriki Tina pogosto ne znajde najbolje?
Nekateri smučarji so zelo občutljivi na različno strukturo snega, kar je povezano z ostrino robnikov in njihovo tehniko obremenjevanja in razbremenjevanja v zavojih. V Ameriki in Indokini je sneg zelo drugačen od snega v Evropi. Del krivde za slabše rezultate je bil gotovo tudi pri smučeh za hitre discipline, za slab slalom in veleslalom pa je bila Tina kriva sama, saj se je njene napake videlo skozi celo progo. Lahko primerjamo posnetke, na katerih se vidi, da je v začetku zavoja vložila premalo energije (jeze), razbremenjevala skoraj ni, zato se je obremenitev vlekla skozi vso linijo zavoja in reakcije materiala ni bilo, kar ni hitro.

Ta konec tedna bo Zlata lisica, vendar ne v Mariboru. Ali slovenski šampionki bolj ustreza, da bo tekma v Kranjski Gori?
V Kranjski Gori bo proga trda, če ne ledena. Teren je težak celo za fante, kaj šele za dekleta. Težak veleslalom Tini vsekakor ustreza, in če bo postavitev ritmična, mislim, da je prva favoritinja za zmago. V slalomu strmina bolj ustreza Marlies Schild. Vrč hodi po vodo, dokler se ne razbije, in tudi Marlies Schild bo naredila napako, kot jo je lani ob koncu sezone. Tina ji je po tehniki smučanja najbliže in je zadnja, ki jo je premagala.

Kakšne možnosti ji pripisujete, da osvoji veliki kristalni globus?
Po tem, ko sem že Davida Copperfielda omenjal v povezavi z možnostjo, da Tina zmaga v skupnem seštevku svetovnega pokala, je zdaj situacija precej drugačna. Mislim, da imata samo še Tina in Lindsey možnosti, in sicer v razmerju 40:60 v korist Lindsey. Tina zaostaja za nekaj manj kot 300 točk, v Kranjski Gori se ta razlika lahko prepolovi, saj Lindsey nima zanesljivosti v slalomu, pa tudi v veleslalomu ne, čeprav je v Söldnu zmagala.

Škoda, da je že taka razlika. Toda - Tina lahko pride bliže Lindsey v hitrih disciplinah, kot pa Lindsay Tini v tehničnih, zato ima Tina kljub zaostanku še vedno možnosti. Me pa zelo jezi, da aparatčiki na zvezi ne dojamejo, kakšen smučarski biser je Tina Maze. Če pomislim na direktorje in predsednike na SZS-ju, se mi ponuja naslednja primerjava: kot da bi bil pek šef v kovačnici ali obratno. V katerih sanjah bi lahko sanjali, da je tako majhnemu narodu, kot smo Slovenci, dana možnost, da ima najboljšega športnika na svetu.

Če Tina ne bo skrbela sama zase, na zvezi zanjo gotovo ne bodo, zgovoren dokaz za to je Primož Peterka. Vsi, ki ji zavidajo in ji očitajo materialistično miselnost, naj se spomnijo, da smo ta hip brez nje in delno brez Valenčiča in Šporna popolni eksoti in da so sponzorji predvsem zaradi nje.

Kako komentirate zaplet glede Tininega perila in neodločnost Mednarodne smučarske zveze?
Predvsem so ji naredili dobro promocijo, kar mi je zelo všeč. Verjetno bi se zaplet končal slabše za Tino, če ne bi enakega perila uporabljale tudi smučarke v veliko večjih reprezentancah. Izjava Fisa pa je v skladu s tem, da velikega sponzorja ne morejo v hipu odpisati. Ne vem sicer, od kod je proizvajalec njenega spodnjega perila, če ugibam, bi rekel, da je iz Avstrije. Avstrijci pa nekaj izumijo, kar ni nujno v skladu s pravili, potem pa Fis spremeni pravila in je vse v redu.

Kaj pa preostale Slovenke? Ilka Štuhec ima to zimo en vrhunski izid v smuku. Je še prezgodaj pričakovati preveč? Opažate napredek v smučanju Ferkove in Drevove?
Ilka Štuhec je gotovo zelo talentirana smučarka. Smukaškemu uspehu so botrovale razmere, kar pa ji uspeha ne zmanjšuje. Tudi v nekaterih slalomih je imela solidne vmesne čase, vendar je smučala na meji svojih trenutnih zmožnosti, to pa daje malo upanja za prihod v cilj. Potrebuje boljši timing, zavoje bo morala narediti v enem gibu in jih začenjati bolj zunaj, da ne bo prihajala v časovno stisko med enim in drugim zavojem. Pa tudi nepravilen vhod v zavoj povzroči, da je linija zavoja drugačna, kot so kanali ob kolih zaradi visoke številke, česar ni mogoče obvladovati.

Maruša Ferk je najbrž naša najpogumnejša smučarka, a žal ne napreduje, ona je že imela odlične rezultate in jih je ob pravilnem delu sposobna ponoviti, ne pozabimo, da je bila v slalomu že na stopničkah. Zmožnosti Ane Drev, ki je to zimo že stala na stopničkah za zmagovalke evropskega pokala, so ta hip med prvih petnajst v svetovnem pokalu veleslaloma. Zanjo mi je še posebej žal, da ne dosega rezultatov, ki jih je sposobna. Ne vem, zakaj način smučanja prvega in drugega teka menja: če je to njena ideja, je kriva sama, če pa je to ideja trenerjev, pa nimam kaj reči, dovolj zgovorni so rezultati.

Pri moških nas bolj kot ne razveseljuje le Mitja Valenčič, ki je postal konstanten. Kako vidite njegove predstave?
Mitja je kot vino, starejši je, boljši je. V njegovem smučanju slaloma so še rezerve, ob dveh brezhibnih vožnjah bi bil zelo verjetno kmalu na stopničkah. Dodana vrednost pri smučanju Valenčiča je prav gotovo Marko Jurjec, ki je s svojo mirnostjo vnesel mir v treninge Mitje Valenčiča. Naj ob tem pripomnim, da je Marko Jurjec najtrofejnejši trener slovenskih smučarjev. Menim, da je za slalom zelo primeren trener.

Veleslalomisti so še naprej daleč od točk. Lani ste bili zelo kritični, da enostavno ne znajo pravilno smučati. Se je premaknilo na bolje?
Potem ko sem bil lansko zimo skoraj v "vojni" s Smučarsko zvezo in ZUTS-em, sta me predsednik strokovnega sveta alpske sekcije Vlado Makuc in predsednik ZUTS-a dr. Blaž Lešnik povabila, da predstavim svoje teze na terenu, žal pa dalj od tega nismo prišli. Imel sem predavanje tudi na posezonskem trenerskem seminarju, a je bil odziv trenerjev slab. Čeprav je moje videnje tehnike zelo prepričljivo in se v marsičem sklada tudi z ZUTS-ovo doktrino, vendar pa način smučanja, ki sem ga pred leti poimenoval "tehnika Marlies Schild", ni imel dovolj poudarka na terenu.

Je pa tak način smučanja že v začetku osemdesetih letih prejšnjega stoletja v slalomu in veleslalomu demonstriral Rus Aleksander Žirov in mu en mesec niti velika Križaj in Stenmark nista bila kos. Res, da sta slalom in veleslalom različni disciplini, a je obremenjevanje in razbremenjevanje popolnoma enako. Pa tudi v hitrih disciplinah ni bistveno drugače. Napredka v veleslalomu, ki je po moje glavna disciplina smučanja, vsaj pri vodilnih smučarjih ni.

Nekateri trenerji v reprezentancah imajo popolnoma zgrešeno predstavo o tehniki. Dokler ne bo filozofija smučanja zavojev v enem zamahu, v enem gibu, ne bo sprememb. Potrebna je filozofija vhoda v zavoj z mislijo, da sta obremenitev in razbremenitev v zavoju povezani, obremenitev raste in pada brez vmesnih presledkov. Telo človeka je sposobno narediti akcijo dovolj hitro, če sile delujejo v isto smer, reakcijo pa lahko naredi le material, ker mu ni pomembno, kam delujejo sile. Materiala pa naši smučarji ne koristijo, izjema sta samo Valenčič približno 50-odstotno in Tina nekje 80-odstotno. Poleg tega je v proces treninga treba vnesti tudi geometrijske in fizikalne zakonitosti, da bodo smučarji vedeli, zakaj je nekaj dobro in drugo izrazito slabo.

Janez Jazbec je v nedeljo zmagal na tekmi evropskega pokala, prehitel je tudi odličnega veleslalomista Cypriena Richarda. Tako črno torej le ni. Bo znal te vožnje prenesti tudi v svetovni pokal?
Prav Janez Jazbec je bil ob Ani Drev demonstrator ob predstavitvi moje filozofije veleslaloma, a se je ustrašil. Dejal je, da če bo smučal tako, kot sem mu svetoval, bo dosegel prevelike hitrosti, ki jih ne bo mogel nadzorovati. Enakega mnenja je bila tudi Ana Drev, a enostaven izračun pokaže, da gre ob tem za pičla dva ali tri kilometre na uro povprečne hitrosti. Pa tudi sicer gre samo za tiste zavoje, ki jih je mogoče na tak način smučati.

Je pa očitno, da je Janez nekaj tistega le vnesel v svoje smučanje. Za zmago je dobil šest FIS-točk in potrebuje še en tak rezultat, da bo dobil številko takoj za trideseterico v svetovnem pokalu. Potem bo vse laže. Največja težava vseh, ne samo Jazbeca, so visoke štartne številke, saj so linije zavojev drugačne kot pa na treningih in jih je zelo težko natrenirati. Jazbec je imel ob zmagi v Meribelu številko devet. Žalosti pa me dejstvo, da Jazbec z lahkoto premaguje druge reprezentante. Naj še dodam, da je za slovensko smučanje škoda, ker v reprezentanci ni več Aleša Gorze.

V hitrih disciplinah so fantje pred sezono zagotavljali, da so dobro pripravljeni, Andrej Šporn pa je imel zelo visoke cilje. Zakaj ni odmevnih rezultatov? Pričakujete, da bo Šporn v "svojem" Kitzbühelu spet visoko?
Nič ne pomaga, če so dobro pripravljeni, pa če to rečejo ali so zares. Problem naših hitrih disciplin je veleslalom. Trening veleslaloma so sicer načrtovali, vendar so ga zreducirali na minimum oziroma so namesto veleslaloma trenirali smuk. Brez treninga veleslaloma pa ni mogoče dobro natrenirati smuka. Za to je odgovoren Burkhard Schafer, ki pa za trening veleslaloma niti ni primerna oseba.

Napredka v smukaški ekipi ni in ga ni pričakovati, tiste tekme, kjer bodo odmevni uvrstitvi botrovale spremenljive razmere, pa ni tisto, kar si želimo. Andrej Šporn je pogumen in predan športnik, vendar pa ima napake v tehniki, ki bi jih s treningom veleslaloma lahko popravil. "Streif" je posebna tekma in tam bojazljivci nimajo kaj iskati. Čeprav je proga v Kitzbuhelu tehnično zahtevna, imajo prednost fantje s "korajžo", te pa Andreju Špornu ne manjka. Ko sva se poleti ob kavi pogovarjala, mi je rekel, da točno ve, kaj mora storiti, a se mu prikradejo napake in potem izgubi preveč časa. Upam, da na tekmi izpelje progo brez napak in potem bodo spet stopničke. Na prvem treningu je Andrej dosegel peti čas in verjamem, da bo najmanj tako visoko tudi na tekmi, saj so njegove "elanke" vedno hitre.