"To sicer ni bil cilj, ki bi si ga zastavil pred tekmo, a sem ponosen, da mi je to uspelo prav tu," nam je povedal 36 let in pet mesecev star Švicar, ki je s tem podrl rekord svojega prijatelja Marca Büchla. Lani upokojeni tekmovalec iz Liechtensteina je imel ob svoji zmagi na superveleslalomu v Kitzbühlu 36 let in tri mesece.
45.000-glava množica na sobotnem smuku Hahnenkamm je z burnim aplavzom pozdravila, ko je Cuche takrat vodilnega Bodeja Millerja prehitel za debelo sekundo. Še celo tisti na VIP-tribuni, udobno nameščeni na sedeže in pokriti z odejami, so vstali - kar se ne dogaja pogosto.
Švicar je za četrto zmago tu na Streifu (rekord, ki si ga zdaj deli z avstrijskim kraljem smuka Franzem Klammerjem) prikazal sanjsko vožnjo, in kdor koli trdi, da se smučar pri dobrih 36 letih po vzdržljivosti in kondiciji ne more primerjati z eksplozivnimi 25-letniki, naj si znova pogleda Cuchevo predstavo. Predstavo smučarja, ki danes, pri teh 36 letih in petih mesecih, slovi kot najboljši "finišer" v svetovnem pokalu.

"Zlahka sprejmeš drugo mesto, ko nekdo tako dobro odsmuča, kot je to storil Didier," je poraz moško sprejel Miller. Švicarjevo vožnjo je morda še najbolje opisal nekdanji ameriški trener Greg Needell, ki danes pred vsako tekmo in po njej piše izčrpen blog na strani Alpine Race Consulting. "Didier Cuche si je zaslužil to zmago bolj kot kdor koli na katerem koli hribu, kjer koli. Videl sem veliko tekov v Kitzbühlu, celo množico tekov po televiziji in devetkrat bil v živo na smuku v Kitzu, pa še nikdar nisem videl teka, kot ga je imel Cuche. Vse je 'nasul' in dokazal, da je najboljši smukač na svetu. Bil je impresiven v vsakem zavoju, na vsakem skoku in jasno je bilo, da je to njegov dan," je pel hvalo Cuchu Needle.

Ključ: Poznati svoje meje
Cuche je prvič zmagal v Kitzbühlu pred 13 leti, nato pa zloglasni hrib, ki ga imajo številni za najtežjega v svetovnem pokalu, osvojil še leta 2008 in lani. Kje je njegova skrivnost, da s tako lahkoto pokori Streif? "Velik del tega je, da tu še nikdar nisem padel. Nikdar nisem šel čez mejo, čeprav se mi zdi, da se zdaj malce približujem tej meji. Gre za to, da pri mojih letih že točno veš, kje je tvoja meja in koliko tveganja si še lahko privoščiš," nam je povedal po zmagi, svoji 15. v karieri.

Smučanje (kot večina športov) je kruto - pri 30 letih si že skorajda veteran, pri 36 letih pa ne mine nobeno novinarsko vprašanje brez referenc na "starost" in morebitno upokojitev. Pa čeprav je večino svojih največjih uspehov dosegel po 30. letu - leta 2009 naslov svetovnega prvaka v superveleslalomu in podprvaka v smuku, smukaški mali globus je osvojil v letih 2007, 2008 in lani, veleslalomskega leta 2009, superveleslalomski se mu je leta 2008 izmuznil res za las - na finalu v Bormiu je imel 99 točk prednosti pred Avstrijcem Hannesom Reicheltom, mali globus je imel tako rekoč že v žepu.
Edini scenarij, po katerem bi ga izgubil, je bil, če Raichelt zmaga, on pa ostane brez točk. Zgodilo se je prav to. Cuche je taktiziral in končal na 16. mestu - od točk ga je ločilo eno mesto, od globusa pa ena točka. Takrat je bil nase besen kot ris: "Popolnoma sam sem si kriv. Napaka je bila, da sem smučal preveč previdno. Globus bi si moral priboriti že pred zadnjo tekmo," ni mogel takrat razočaranja skriti Cuche. "Te napake ne bom nikdar več ponovil."
"Kot 20-letni pob"
Komaj meter 74 centimetrov visoki Cuche s svojim robatim obrazom, gubicami okoli oči, s plešo in obilnim telesom morda res ni več videti med najmlajšimi - a po lastnih besedah se še vedno počuti kot "20-letni pob" (morda tudi zato, ker še vedno živi pri mami). "Užival bom v smučanju do konca sezone. Potem se bom odločil, ali bom tekmoval še eno leto," ostaja neodločen glede prihodnosti.
In doda hudomušno: "Če po koncu sezone še ne bom vedel, kako se odločiti, bom začel spet trenirati. Če nato poleti prav tako še vedno ne bom vedel, kaj bi, bom treniral še do jeseni. In če tudi do takrat še ne bom prepričan, bom preprosto še naprej tekmoval."

Cuche s takimi replikami in dovtipi redno navdušuje sedmo silo - in javnost. 36-letnik, ki na tiskovnih konferencah brez težav preklaplja med švicarsko nemščino, zborno nemščino, materno francoščino in angleščino (ta mu povzroča še največ težav), je eden najbolj simpatičnih tekmovalcev v svetovnem pokalu, ki je priljubljen tudi med sotekmovalci. Vsakršne jezikovne prepreke (pa naj si bo v pogovoru z novinarji ali s tekmeci) nadomesti z izrednim smislom za humor.
Tradicionalno sobotno slavje
Ko so ga po uspehu na sobotnem smuku vprašali, kako bo proslavil zmago (retorično vprašanje - vsi vedo, da je Cuche že leta aboniran za strežbo zgoraj brez, v modrčku in z lasuljo v najbolj priljubljenem lokalu v mestu), je odvrnil: "Najprej se moram malo spočiti, nato pa bom videl, kam bo šel Bode Miller." Končala sta v istem lokalu. S to razliko, da Cuchu ni bilo treba naslednji dan vstati za slalom.
"Ne, za to pa res nimam več energije. Slalom sem si kar iz postelje pogledal," nam je povedal lansko nedeljo. Letos se je do drugega teka celo privlekel iz postelje - moral je na intervju v ciljnem izteku. Podivjanim smučarskim oboževalcem se je izognil "zamaskiran" s kapuco, usnjeno jakno, sončnimi očali in čepico.

"Speedoholic"
Morda res nima več energije za kombinacijske slalome (čeprav ga je bilo še pred kratkim prav zabavno opazovati, kako se je skušal prebiti skozi morje količkov), ima pa vsakič sproti v cilju energijo za svoj sloviti met desne smučke. Da je ne bi ujel, se zgodi le redko.
"Prvič sem to izvedel po veleslalomu v Adelbodnu leta 2002. Hotel sem samo vreči smučko prek ciljnega izteka, a se je odbila. Nato sem zadevo nekajkrat ponovil - brez kamer (smeh), zdaj pa množica to od mene že pričakuje," razlaga Švicar, ki zunaj sezone rad igra golf, se vozi z motorji, deska na veter in smuča na vodi.
Pravi "speedoholic" (zasvojenec s hitrostjo, v prostem prevodu) torej, kot je moto njegovega opremljevalca smuči Heada.