Razumljivo. Za njim je 14 operacij težka kariera, v tej sezoni je zbral le pičlih 36 točk (vse v kombinaciji), na finale v St. Moritzu se ni uvrstil, zato so bile med tekmami na Vitrancu vse oči uprte (tudi) v njega. Na nedeljskem slalomu, praktično edini disciplini, v kateri še tekmuje, je startal z mizernega 59. mesta. In znova ostal brez uvrstitve.

A najboljši hrvaški smučar vseh časov se ne da. "Ljubezen, ljubezen do smučanja je tista, ki me žene," pove zmagovalec 26 tekem za svetovni pokal in dobitnik štirih olimpijskih medalj, ki si za svoj največji uspeh šteje veliki kristalni globus iz leta 2011, ko je v skupnem seštevku premagal Didiera Cucha.

Šola Anteja Kostelića
Kostelić je svojevrsten fenomen, bratsko-sestrska naveza z Janico pa zmagovit tandem in produkt ambiciozne dril šole Anteja Kostelića. Za mnoge kontroverznega Anteja Kostelića. Njegove metode so zloglasne, njegove slalomske postavitve povod za miniupore med smučarji. Švedski slalomist Andre Myhrer je tako starejšega Kostelića po brutalni olimpijski postavitvi v Sočiju označil kar za idiota.

Ivica je vedno, tudi v najinem pogovoru, očetovo filozofijo zagovarjal in zelo odkrito obsojal sistem, ki spodbuja povprečnost in pretirano lagodnost v športu, ki v zadnjih letih po mnenju mnogih izgublja zanimivost.

Bratsko-sestrska naveza
Eden najinteligentnejših in najbolj neposrednih pripadnikov belega cirkusa je za novinarje hvaležen sogovornik - slovensko govori celo boljše od prenekaterih domačih tekmovalcev, citira latinske izreke in besedila srbskih glasbenikov (Balaševića), pri polemičnih temah pa odgovarja angažirano, z gorečnostjo, ki je ne bi pripisali veteranu, ki ima za sabo že nešteto pogovorov s sedmo silo.

Tudi v tokratnem pogovoru ga je tematika zatona vsestranskih smučarjev in sprememb v belem cirkusu tako razgrela, da je le zamahnil z roko, ko ga je hrvaški predstavnik za medije prišel priganjat k večerji, za trenutek je obrnil glavo vstran, le toliko, da je pobožal za lahko noč leto dni in pol starega sinčka Ivana, ki mu ga je prinesla k mizi Janica, bratova večna spremljevalka na tekmah. Kot pravi Ivica, "fenomen Kostelić" brez trdnih družinskih vezi ne bi obstajal.

Če sem slišala pravilno, želite smučati še do Sljemena 2017. Povejte mi, če tekme na Sljemenu letos ne bi odpadle, bi se vi od navijačev poslavljali tukaj in zdaj?
(Pomenljiv nasmešek) Mogoče. Da, mogoče.

Nekoč ste dejali, da nameravate smučati, dokler še lahko stojite na nogah ...
(Gromki smeh) Ta je dobra.

Kot vidim, ravno na vozičku še niste, pa vendar, vas kdaj skrbi, da boste iz tega športa prišli na pol invalid?
Da, poglejte, realno gledano sem že na pol invalid (smeh). Noge ne morem iztegniti do konca, ampak nisem pa še tako slab. Ampak ne, ne skrbi me. Dejansko nimam nobenih bolečin, ko hodim ali ko tečem – celo, ko skačem, ne. Bolečine čutim samo, ko smučam. Upam, da stanje ni tako slabo, da bi me oviralo pri vsakdanjem življenju.

Jutri (intervju sva opravljala na predvečer nedeljskega slaloma, op. a.) boste že na svojem 357. startu v svetovnem pokalu, če so moje statistike pravilne. Preostali veterani belega cirkusa, ki so imeli podobno impresivna števila startov, so že odnehali. Povejte, kaj je tisto, kar vas še kar žene?
Ljubezen - to vprašanje je zelo preprosto. Samo ljubezen. Ker na koncu obstaja vse polno motivacij, zakaj tekmovalec še smuča – nekateri bodo rekli, da so to rezultati, mislim, da bo večina od nas morala priznati, da gre tu tudi za slavo in denar, ampak mislim, da je edina motivacija od vseh, ki zares kaj šteje, ljubezen do smučanja. Osebno zadovoljstvo. Ker tudi če je vse tisto drugo, je pomembno le, ali vi ljubite ta šport ali ne.

To sezono ste osvojili vsega skupaj le 36 točk. Mislite, da lahko, realno gledano, res iztisnete iz sebe še eno sezono?
Ne vem (smeh). Poskusil bom; nikdar ne veste, kako je, dokler ne poskusite. Če imam kako možnost, bom videl. Vse je odvisno malo od tega, v kakšnem stanju bo moje koleno.

Zanimivo je, da ste vi že v nekem intervjuju iz leta 2006, torej pred desetimi leti, dobivali vprašanja, koliko časa še nameravate smučati …
Da, da, vidite, tako to je. Ker sem imel že takrat precej operacij. Ne vem, kaj bi rekel. Mnogi pričakujejo, da se posloviš. Lahko vam pa povem eno anekdoto. Ko sem se leta 2012 poškodoval v Sočiju, sem prišel v njihovo bolnišnico, kjer so mi naredili magnetno resonanco. In tam je bil ortoped, Rus, ki me nikdar prej v življenju še ni videl, ki ne ve, kdo sem jaz. In ker je bil edini ortoped tam, sem želel slišati, kaj on misli, glede na slike. Meni se je to zdelo zanimivo, dobiti povsem neodvisno mnenje, ker me ni poznal in ni vedel niti, da sem smučar, ampak je verjetno mislil, da sem turist, ki je prišel malo na sočijsko riviero. On gleda in nazadnje pravi: "Jaz vam priporočam, da se vam vstavi umetno koleno." Haha! No, vidite, pa sem po letu 2012 nekajkrat še zmagal! Tako, da so človekove meje še vseeno precej dlje, kot mi mislimo.

Imeli ste dolgo in plodno kariero. Doživeli ste tudi nekatere večje spremembe, kot sta prehod na karving smuči in drugačne priprave prog (z injeciranjem vode, op. a.). Podobno kot Ted Ligety ste bili tudi vi precej kritični do tovrstnih sprememb. Mislite, da je svetovni pokal na slabšem zaradi njih? Da je tudi več poškodb zaradi vseh teh sprememb?
Da, poglejte, moram reči, da nisem bil kritičen do sprememb geometrije smuči. Sem pa relativno previden glede tega in zame je vsak razvoj, ki zmanjša poškodbe smučarjev, dober razvoj. Ne glede na to, da se morda vzame minimalno od športne vrednosti. Ker morate pred vsem drugim najprej obvarovati ljudi. Glede priprave prog pa mislim, da je ta zelo odgovorna za mnoge poškodbe. In tu bi se dalo po mojem mnenju veliko narediti. Po drugi strani je prehod na karving smuči nesporno zmanjšal število poškodb. Kajti moramo se vprašati o naslednjem: ni problem, da se poškodujete, ko napravite napako. Problem je, da se poškodujete, ko niste naredili napake. Da ste se enostavno brez padca poškodovali. In na starih smučeh se je to nenehno dogajalo. Tekmovalci niso niti padli, pa so se jim strgale križne vezi. To je nesprejemljivo. Na novih smučeh se to ne dogaja, zato je treba reči, da je bila odločitev o spremembi stranskega loka pravilna.

V času vaše kariere pa ste doživeli še nekaj – zaton vsestranskih smučarjev, t. i. allrounderjev. Minili so časi Aamodtov, Kjusov, Millerjev, verjetno tudi časi Tine Maze. Zakaj menite, da je prišlo do tega?
Zato, ker v svetovnem pokalu vlada diktatura mediokritete. Poglejte, vi ste prav gotovo slišali za "citius, altius, fortius"?

Seveda, "Hitreje, višje, močneje", olimpijski slogan.
To je bistvo športa. Kolikor dalj ste od "citius, altius, fortius", toliko manj pomenite v športu. Ljudi zanima izvrstnost. Izvrstnost se ceni. Povprečnost se ne ceni. Mediokriteta se ne ceni. Kar pomeni, da ljudje vedno gledajo nekaj, kar se njim zdi nemogoče, in kar je vrhunski dosežek za posameznika. Čim dlje se vi oddaljite od tega, proti povprečnosti, toliko manj ljudi se bo zanimalo za to. To preprosto ni zanimivo. Meni se recimo danes pogosto dogaja, da gledam slalom, pa si mislim, da bi mi bilo prav gotovo zanimiveje, če se usedem na trg v katerem koli evropskem mestu in gledam mimoidoče. Zagotovo bi se v tem času zgodilo nekaj zanimivejšega kot na slalomu. Ker v tem ni ničesar več, kar bi bilo impresivno.

In da se vrnem na vaše prvotno vprašanje o vsestranskih smučarjih – biti allrounder je težko. Biti allrounder je najtežje v smučanju. Pustimo torej Stenmarka in njegovih 86 zmag ali koliko že. Enemu Marcu Girardelliju ("samo" 46 zmag, a v vseh disciplinah, op. a.) ali pa recimo Bodeju Millerju (33 zmag v vseh disciplinah) je uspelo precej več, uspelo jima je nemogoče. Njima je uspel "citius, altius, fortius". Njima je uspelo nemogoče. In kaj je posledica tega? Posledica je, da so smučarji zadovoljni, ker, realno gledano, precej več je povprečnih kot vrhunskih smučarjev. In tako je tudi v svetu. Tisto, kar pa se ne sme nikdar in v nobenem primeru zgoditi, še posebej pa ne v športu, je, da povprečnost ne sme prevzeti dominantne vloge. Ker ko se zgodi to, ljudje izgubijo zanimanje do tega, to pa se v smučanju dogaja. Ko pa se izgublja zanimanje, se izgublja denar itd., šport pa gre v smer, ki si je ne želimo.

Moje naslednje vprašanje se je nanašalo prav na to. V zadnjih recimo desetih letih se namreč intenzivno razpravlja tudi o tem, kako bi lahko naredili svetovni pokal in smučanje samo atraktivnejša. Poskušali so z ekshibicijskimi tekmami, mestnimi slalomi, paralelnimi tekmami …
Slabo so to poskušali.

… Nekateri tekmovalci spremembe, drastične spremembe, zelo zagovarjajo. Kakšno je vaše mnenje?
Mislim, da se je treba vrniti k temu, o čemer sva govorila. Torej, tekme bi morale biti čim težje, je pa velika težava v smučanju, da ljudje, ki vodijo smučanje, mislijo, da če je tekma težka, je tudi nevarna. To ni res. Ni nujno, da to pomeni isto.

Vzemimo na primer slalome vašega očeta …
Da, vzemimo za primer slalom. To je disciplina, ki tudi zelo propada. Tu ni ničesar nevarnega. Poglejte, imel sem isti pogovor z nekaterimi smučarji, ki sem jih vprašal, zakaj so se razburjali glede postavitve slaloma na zadnjih olimpijskih igrah (postavljal ga je Ante Kostelić, op. a.). Pa so mi odgovorili, da zato, ker je nevarno. Pa sem jim rekel, naj pogledajo to steno (pokaže na steno hotelske jedilnice). Je ta stena nevarna? Povejte mi. Ni nevarna, ne? Če pa se zaletite v njo v polnem sprintu, potem je nevarna. Razumete? Zdaj pa recimo takole: vzemimo na primer šport, ki se meni zdi najboljša primerjava s smučanjem – reli. Zdaj pa si vi zamislite, kakšen bi bil to reli, ki bi ga lahko vozili v peti prestavi. Da vam niti enkrat ni treba prestaviti hitrosti. Umrli bi od dolgčasa ob gledanju! Ker bi to bil očitno idiotski reli, ki ne predstavlja nobenega izziva.

Zdaj pa si zamislite, da vam človek, ki razmišlja na tak način, človek, ki vozi reli v eni hitrosti, začne razlagati, kako ne smete prestavljati, ker je to nevarno. Ker ne more v peti prestavi speljati zavoja, za katerega bi moral prestaviti v drugo prestavo. Razumeš? Ker zanje je to nevarno! In problem je, da narodi vzgajajo/vzgajamo "brojlerje" (identični industrijski piščanci za zakol, op. a.), ki imajo do takšnega slaloma že privzgojeno miselnost, da je slab, zato gredo že od začetka proč od gesla "citius, altius, fortius". No, to pa se v športu ne bi smelo dogajati. Ker bistvo športa je doseči nekaj nemogočega, biti višji, hitrejši, močnejši. V slalomu pa, za razliko od drugih disciplin, to lahko dosežeš s postavitvijo. V smuku denimo ne moreš narediti ničesar posebnega, ker bi bilo to prenevarno, ne zahtevamo zdaj, da ljudje skačejo čez ognjene obroče.

Ampak slalom in veleslalom pa sta disciplini, ki sta v zadnjih 15 letih ogromno izgubili. Kot prvo, sta izgubili zelo veliko dobrih postavljavcev prog – teh več ni, kot drugo, izgubile so kombinacije, ker so novosti, ki so jih skušali uvesti, ki jih je skušal uvesti moj stari (Ante Kostelić, op. a.), opustili. Še večjo napako so storili, ko so odstranili zunanji količek pri slalomu, in vse gre zdaj nazaj, namesto naprej. Kombinacijski slalom v Chamonixu je zdaj dolg 42 sekund! Takole je danes videti slalom v Chamonixu (začne na mizi prestavljati moj diktafon in telefon ter z njima označevati razliko v razdaljah). Tak slalom smo vozili mi, pravi slalom ima devet vratc več. Ampak Stenmark, Križaj in drugi pa so pred 30 leti startali še z 20 vratci več! Pazi, mi torej gremo navzdol! Razumeš? Pa mi povej zdaj, kateri šport dela to. To je čisti samomor.

V intervjuju iz leta 2012 ste dejali, da ne bi želeli, da se vaš sin ukvarja s smučanjem. Od takrat se je spremenilo vsaj nekaj – dobili ste sina. Še vedno mislite isto? Da nočete, da postane smučar?
Ne vem, to je na neki način njegova odločitev, mogoče, če res izrazi to željo in nagnjenost do tega, ga bom vsekakor podprl in mu pomagal, kolikor se da. A glede na vse, kar sem moral v svoji karieri z vsemi poškodbami prestati jaz, kar morajo prestati vsi, kariera smučarja ni nekaj, kar bi kateri koli starš želel za svojega otroka.

Poznamo vas kot enega inteligentnejših smučarjev, ki vedno pove, kar si misli, novinarjem pa ne servira diplomatskih, a praznih floskul. To vas je vsaj enkrat vseeno pripeljalo v težave, ko ste svojo pripravo na startu primerjali s pripravo nemškega vojaka leta 1941. Menite, da je bil odziv javnosti takrat pretiran?
To ni bila javnost. Mislim, da so bili to v prvi vrsti novinarji. In to hrvaški, na žalost. Ampak poglejte, takrat sem štel 23 let in, kot je rekel Đorđe Balašević, "Tad još nisam ništa znao i još nisam verovao, da na svetu tuge ima" ("Takrat še nisem vedel ničesar in še nisem verjel, da na svetu obstaja žalost"). Veste, bil sem nedolžen in sem mislil, da smo z novinarji vsi kolegi in prijatelji, ker vsi delamo v praktično istem poslu, in sem bil do njih zelo odprt. A na koncu se naučiš, da ni tako in da ne smeš izdati prav vsega.

Ste se po tej izkušnji malce povlekli nazaj, postali opreznejši v pogovorih z mediji?
Nisem se povlekel, sem pa bil pred tem res zelo odprt, po tem pa me je izučilo.

Podobno kot Bode Miller po olimpijskih igrah 2006, ko je sedmi sili preveč prostodušno razlagal o svojih žurerskih navadah?
Tako nekako. Morda malce podobno.

Team Kostelić je bil vedno družinski posel. Nekateri strokovnjaki menijo, da ni vedno najbolje mešati kariere z družino. Vi še vedno mislite, da to za vas – pa tudi za Janico, ko je še smučala – funkcionira?
Da, seveda. Nam ne bi nikdar uspelo, če ne bi bili družina. To je eden najpomembnejših dejavnikov naše zgodbe.

Ivica, najlepša hvala za pogovor in upam, da se vseeno še vidimo drugo leto v Kranjski Gori.
Hvala vam, dober pogovor sva imela. Tudi jaz srčno upam, da se še vidimo, to bi bilo lepo.