Mediji, prijatelji, trenerji, sotekmovalci, oboževalci, naključni opazovalci in tekmeci prvega zvezdnika belega cirkusa označujejo z množico različnih oznak, ki vse do določene mere ustrezajo: smučarski inovator, upornik brez razloga, plejboj, žurer, hipi, ekscentrik, brez dlake na jeziku, aroganten, simpatičen, meče stran talent, karizmatičen, otročji, nezrel, duhovit, razmišljujoč, visoko inteligenten, neprilagodljiv, vztrajen, fascinanten, trmast.

Morda tudi delno pojasnjujejo značaj Millerja, ki bo oktobra dopolnil 30 let, a ne kaže znakov, da bi se začel uklanjati avtoritetam. Američan je namreč vedno bil in ostaja velik individualist, upornik, ki je ameriški smučarski reprezentanci (USST) kljuboval, odkar se ji je pred 11 leti pridružil.

Otrok cvetja
A da bi vsaj približno razumeli Bodeja, je treba v opis zajeti njegovo rano mladost. Odrasel je v gozdovih nad malim mestecem Franconio v New Hampshiru, zvezni državi, katere moto je Live Free or Die (Živi svoboden ali umri) in je znana po rahlo ekscentričnih prebivalcih, izredno navezanih na naravo, zemljo in – svobodo.

Otroštvo je preživel v koči brez elektrike in tekoče vode, hipijevska starša Woody in Jo pa sta svoje štiri otroke (Bode ima starejšo sestro Kylo, mlajšo Genesis Wren Bungo Windsurfing Turtleheart in brata Nathaniela Kinsmana Ever Chelone Skana – slednjima je ime izbral sam) pustila, da na lastno pest raziskujejo globoke gozdove, se srečujejo z medvedi in srkajo sirup naravnost iz tamkajšnjih javorjev. Pri 13 letih je Bodeja zasul snežni plaz, a se je po čudežu izkopal.

Enfant terible smučarske akademije
Pri 17 letih je bil v smučarski akademiji v Mainu že znan kot enfant terrible – kaznovan je bil, ker je s sošolci iz bližnjega lokala kradel pivo in steklenice skril tako, da je v zid svoje sobe razbil luknjo, mature pa ni opravil, ker se je sporekel z učiteljico, ki ga ni pustila na maturantski ples v natikačih Teva.

Značilni slog
Nato je nadaljnjih 12 let belil lase smučarskim trenerjem, reprezentanci in celo vsemogočni zvezi FIS. Prva trenja je povzročil njegov samosvoj slog smučanja s tako direktno linijo, da se je skoraj vsakokrat znašel ob progi. Ja, ta slog se do danes ni kaj dosti spremenil, odstotek odstopov zlasti v slalomu ostaja približno enak Millerjevim prvim tekmam.

Na dober dan se dela, da posluša trenerje
Njegov slovenski serviser Robi Kristan je marca za MMC povedal, da Bode v eni sezoni porabi 90 parov slalomskih smuči, kar je trikrat več kot povprečje. Vsa pregovarjanja trenerjev, naj vozi bolj "na ziher", so se končala brezplodno.

"Včasih se delam, kot da jih poslušam, v svoji glavi pa sem odločen, da bom storil po svoje," je nekoč o trenerskih nasvetih izjavil Bode. In še: "Mnogi ne razumejo, da mi ni pomemben rezultat, pomembno je, da se zabavam in da stvar izpeljem po svoje. Zmaga na ziher mi ne pomeni veliko, hočem zmagati pod svojimi pogoji."

Odstopi, zmage in – odstopi
Svojo mantro je smučarski zvezdnik razložil tudi v avtobiografiji Ski Fast, Be Good, Have Fun (Smučaj hitro, bodi dober, zabavaj se). Tekmovalca s takim odnosom bi večina reprezentanc že davno odpustila, če …

Če ne bi Miller tudi zmagoval. In ko Miller zmaguje, navadno zmaguje v velikem slogu – ali s sekundo prednosti, ali v nezaslišani seriji (v razmiku 16 dni mu je uspelo zmagati v 4 disciplinah), ali z akrobacijami, ki gledalcem jemljejo dih. Zadnjih šest sezon v skupnem seštevku ni nikdar končal slabše od 4. mesta, nabral si je 25 zmag (v vseh 5 disciplinah, kar ga uvršča med elitno peterico največjih imen smučanja) in le še 3 ga ločijo, da preseže ameriški rekord Phila Mahra.

Vrhunec kariere je bila prav gotovo osvojitev velikega kristalnega globusa za zmago v skupnem seštevku (v sezoni 2004/2005), poleg tega pa ima še tri male globuse, dve olimpijski medalji in naslove svetovnega prvaka v 4 disciplinah.

Kozarčki in Playboyeve zajčice pod drobnogledom
Miller je vedno slovel kot fant, ki je proslavil tako zmage kot poraze – navadno s kar nekaj alkohola v lokalnih barih. USST je to dopuščala, ker je žurerstvo pravzaprav ena od značilnosti sproščene reprezentance, ki prisega bolj na uživanje kot trd, dril trening v slogu Avstrijcev.

Še več, pogosto so bili z Millerjem do jutranjih ur za šankom tudi trenerji in serviserji. A leto pred zadnjimi olimpijskimi igrami so ameriški mediji, ki jih pretežno zanimajo le OI, sicer pa smučanje ignorirajo, pozornost usmerili na smučarja, ki so ga vsi omenjali v isti sapi kot "edini, ki lahko osvoji pet zlatih medalj". Kar naenkrat sta ponočevanje in druženje s Playboyevimi zajčicami postala zgodba.

Resnica ni vedno pozitivna vrednota
V trenutku Bodejeve naivne odkritosrčnosti je po osvojitvi velikega globusa na ameriški oddaji 60 minutes priznal, da je zadnji slalom sezone res presmučal še "malce pod vplivom". V javnost so pricurljale tudi njegove sporne izjave o dopingu, revoluciji v svetovnem pokalu in priznanje, da občasno pokadi kak džojnt.

Pridigarski Američani so bili zgroženi, Bode se jim je zdel obupen vzornik in neprofesionalen športnik. Konservativni sponzorji so grozili, da bodo zapustili USST, če svojega fanta ne spravijo k pameti. Vodje smučarske zveze so v trenutku šibkosti povlekle napačno potezo in namesto da bi Millerju stale ob strani, kot to navadno športne zveze delajo, so ga tudi prek medijev silile, da spremeni svoje navade.

Razočaranje olimpijskih razsežnosti
Sledile so olimpijske igre v Torinu, ki so reprezentanci in vsej ameriški javnosti prinesle predvsem veliko razočaranje, ker nadnaravno talentiranemu smučarju ni uspelo osvojiti niti ene medalje.

"Dal sem vse od sebe in ničesar ne obžalujem. Hej, vsaj zabaval sem se na olimpijski ravni!" je bil Bodejev odziv na očitke, da je popival in svojo pozornost bolj posvečal lepotičkam namesto tekmam.

Površnemu opazovalcu bi se morda res zdelo tako, a rezultat vsem, ki Millerja spremljamo že več let, ni bil veliko presenečenje, saj ne odstopa od povprečja – dejstvo je, da je imel vedno več padcev kot zmag. Vendar je bilo tisto, kar je sledilo, linč ameriških medijev, pohlepnih na zlato in še bolj pohlepnih na zgodbe.

"Bode Rules"
"From hero to zero (Od junaka do nule)," je Bodejev položaj opisal trener ameriške moške reprezentance Phil McNicol. Miller je postal državna sramota, posmeh, največji luzer. Iz njega je pokal vice Jay Leno, na karikaturah so ga upodabljali s steklenico v roki, Bodejevi starši pa so celo dobivali sovražno pošto tisočih jeznih Američanov.

USST je Millerja ponovno pustil na cedilu. Pozvali so ga, naj se opraviči, naj neha piti in mu odvzeli njegov največji privilegij – spanje v avtodomu, imenovanem Bodemobil, ki ga po vseh postajah evropskega dela svetovnega pokala vozi Bodejev prijatelj, kuhar in deklica za vse Jake Serino.

Z začetkom lanske sezone so postavili tudi nova pravila, po katerih trenerji ne smejo več piti s tekmovalci – pravila, ki so jih preostali člani reprezentance takoj označili za "Bode rules" (Bode pravila).

Izstop ne pomeni konca uspehov
Resnično je bilo le še vprašanje časa, kdaj bo Millerju, ki čuti, da je dal reprezentanci več, kot je reprezentanca dala njemu, prekipelo in se tudi uradno odrekel figuram avtoritete. Tisti, ki mislijo, da to pomeni konec Millerjevega obdobja, ga ne poznajo. Je eden redkih smučarjev milijonarjev, saj je poleg z uspehi karizmatičnega lepotca s slovesom upornika mastno služil tudi s sponzorskimi pogodbami.

Torej si lahko privošči individualni trening in lastne trenerje. Bode tudi ni prvi, ki je zapustil reprezentanco. Leta 2001 je to storila takrat najuspešnejša ameriška smučarka Kristina Koznick. Sledila je najboljša sezona njene kariere.

Če kaj, bo poteza Millerju le koristila, saj ne bo več zgubljal energije z neplodnimi spori, prvič v svoji 11-letni karieri pa bo – svoboden. Kar je bilo Millerju vedno edino res pomembno.

Kaja Sajovic