Naslednji zvok na popolnoma ledeni strmini, ki vodi od prizorišča tekem Hahnenkamm do centra Kitzbühla, je bil njen krik, ko je padla naravnost na Bodeja Millerja in pri tem spolzela po strmini, ameriški smučar pa je z zgroženim pogledom in še v pancerjih stekel v skrivališče.

Le nekaj ur pred tem dogodkom se je končal smuk na slovitem Streifu; smuk, ki vsako leto v prestolnico avstrijskega (in za nekatere tudi svetovnega) smučanja privabi do 100.000 gledalcev.

Zmagovalec je za vedno vpisan v zgodovino te alpske vasice, po njem nosi ime celo ena od gondol, ki vozi do 2000 metrov visokega starta kitzbühelskega smuka, in ponorelo množico mora gruča varnostnikov zadrževati, ko se tekmovalci skušajo prebiti čez koridor. Letošnji zmagovalec je bil Avstrijec Michael Walchofer, Bode Miller je smuk končal na 4. mestu. A vseeno je dobiti avtogram ali le videti od blizu karizmatičnega Američana največji dosežek večine ljubiteljev alpskega smučanja, ki so se prejšnji konec tedna zbrali v Kitzu.

Vse za ameriški avtogram
Če so se drugi tekmovalci držali tradicije in se kopali v slavi, ko so se prerivali med množico s fotoaparati, beležkami in kemičnimi svinčniki, pa je Miller ubral drugačno pot iz ciljnega izteka –rompompomu se je izmuznil z elegantnim skokom čez skoraj dva metra visoko ograjo in se neopažen napotil do svojega avtodoma. No, neopažen do srečanja s ponorelo oboževalko.

A Bode ni edini Američan, ki je oblegan. Ted Ligety, 21-letnik, ki letos navdušuje s svojimi predstavami v slalomu, je, kot vse kaže, postal nova medijska zvezda, saj so mu skupine otrok sledile kamor koli je šel. V primerjavi z uspešnejšim reprezentančnim kolegom se Ligety še ne brani slave in ne beži pred zbiralci avtogramov.

Ameriška reprezentanca gotovo izžareva sproščenost, neobremenjenost z rezultati in splošno privlačnost za množice, ki se očitno tudi v Avstriji kot magneti lepijo na vsakogar z našitki USST (US Ski Team). Bizarnost je dosegla vrhunec, ko so avstrijski otroci prosili za podpis celo serviserja Chipa Knighta, Millerjevo kanadsko spremljevalko Karen, njegovega šoferja Jaka in člana ameriške C-reprezentance Stevena Nymana, ki se je tokrat prvič spustil po Streifu. Ker oboževalci, kot kaže, niso najbolj poučeni, jim je uspelo od Nymana dobiti več sto avtogramov in pri tem kričati za njim "Ted!". Edina podobnost z Ligetyjem so svetli lasje, kar je za kričečo množico očitno dovolj. Na moje vprašanje, ali se ima za zvezdnika, pa je Nyman odgovoril: "V Wengnu sem videl plakat 'Stevie Make My Babies', tako da vse kaže, da sem zvezdnik. Čudno."

Nevoščljivi Avstrijci
Vendar ni vse tako rožnato za ameriško reprezentanco, ki je v točkovanju narodov na drugem mestu, daleč za Avstrijo. A razmerje v točkah (10.193 : 4.061) naših severnih sosedov ne razveseljuje, saj so že dve sezoni pretežno le ameriški smučarji tisti, ki razbijajo avstrijske trojčke, in edini narod poleg Avstrijcev, ki jim uspe ponavljati dvojne zmage. Če se gledalci pred malimi zasloni razveselimo, kadar ne gledamo avstrijskega državnega prvenstva, smučarski supersili nekaj pomenijo le prva mesta, in če jim jih kdo odvzame, tega pač ne sprejmejo z veseljem. Ko je leta 2003 skrajšani kitzbühelski smuk dobil Kalifornijec Daron Rahlves, so si avstrijski navijači dobro zapomnili, da je bil to "le" skrajšan smuk, in še danes Rahlvesa imenujejo "Micky Mouse Abfahrt Sieger".

Na slovesni večerni razglasitvi zmagovalcev se je zbralo približno 50.000 ljudi, večinoma avstrijske zastave pa so vihrale visoko in skupaj z razglašeno popevko "I am from Austria" ustvarjale rahlo strašljivo vzdušje. Domače tekmovalce z Walchhoferjem in Maierjem na čelu je pozdravil buren aplavz, ameriške zvezdnike Millerja, Rahlvesa in Ligetyja pa snežene kepe. Miller je to pospremil z običajno stoičnostjo in je na komentar napovedovalca, da ima, po aplavzu sodeč, tudi v Avstriji veliko oboževalcev, odgovoril "No, I think they just didn't understand you and they thought you said Maier, not Miller," medtem ko se je bil Ligety pripravljen že stepsti, ko je ena od kep priletela v njegovo glavo.

Zamere tudi med trenerji
Tudi trenerji ameriške reprezentance imajo velike težave z avstrijskimi kolegi. "Ovirajo nas pri treningih, zavlačujejo in naših tekmovalcev ne spustijo na teren," je za MMC RTV Slovenija povedal Greg Needles, eden izmed trenerjev za tehnične discipline, glavni moški trener Mike Morin pa je dodal, da Avstrijci niso slabi, le avstrijska smučarska zveza je: "Pokvarjene igrice se gredo, a vse se jim bo nekoč vrnilo."

Na tekmi superveleslaloma in tudi na nočni tekmi v Schladmingu, za katero avstrijski komentatorji trdijo, da ima "najboljše občinstvo in najbolj športno vzdušje", se je pokazalo, da gledalci na smučarskih tekmah morda le niso nič bolj uglajeni od tistih na nogometnih tekmah. Ob odstopih Millerja in diskvalifikaciji Ligetyja so namreč glasno vriskali in se veselili, nato pa skoraj napadli neko Avstrijko z ameriško zastavo.

Najprej zabava, potem delo
Ni treba biti psiholog, da ugotoviš, da se Avstrijci pač počutijo, kot da jih Američani ogrožajo. Konec koncev je še Benjamin Raich na novinarsko vprašanje, zakaj ob vseh smučarskih uspehih, ki jih dosega, ni večja zvezda, odgovoril: "Ker nisem Američan in ker nisem padel v Naganu."

Raich s to izjavo seveda podcenjuje dosežke Millerja in Maierja, a delno ima prav, ko izpostavlja priljubljenost ameriških kolegov. V primerjavi z Avstrijci za Američane pač obstaja še kaj drugega kot le tekme, treningi in zmage. V primerjavi z Avstrijci se Američani brez težav podpišejo tudi na avstrijsko zastavo in v primerjavi z Avstrijci se Američani radi družijo s smučarji zunaj svoje reprezentance. Znana pa je tudi ameriška ljubezen do ponočevanja, za avstrijske tekmovalce, ki hodijo spat ob devetih, popolnoma drug svet. Razumljivo, da jih razburi, da jih lahko premaga tekmovalec, ki je noč pred tekmo preživel v lokalnem baru do treh zjutraj.

Kitzbühel smučarjem ideal
Večina neavstrijskih tekmovalcev pa si ne pusti, da bi jih lokalni patriotizem oviral ali odvzel čar tekmovanju na Hahnenkammu. Daron Rahlves je že občutil, kako je premagati Avstrijce na njihovem dvorišču, letos pa je gondolo s svojim imenom dobil še Francoz Jean-Pierre Vidal, ki je preprečil avstrijski slam. Oba sta za MMC povedala, da jima zmaga v Kitzu pomeni največji uspeh kariere. "Vzdušje je nepopisno, poln sem adrenalina, ko vidim 100.000-glavo množico pod sabo, kar kocine mi stopijo pokonci," je povedal Rahlves, Vidal pa je zatrdil, da ni lepšega kraja za zmago in nič slajšega kot gondola z njegovim imenom, s katero se je pridružil svojemu stricu Jean-Noelu Augertu.

Američani so pač Američani
Del kitzbühelske tradicije predstavlja tudi nočno življenje. Nočno življenje, ki pa očitno ni bilo ustvarjeno za domače favorite. Na vsakoletni skupni večerji v igralnici smo srečali le ameriško in kanadsko ekipo, katerim sta se pridružila še Švicar Didier Cuche in Norvežan Aksel Lund Svindal.

"Avstrijci pančkajo," se je s sušijem v ustih in pivom v rokah zarežal Dave Coombs, ameriški serviser. "Tako ali tako je bolje, da ne vidiš nažganega Hermanna, kako pleše," je na moje poizvedovanje o avstrijski reprezentanci odgovoril trener Needles.

Živahno nočno življenje
Ker res nisem videla nobenega Avstrijca, sem se raje posvetila opazovanju partije pokra, v katerem je blestel mladi kanadski talent Erik Guay, ki je svoj prvi spust po Streifu končal na petem mestu. Uspeh je proslavil po stari kitzbühelski tradiciji – v sobotni noči po smuku je stregel zgoraj brez v najbolj vročem lokalu v mestu, angleškem pubu The Londoner's.

Guay je skupaj z reprezentančnimi kolegi, nekaj člani ameriške reprezentance in Didierjem Cuchem zabaval dekleta v prvi vrsti točilnega pulta, ki so pri njih naročala pijačo kot po tekočem traku. Na trenutke je bilo vse skupaj videti že kot predstava Chippendalesov. Nehote sem se tudi spraševala, ali ne bi morali smučarji biti v boljši telesni formi, ko se nisem mogla izogniti pogledu na ne-ravno-izklesan trebuh Didierja Cucha, ki si je nadel miniaturen nedrček, napolnjenim z limonami, in svetlo lasuljo.

Ni presenečalo, da se je tej bolj neresni tradiciji izognil smukaški zmagovalec Walchhofer, čeprav ga je Daron Rahlves na tiskovni konferenci na vse kriplje prepričeval, da je Londoner's "a must". Avstrijce te vrste tradicija pač ne zanima, morda pa k temu pripomore tudi znano dejstvo, da so edini obiskovalci Londonerja, ki jim ni treba plačati vstopnine, tisti, ki imajo na bundi našitke USST.

Kaja Sajovic