Na kongresu morajo izbrati prizorišče letnih olimpijskih iger 2016 (kandidati so Chicago, Madrid, Rio de Janeiro in Tokio), novega predsednika MOK-a in sprejeti poslovno strategijo olimpijskega gibanja za naslednje obdobje.

Chicago in Rogge?
Glede na podporo predsednika Baracka Obame, ki bo bržčas tudi osebno prišel podpret kandidaturo njegovega domačega naslova, je malo možnosti, da v skladu s selitvijo med celinami Chicaga ne bi potrdili.

Bolj ali manj očitno je tudi, da bo belgijski kirurg Jacques Rogge, ki utegne biti edini kandidat, saj so bitke v zakulisju končane in usmerjene v naslednje volitve leta 2013, ponovno izvoljen za predsednika MOK-a.

Mednarodni olimpijski komite šteje 107 članov (od tega le 16 žensk!), ki so izvoljeni osebno in dosmrtno, v resnici gre za ugledneže, ki naj bi promovirali olimpijsko idejo in so se tako ali drugače (seveda tudi politično, predvsem pa gospodarsko, športno ali sicer vidno) izkazali za vredne v članstvu elitne družbe.

Spori okoli naravnanosti gibanja
Čedalje srditejši pa so spopadi znotraj izvršnega odbora MOK, ki ni nikakršno društvo idealistov, marveč pravcati upravni odbor, ki deluje zlasti poslovno in skuša v zadnjem času najti nove orientirje za olimpijsko gibanje v postmodernem času.

Izvršni odbor je sestavljen iz predsednika, štirih podpredsednikov (iz Grčije, Japonske, Nemčije in LR Kitajske) in desetih članov. Znotraj tega telesa tli tudi glavni kadrovski boj za nasledstvo, pri katerem pripisujejo največ prednosti Nemcu Thomasu Bachu. Ta ima tudi glavno besedo pri vseh poslovnih in finančnih dejavnostih MOK.

Dogovor z Evropo propadel
Prav tu pa se je zalomilo. Bach je zagovornik čedalje višjih zahtevkov za RTV-licence olimpijskih prireditev, ki so dosegle neslutene razsežnosti. Tako je prvič v zgodovini propadel dogovor za ekskluzivne pravice javnih RTV-servisov v Evropi, ki so izgubili primat za olimpijski ciklus 2016 in 2018, ker niso mogli zagotoviti zahtevanih 900 milijonov evrov (za ciklus London-Soči).

Prepustiti so jih morali torej komercialnim ponudnikom, ki bodo v ihti po čim višjih prihodkih pravice v Evropi prodajali za vsako državo posebej. ZDA so se uprle takšnemu izsiljevanju MOK-a in dosegle, da se bodo o ceni pravic pogovarjali šele po oktobru, ko bo znano, kje bodo igre leta 2016. Seveda vztrajajo pri ekskluzivnosti enega samega ponudnika. Res pa je, da so doslej ZDA plačale dve tretjini vseh licenčnin za OI.

Mnogi očitajo poslovnežem v MOK-u, da skušajo s komercializacijo izničiti še zadnji smisel olimpijskega duha in da bo izguba ekskluzivnih partnerjev zvodenela tako odmevnost olimpijskih tekmovanj kot tudi nekaterih manj razširjenih olimpijskih športov.

Američanom toliko kot vsem drugim skupaj
V ta vrtiljak vrednot in interesov so se zdaj vključile še panožne zveze letnih športov (športne federacije), ki so tik pred kongresom zahtevale temeljito revizijo razreza prihodkov od sponzorskih zaslužkov MOK. Pri tem zahtevajo revizijo pogodbe z ameriškim olimpijskim komitejem, ki je deležen nadpovprečnih deležev od sponzorskih dohodkov MOK-a (12,75 % od TV pravic in 20 % od vseh drugih prihodkov).

Delež je bil določen v letih, ko so ameriški sponzorji prispevali bistveno več od drugih, ta naskok pa se je medtem bistveno uravnotežil med med ZDA, Azijo, Avstralijo in Evropo. Delež ameriškega olimpijskega komiteja predstavlja toliko, kot prejmejo vsi drugi nacionalni olimpijski komiteji skupaj. Skupina 26 športnih zvez (od atletike do veslanja), zahteva za obdobje od 2005 do 2020 od vsakih olimpijskih iger za 152 milijonov dolarjev več iz blagajne MOK, kar bi pomenilo ustrezno manj za olimpijski komite ZDA.

To pa je vroč, tudi politični, kostanj. Skupina športnih zvez zimskih športov pri "revoluciji" ne sodeluje.

B. B.