Rus je vse skupaj sprejel v svojem slogu – mirno, brez evforije ali pumpanja ega v ciljnem izteku. "Tak pač sem," skomigne tihi tekmovalec, ljubitelj Puškina in kitare, ki dela pod vodstvom slovenskega trenerja Janija Hladnika, domačo bazo imajo v Avstriji, žena in še ne leto dni stara hčerka pa ostajata v Moskvi.

Slovenski trenerji delajo z njim že pet let, v tem času pa so ga iz divjega in raztresenega fanta počasi, korak za korakom popeljali do osredotočenega tekmovalca, ki na finale v Meribelu odhaja kot četrti slalomist sveta.

S Horošilovim smo se pogovarjali tik pred tekmami na Vitrancu (na slalomu je bil peti), med temami, ki smo se jih dotaknili, pa je tudi njegovo odraščanje na divji Kamčatki, kako ga zaradi aktualnega političnega položaja gledajo tekmeci in o zapravljeni priložnosti za medaljo na SP v Vailu.

Prihajate s Kamčatke, kar so kar precej drugačni kraji od tradicionalno smučarskih, od koder prihaja večina preostalih smučarjev. Kako je bilo odraščati v tem odročnem delu Rusije?
Da, s Kamčatke sem se odselil pri 18 letih, v mojih mladih letih pa smo imeli tam smučarski center, v katerem si lahko smučal ne samo pozimi, ampak tudi poleti. Ko sem bil še mlajši, smo imeli zelo močno smučarsko ekipo in tudi oni so trenirali na Kamčatki. Smučanje je bil eden najpriljubljenejših športov na Kamčatki, zato sem imel na izbiro tri možnosti: tek na smučeh, biatlon ali pa alpsko smučanje.

Kako pa je bilo živeti na Kamčatki? Zveni zelo zanimivo, glede na to, kako eksotični severnjaški kraji so to ...
Da, zveni zanimivo, se strinjam. Seveda so to res lepi kraji, greš ven, kot tu, kjer vi vidite Triglav, jaz pa sem na Kamčatki s svojega praga gledal vulkane. Narava je res zelo lepa, veliko medvedov, veliko rib, veliko rdečega kaviarja … Ja, res lepi kraji.
Prvič ste se na oder za zmagovalce povzpeli pri 30-ih (decembra v Areju, op. a.), prvo zmago ste dosegli pri skoraj 31-ih (januarja v Schladmingu, op. a.) … Ali kaj obžalujete, da je trajalo tako dolgo?
Da, seveda, morda sem res razmišljal o tem, ampak, kot pravijo – nikdar ni prepozno. Jasno, da bi bilo bolje, če bi bilo prej, ampak nobenih obžalovanj.

Vaša prva zmaga ne bi mogla biti bolj impresivna – ne le, da ste zmagali v Schladmingu, ki že tako velja za eno najbolj prestižnih tekem …
Še posebej zame.

Za kogarkoli, po mojem. Pa še razlika je bila rekordna (1,44 sekunde pred Stefanom Grossom, op. a.). Bi si sploh lahko predstavljali še lepši izid?
Lepši? Niti ne. Po prvem teku sem bil skoraj 90 stotink pred ostalimi fanti, prvič je bilo, da sem vodil po prvem teku in seveda sem pred drugim začel veliko premlevati, ampak potem sva se s trenerjem dobro pogovorila in med drugim tekom mi je uspelo ostati zbran in nisem pretirano razmišljal o zmagi ali stopničkah, samo na progo sem se osredotočil, kako bi smučal konstantno in hitro, ker edino tako lahko potem morda kaj dosežeš.

Kasneje je tretjeuvrščeni Felix Neureuther dejal, kako impresioniran je bil, da ste bili po zmagi tako hladnokrvni. Da če bi on zmagal na tak način, bi popolnoma znorel …
Ne, sploh nisem bil hladnokrven. Mislim, že celo svoje življenje sem takšen. To sem pač jaz. Seveda, če bi Felix zmagal to tekmo z enako razliko, bi morda res tekel gol po ciljnem izteku, kot je rekel, ampak to lahko vprašate njega, ko bo naslednjič zmagal s tako razliko in mu rečete, da mora zdaj teči gol (smeh). Ampak Felix je zabaven fant, dober fant, jaz sem bil pa takrat res srečen, pa čeprav se razen nasmeška to morda ni tako videlo, ker sem bil povsem prazen.

Nekje sem prebrala, da si vsakič na startu v mislih predstavljate rožnatega slona, da se umirite. Je to res?
Ne, ne, to je bila šala (smeh). Seveda razmišljam o čem, kar me raztrese, recimo o rožnatem slonu, kar je bila sicer šala, a bi bilo tudi lahko res. Skušaš ostati osredotočen na eno stvar, da ne razmišljaš o tekmi in se umiriš.

Ste bili vedno tako mirni?
Ne.

… Menda ste bili v mlajših letih kar divji …
Ja, sem bil malce. Ko je Jani (Hladnik, slovenski trener Horošilova, op. a.) prišel, sem bil kar divji in nediscipliniran. Ampak potem me je začel priganjati in mi je govoril, da če hočem biti eden najboljših smučarjev, če hočem imeti rezultate, potem moram delati, pozabiti na neresno vedenje …

Manj vodke?
Ne, saj nisem kaj dosti pil, tudi kadil nisem, samo nisem bil res osredotočen na smučanje in šport, nisem bil pri stvari, vedno sem nekam letal, nisem poslušal … Ampak potem me je Jani malo po malo spremenil in sem začel delati.

Ljudje so na svetovnem prvenstvu v Vailu od vas pričakovali veliko. Iskreno povedano, so bila pričakovanja morda prevelika? Ste vseeno klonili pod pritiskom na tistem drugem teku?
Jaaaa, veste (razmišlja), seveda je bilo na meni precej več pritiska kot pred ostalimi svetovnimi prvenstvi, ampak sem bil še vseeno po prvem teku drugi in tudi od vodstva nisem bil daleč, aaaampak (vzdih) … v drugem teku nisem smučal dobro. Ampak slalom je slalom, saj veste. Če nisi hiter, nisi na stopničkah. In v drugem teku nisem bil hiter, naredil sem veliko napak, ampak ni bilo toliko zaradi pritiska. Na štartu pozabiš na vse to in se posvetiš tekmi. Storil sem preprosto preveč napak. Ampak še vedno sem bil osmi, kar je moj najboljši rezultat s svetovnih prvenstev in sem bil čisto vesel.

Nedvomno uživate v najboljši sezoni vaše kariere. Ste v pripravljalnem obdobju počeli kar koli drugače?
Ne, bolj ali manj smo počeli isto, ničesar nismo zares spreminjali, ker je šlo pri meni lepo postopoma navzgor, je delovalo, zato nam ni bilo treba delati kakšnih drastičnih sprememb. Res je sicer, da ni prišlo eno leto prej, kot smo upali zaradi olimpijskih iger v Sočiju, morda sem takrat bil pod malce večjim pritiskom, ker so bile domače olimpijske igre in so mi vsi govorili, kako moram biti hiter, kako moram biti na stopničkah ali pa vsaj blizu … Ampak sem vseeno dosegel povsem dostojne rezultate, takšne kot na ostalih tekmah – v slalomu sem bil 14., kar je nekako v slogu svetovnega pokala. Ampak, da, morda sem bil pod večjim pritiskom, to sezono pa se je cirkus malce umiril.

Imate slovenskega trenerja …
Vam bom povedal – imam slovenskega trenerja, slovenskega kondicijskega trenerja in slovenskega fizioterapevta. Je pa serviser Rus, medtem ko je veliko ostalih serviserjev Slovencev (smeh).

Občasno tudi trenirate s Slovenci …
Da, ravno pred dvema dnevoma (intervju smo opravili v petek, op. a.) sem treniral z Miho Kürnerjem in Maticem Skubetom.

… pa vseeno lahko slovenski fantje samo sanjajo o uspehu, kakršnega imate vi to sezono. Kaj počnejo narobe?
Veste, da nimam pojma (zavzdihne). Tudi sam lani nisem bil hiter, ampak res ne vem, kaj se dogaja s slovensko ekipo (no, Tina Maze izvzeta). Še posebej, ker delajo trdo, ker to vidim v telovadnici in na smučišču … Morali bi vprašati Janija, on to lahko vidi, jaz ne morem. Ker vsi počnemo isto, ko smo skupaj, ne vem pa, kaj počnejo, ko nismo skupaj. Imamo isto progo, iste smuči, iste tekmece, pa sem vseeno jaz v deseterici, oni pa … ampak Skube je zadnjič dobil šest točk in bi lahko bil dober tu!

Oba z vašim trenerjem Janijem Hladnikom sta precej tiha. Rekli ste, da se razumeta "z minimalno rabo besed". Torej na treningu ni nobenega kričanja?
Takole vam bom povedal: prej sem veliko govoril, Jani pa je poslušal, in nisem imel rezultatov. Ampak potem pa je začel on govoriti, jaz pa poslušati in se je počasi začelo poklapljati. V začetku, ko sem bil še del ekipe, se res nisva najbolje razumela, ampak zdaj pa dela samo z mano in zdaj ne govoriva več toliko, ker ve, da vem, kaj delam narobe, zato na treningu ne potrebujeva veliko besed. Seveda, ko smučam res slabo, je pa spet čas za dolg pogovor, za videoanalize, za njegovo razlago ...

Je smučanje priljubljeno v Rusiji?
Da, seveda, ker smo imeli že v osemdesetih letih zmagovalca (Aleksander Žirov, ki je pod grbom Sovjetske zveze zmagal na veleslalomu leta 1981, op. a.). Jasno je, da smučanje v Rusiji ne dosega priljubljenosti kakšnega hokeja, je pa tudi smučanje priljubljeno, ker smo imeli kar nekaj dobrih rezultatov.

V kakšnem stanju pa je trenutno rusko smučanje? Imate kaj obetavnega podmladka?
Da, imamo enega, ki je res dober v evropskem pokalu, še eden je tudi kazal velik potencial, a ima zdaj težave s hrbtom, kar se smučarjem pogosto dogaja in morajo vzeti premor tudi za leto ali dve … V reprezentanci B imamo približno deset fantov, v reprezentanci C deset, pa še nekaj podmladka, tako da bi morali imeti v naslednjih letih nekaj tekmovalcev, ki bi se lahko uvrščali višje.

Kakšen pa imate odnos z drugimi tekmovalci? Je aktualna politika kaj vplivala na odnose?
Ne, nobenih težav ni. Vsaj sam nisem imel nikdar težav z drugimi ekipami zaradi politike. Seveda z Marcelom (Hirscherjem) ali Felixom (Neureutherjem) nismo najtesnejši prijatelji, nikakor pa tega ne bi povezal z aktualno rusko-ukrajinsko krizo.

Je pa bilo na slalomu v Adelbodnu slišati nekaj žvižgov ob vašem nastopu …
Ah, jaz tega nisem slišal. Res, nisem slišal, ker je bilo toliko ljudi, pa tudi ne razmišljam o tem. Ker ko veliko popiješ, potem pa prideš na žreb startnih številk, si lahko začenjaš misliti, da si superman in lahko kričiš. Poleg tega tudi mislim, da nikdar niso bili v Rusiji. Ker jaz sem bil povsod, po mnogih državah in lahko vam povem, da ne gre za državo, samo za ljudi. Ne obstajajo butasti narodi, samo butasti ljudje, ki jih občasno srečaš. Ampak take lahko srečaš povsod.

Vas politika zanima?
Niti ne. Seveda kdaj kaj preberem, ampak nikdar ne veš, kaj je res in kaj ne.

Veste, da imate v Sloveniji zelo veliko oboževalcev?
Ne bi rekel, da jih je veliko, ampak nekaj jih imam (smeh). Ko smo trenirali v Kranjski Gori, jih je prišlo nekaj do mene in mi reklo, da navijajo zame in upajo, da zmagam na Vitrancu.