"Zanimiv občutek je ta, da je na posnetkih videti precej blago, ko pomislim, kako hudo je bilo," je dejala prejšnji teden v pogovoru za Radio Slovenija.

Slovenska junakinja olimpijskih iger je v oddaji V sredo na Valu 202 novinarju Daretu Ruparju zaupala, da je še ni zamikalo, da bi ponovno stopila na smuči, čeprav ji tega nihče ne verjame. "Počasi dobivam željo po gibanju, vendar se je treba zavedati, da se nisem samo poškodovala, ampak se je pri meni zaključilo neko dolgo obdobje "non stop" treninga - na ukaz, ne zaradi veselja," je pojasnila in dodala, da še ni tekla tudi zaradi določenega strahu pred novo poškodbo. Na snegu je sicer že bila, saj je obiskala tekmo celinskega pokala na Rogli in zaključek domače sezone na Pokljuki.

Vsake toliko časa še čuti kakšen zbodljaj, vendar ima občutek, da je že v redu. "Zavedati se je treba, da je bolečina vsakdanji spremljevalec vrhunskih športnikov. Mi zaznamo res samo še tisto ekstremno bolečino. Ko me malo boli, je zame normalno," je povedala v smehu.

Postavila visoka merila, kje lahko športnik odneha
Majdičeva še vedno prejema čestitke z vsega sveta. "Odzivi po vsem svetu so me šokirali in fascinirali. Dobivam tudi pisma iz Rusije. Njihovi tekmovalci niso dosegli dobrih rezultatov in so jih hudo kritizirali. Druga plat te zgodbe je ta, da sem postavila precej visoka merila, kje lahko športnik odneha in kje lahko nadaljuje. Za marsikaterega športnika zdaj ne bo več izgovora, da je poškodovan ali da ga kaj boli. Tega si nisem želela."
O tem, ali bo nadaljevala kariero, naj bi se dokončno odločila v prihodnjih nekaj tednih, čeprav vse kaže, da jo bomo še spremljali v smučini. Tudi njen trener Ivan Hudač in drugi člani spremljevalne ekipe naj bi se kmalu odločili, ali še naprej ostajajo v Sloveniji. Trenutno se pogajajo s poslovnim direktorjem nordijskih disciplin Primožem Ulago, vabi pa jih tudi tujina.
O neizmerni volji in želji:
"Psihične bolečine so šle zelo hitro mimo. Res sem veliko prejokala, vedela sem, da sem v življenjski formi. Če ne bi bila v takšni formi, niti ne bi fizično zmogla narediti tistega, kar sem. Bilo je precej solz, a kar naenkrat je šlo na drugo stran, ko sem našla izgovor, ki me je pomiril - verjamem, da je neka energija, ki nas vse obkroža in da je nekdo hotel povedati nekaj več prek mene. Po navadi naložiš tistemu, ki zdrži več. Očitno je bilo dano meni, da se čez mene pove eno večjo zgodbo - da se pove, da kjer sta neizmerna volja in želja, se vedno najde tudi pot. Vsi smo očitno potrebovali to zgodbo, tudi jaz osebno. Tudi sama sebe sem presenetila, da se da. Večkrat rečem staršem: 'Tudi vi bi verjetno skočili za otroka v vodo in tisti trenutek naredili kar koli.' Nisem imela srca, da ne bi vsaj poskusila."

O času zase:
"Če bi sezono normalno končala, se ne bi mogla posvetiti drugim. Ne bi imela pravega časa razmisliti, kako in kaj naprej, narediti analize in inventure pri sebi, se v miru posvetiti sebi in bližnjim. To mi je v preteklosti velikokrat manjkalo. Dobila sem čas, ki sem ga potrebovala. Tudi odločitev o nadaljevanju kariere, kakršna koli že bo, bo sprejeta po bistveno bolj tehtnem premisleku, kot bi bila drugače."

O odnosih med tekmovalkami:
"Robert Slabanja (nekdanji trener, op. a.) mi je nekdaj očital, da kot izrazito ekstrovertirana tekmovalka nimam možnosti, da uspem. Da lahko uspejo samo introvertirane tekmovalke. Opažam, da se zdaj tudi druge bistveno bolj veselijo zmag, komunicirajo med sabo. Ko sem jaz prišla v svetovni pokal, so ti drugi znali dati občutek, ne da si mala nacija, ampak da si majhen fižolček na celi njivi fižola. Spraševala sem se: 'Kaj jaz danes tu delam?' Kaj šele, da bi se ti kdo nasmehnil ali bi te vprašal, kako si. Tega me je bilo strah. Dolgo časa sem imela strahospoštovanje do drugih tekmovalk. Jaz poskušam z mlajšimi tekmovalkami vzpostaviti drugačen odnos."

O tem, ali je verjela, da ji bo uspelo:
"Nisem verjela. Zelo dolgo časa nisem verjela. Verjel je moj trener Slabanja. Bil je zelo trd trener glede nekih stvari, a sem mu sledila, in to me je pripeljalo na vrh. Vsi mislijo, da sem strogo organizirana in disciplinirana. Nisem! Pustim, da me vodi intuicija. Dan se mi začne tako, kot se mi. Nimam vsega do ure natančno določeno. Veliko se ravnam po občutkih, takrat običajno grem na trening. Nisem jutranji tip, sem bolj večerni, zato tudi nikoli nisem imela večjih težav s ponočevanjem. Priznati pa moram, da tega ni bilo tako veliko. Takrat ko je bilo, pa je bilo zelo silovito. Znali smo rajati, se veseliti. Nekoč smo z družbo zvečer šli ven in se špricali v Robbovem vodnjaku ter v Ljubljani plesali po dežju. Tega je bilo ogromno pri meni. To mi je vedno dajalo zagon za naprej, da sem se vedno znova veselila življenja. To mi je tudi v teku pomagalo, da me nikoli ni bilo strah neuspeha. Misel na neuspeh te velikokrat "bremza". Mene ni bilo nikdar strah, ker sem imela vedno občutek, da živim polno življenje. To me je peljalo na vrh."

O krutem, a pravilnem načinu:
"Jaz sem zelo direktna. Mlajše kategorije imajo včasih preveč strahospoštovanja do mene, ker vedo, da jim bom dala direkten odgovor. Stalno sem imela željo po napredovanju, čeprav nisem naredila vsega, kar bi lahko. Vedno zmanjka kakšna malenkost - kakšno noč bi lahko prej šla spat, kakšen obrok bi lahko zaužila prej … To so malenkosti, ki lahko odločajo. To je šola športa. Ta krut, pravilen način, me je naučil nečesa. To je pot, ki me je dejansko peljala na vrh. Vsak ima težnje po lažji poti, tudi jaz sem jih v preteklosti imela. Če bi Robert takrat popuščal, ne bi bila nikoli tukaj. Kruto je slišati, ko nekomu rečeš: 'Glej, to je premalo.' A kljub temu da je kruto, ti to mora nekdo povedati."

O naslednicah in naslednikih:
"Krutost mojih rezultatov je, da jih bo verjetno žal v Sloveniji redkokdo presegel. Jaz upam, da bodo moji nasledniki nadaljevali pot, ki sem jo jaz začela, res pa je, da je to krut in težek šport. Deset let lahko delaš zastonj, in to v najlepših letih! Zadovoljna pa sem, ko vidim talente. Talenti definitivno so. Mogoče je pri nas le preveč zakoreninjena miselnost, da je povprečno za nas dovolj. Jaz, Robert in Ivan se s tem nikoli nismo sprijaznili in smo hoteli iti naprej višje, hitreje in močneje."