Ko sta vstopila v gostinski lokal v Dolu pri Ljubljani, le streljaj oddaljenem od domačega Brinja, se je razlegel spontan aplavz nekaj deset navijačev, ki še vedno niso mogli verjeti, da je njihova šampionka prebrodila kalvarijo in prišla do olimpijskega odličja.

Oče ni obupal niti za trenutek
Padec na ogrevanju v 3-metrski jarek in neznosne bolečine. Mučenje v kvalifikacijah. Uvrstitev v finale skozi šivankino uho. Le redki so v tem scenariju upali pomisliti na medaljo. Peter Majdič je vseskozi verjel: "Nisem obupal niti za trenutek. Zaupal sem vanjo in vedno bom. Ona je neverjetna borka. Po prihodu v cilj so naju z ženo oblile solze. Jokala sva, tako kot verjetno pol Slovenije."

Petra je živela samo za ta dan
Tudi mama Vera si še ni opomogla od epske olimpijske drame, v kateri je glavno vlogo igrala njena hčerka: "Že normalno tekmo težko gladam, kaj šele tole. Hodila sem v kuhinjo in nazaj. Ko sem videla padec, sem enostavno doživela šok. Njen nastop je bil eno samo trpljenje, ampak vse je podredila tej tekmi, vse v življenju je dala na stran. Živela je samo za ta dan. Njena ogromna želja je premagala vse bolečine."

Prag bolečine izjemno visok
O tem, kako je Petra trpela na progi, pa je Vera Majdič povedala: "Petra ima neverjetno visok prag bolečine, in vedela sem, da je zelo hudo. Lahko si predstavljate, kako je, ko mama gleda tako tekmo."

Nazdravili ob polnoči
Peter Majdič ob prelomu dneva še ni vedel, da je poškodba Petre tako huda, in je smelo napovedal: "Smo šele začeli. Če bi vedeli, koliko medalj smo napovedali ... No, naj to zaenkrat ostane skrivnost." Potem se je odpravil za šank in tudi javno nazdravil svoji hčeri. Tako kot verjetno polovica Slovenije.

Spodaj si oglejte nekaj utrinkov iz Dola pri Ljubljani