"Splačalo se je. Še enkrat bi tole naredila. Je bilo vredno tvegati življenje? Ja. Nikoli ne bi bila popolnoma srečna, če je ne bi dobila. To so bile moje sanje," je zbranim novinarjem na letališču Jožeta Pučnika povedala 30-letna Brinjčanka, ki je pred slabima dvema tednoma v nepozabnem večeru prišla do olimpijskega odličja, potem ko je na ogrevanju padla v jarek in nastopila s petimi zlomljenimi rebri.

"Poskušajte najti svoje sanje"
V čustvenem nagovoru je Majdičeva dodala: "Poskušajte najti svoje sanje. Vedno se bodo okoli vas našli ljudje, ki vas bodo spremljali. Vsakomur so namenjeni ljudje, ki vam bodo stali ob strani in vas peljali višje. Če ena mala punčka iz Slovenije lahko presune vso Kanado, lahko vsak Slovenec naredi veliko. Pravijo, da je Slovenija majhna. Zdaj mi je jasno, da ni."

Gruča novinarjev "prestrašila" Petro
Majdičeva je postala ena glavnih zgodb olimpijskih iger na splošno in bila nagrajena z najvišjim kanadskim humanitarnim priznanjem, ki ga podeljuje fundacija Terryja Foxa. "V Kanadi sem dobila neverjetno veliko pozornosti. Tam ne vedo vsi, kdo je Nobelov nagrajenec, vsak pa ve, kdo je nagrajenec Teryja Foxa," je povedala Majdičeva, ki se je ob vstopu v dvorano, kjer je bila tiskovna konferenca, kar malo zdrznila: "Opozarjali so me, da bo nekaj novinarjev, ampak toliko ... Sem se kar malo ustrašila. To je noro, res noro."

Majdičevo so takoj po prihodu na letališče pregledali zdravniki. "Od poškodbe je minilo 12 dni, in čeprav nisem nič obremenjena, še vedno čutim bolečine. Ne zmorem večjih naporov. Tudi pred dvema dnevoma, ko so mi na slavnostni podelitvi izorčili nagrado Terryja Foxa, sem bila popolnoma izmučena."

Črna slutnja se je uresničila
Petra je še enkrat podoživela bronasti večer. "Imela sem čuden občutek že dva dni pred tekmo. Po navadi sem živčna, takrat pa sem bila mirna. Kot da sem slutila, kaj se bo zgodilo. Vse je bilo super, zadeli smo mažo, bila sem v formi, potem pa ta padec. Vse okoli mene je bilo polomljeno - smuče, palice ... Videla sem, da imam roke cele, noge cele, vendar iz jarka nisem mogla sama. Nato se le še spomnim, da so mi rekli, da se umirim, da pride rešilec, jaz pa sem hotela samo na tekmo."

"Rekla sem si, da moram vsaj poskušati, da naredim prvi korak, prvi tek. Pred kvalifikacijami je bilo zelo grozno. Dobila sem nekaj protibolečinskih tablet. Vedela sem, da se bom čez kvalifikacije prebila, potem pa bo že čas pokazal, kako naprej. Ultrazvok je pokazal, da gre samo za udarec. Tudi kanadski ortoped je povedal isto. Nisem se mogla ogrevati. Naredila sem lahko le dva koraka, druge pa so tekle, šprintale ... Vedela sem, da moram čuvati moči."

"Ko so mi povedali, da sem v finalu, mi je bilo vseeno"
"V polfinalu sem bila mrtva, nisem mogla več. Pred očmi sem imela 4. mesto, ki je še prinašalo mesto v finalu. Tisti trenutek, ko so mi povedali, da sem v finalu, mi je bilo vseeno. Iz moje skupine mi je nedko rekel, naj se ne predam. Ves čas so me spodbujali, še posebej Stefano, ki je rekel, da je medalja dosegljiva. Vedela sem, da so vse razen Kowalcyzkove in Björgenove premagljive."

Na Prešernovem trgu v Ljubljani boste Petro lahko pozdravili v sredo zvečer, ko bo ob 17.30 tudi uradni sprejem za vse slovenske olimpijce.