Kot je v pogovoru za Radio Slovenija pojasnil Tone Vogrinec, bi morala dobitnica dveh srebrnih medalj na preteklih olimpijskih igrah dobiti celo vrsto odobrenj, najprej pri Slovenski smučarski zvezi, nato pri tisti zvezi, kamor bi pristopila, v tem primeru italijanski, nato pa bi moral svoje povedati še izvršni odbor Mednarodne smučarske zveze, ki pa v zadnjem času nasprotuje menjavam narodnosti, saj ne želi, da bi v svetovnem pokalu tekmovali le avstrijski smučarji (pod različnimi zastavami). Postopek menjave je sicer precej zapleten: tekmovalec mora imeti dve leti stalno prebivališče v državi, za katero želi po novem nastopati, na jakostni lestvici pa se mu zbrišejo vse osvojene točje in mora začeti z najslabšo štartno številko.

Vogrinec, ki je bil v Vancouvru prvič vodja olimpijske reprezentance, se je v pogovoru, ki ga je vodila Helena Premrl, odzval na očitke, da Smučarsko zvezo vodijo gospodje, ki jim je pomemben le denar: "Garantiram, da predsednik Smučarske zveze Stane Valant v vseh svojih mandatih ni prejel niti enega evra plačila. To je prostovoljno delo, ki zahteva veliko časa in odgovornosti, na drugi strani pa se izpostavljaš, da te blatijo na forumih. Jaz sem za to, da se vsi zamenjajo, ampak naj pridejo boljši!"

Vogrinec je bil izjemno zadovoljen z uspehi slovenskih športnikov na teh olimpijskih igrah in je ogorčen, da se pojavljajo mnenja, da so v Vancouver potovali tudi "turisti". Ob vrnitvi v Slovenijo je doživel pravi šok, ko je spet občutil kulturo slovenskih voznikov in ko je na televiziji ugotovil, o kakšnih temah se prerekajo politiki.

O očitkih, da je bilo v slovenski odpravi tudi nekaj takšnih športnikov, ki si nastopa niso zaslužili:
Veliko je bilo komentarjev, da vodimo turiste. Tistega kretena, ne morem drugače reči, ki je to izjavil, bi povabil, da spremlja te športnike, in vidi, koliko truda in treninga so vložili, koliko lastnih finančnih sredstev. Enega izmed teh pametnjakovič bi, na primer, posadil na skeleton in ga poslal po progi s 150 km/h. Zagotavljam, da niti en slovenski predstavnik ni pustil slabega vtisa, kot sta ga, recimo, nekoč skakalec Eddie Edwards ali pa moj prijatelj, princ Hubertus von Hohenlohe, ki pri 51 letih še vedno tekmuje v smučanju. Ko sem ga na koncu iger srečal in vprašal, kako naprej, je rekel: jutri začenjam priprave za Soči. On je eksot, čeprav je po drugi strani 14-krat vozil smuk v Kitzbühelu. Enega turista bi rad videl, ki bi se tam spustil z vrha. Torej je tudi on dober smučar, čeprav je daleč od svetovnega vrha.

O še vedno slabi prepoznavnosti Slovenije:
Nas je manj, kot ima Vancouver prebivalcev. Res je, da se je Petra Majdič s svojim junaštvom zapisala v anale, toda po dnevu ali dveh ni nihče več pisal o tem. Slovenija je majhna, še vedno nas zamenjujejo s Slovaki. Na cesti so me po zmagi slovaških hokejistov nad Rusijo ustavljali in mi govorili: "Bravo, premagali ste Ruse!"

O urejenosti Kanade in Slovenije:
Ne morem pozabiti Kanade, kjer je vse urejeno. Ko sem se vrnil, sem doživel šok. Znan sem po tem, da hitro vozim po cesti. V Kanadi so me naučili, da je treba spoštovati prometne predpise. Največja hitrost na avtocesti je 80 km/h. Če voziš hitreje, dobiš 300 dolarjev kazni. Vsi se predpisov držijo. Danes sem se vozil iz Maribora v Ljubljano. Peljal sem 130 km/h, kot je predpisano, pa so me prehitevali po levi, desni, signalizirali z lučmi, češ: "Budala, kako voziš?" Nisem mogel verjeti, v kakšni državi živim. Ko sem prižgal televizor in po treh tednih spremljal program, me je skoraj kap. Ta država je bolna. Ko sem odšel v Kanado, so se ukvarjali s psi, zdaj še vedno. Pa vse te interpelacije in obtožbe, namesto da bi se pogovarjali o gospodarstvu in o delovnih mestih ...

O govoricah, koliko je zaslužil s potjo v Kanado:
Ni dnevnic, ni žepnin. Sam si moraš plačati kavo. To niso počitnice. Rad smučam, a sem v vseh teh dneh le štirikrat prijel za smuči, pa še to zato, da sem se spustil ob progi.

O urejenosti Whistlerja:
Whistler je prekrasno mestece, ima okrog dva tisoč prebivalcev, prekrasno pešcono z izjemno arhitekturno urejenimi hoteli, trgovinami, hišami ... Slovenske arhitekte bi poslal tja, da bi videli, kako se delajo nova zimskošportna središča. V Whistlerju imajo več turističnih sob kot vsa Slovenija skupaj: 50 tisoč postelj! Slovenija jih ima menda 40 tisoč. Vse se vrti okrog turizma in od tega dobro živijo. Čudi me, kako so prijazni, na vsakem koraku ustrežljivi. Tudi naše žičničarje bi poslal tja. Vsak ti pomaga in te pozdravi. Mimo istega žičničarja sem šel petkrat, vsakič mi je rekel: "Hello, how are you?" (Živjo, kako gre?) Res, jaz bi živel kar tam.

O očitkih, da so na Smučarski zvezi le starejši gospodje, ki "vlečejo" denar:
Tisti, ki to govorijo, morajo vedeti, da smučanje vodijo profesionalci. To so profesionalni trenerji in vodje ekip. Funkcionarji pa so le ljudje, ki v svojem prostem času poskušajo pomagati. Danes skoraj ni več ljudi, ki bi še želeli delati zastonj. Funkcionarsko delo ni plačano! Zagotavljam, da predsednik Smučarske zveze Stane Valant v vseh svojih mandatih ni prejel niti enega evra plačila. To je prostovoljno delo, ki zahteva veliko časa in odgovornosti, na drugi strani pa se izpostavljaš, da te blatijo na forumih, ki bi jih jaz ukinil, saj se pojavlja neverjetna ksenofobija. Jaz sem za to, da se vsi zamenjajo, ampak naj pridejo boljši, takšni, ki lahko vložijo več prostega časa in pridobijo več sredstev. Ampak takšnih ni! Žal ljudje govorijo, kako ti gospodje sedijo in se mastijo. Pridite pogledat, kaj imajo v resnici od tega ...

O tem, ali bo bronasta tekačica Petra Majdič tožila prireditelje olimpijskih iger, ker niso zavarovali proge in se je ob padcu v jarek poškodovala:
Najpametneje bi bilo doseči nekakšen dogovor. Prvi korak je bil storjen s tem, da je dobila nagrado Terryja Foxa. Sploh si ne prestavljamo, kaj to pomeni. Tam je to enako kot Nobelova nagrada. S tem so ji priznali herojstvo. Pravni postopki se lahko vlečejo dolga leta in ogromno stanejo. Najbolje bi se bilo dogovoriti z Mednarodno smučarsko zvezo in z Mednarodnim olimpijskim komitejem o odškodnini, ampak stvar bo težka.