"Lep dan je za mano. Slovo je točno takšno, kot sem si zamislil," je dejal Kranjec, ki je priznal, da se je kar težko zbral, ko se je še zadnjič usedel na zaletno rampo. Znak za skok mu je v družbi njegovega dobrega prijatelja Lada Bizovičarja dala hčerka Pika, ko je pristal pri 213 m, pa so ga v izteku ob množici navijačev pričakali najbližji, med katerimi so bili tudi nekateri zdajšnji in nekdanji tekmovalci, kot sta Primož Peterka in Rok Benkovič, poleg je bil tudi Jure Košir.
Zdaj je bogate športne poti dokončno konec: "Seveda mi je bilo hudo, verjetno pa mi bo še bolj postalo. Toda zdaj ne stopim več na skakalne smuči. Vso opremo sem dal, vse sem zmetal med občinstvo, vse kombinezone sem dal v klub, dal bom tudi vse smuči, tako da ne bom imel ničesar. Nekateri imajo skoke lahko za konjiček, sam pa jih ne morem. Uživaš lahko, ko si v formi, sicer pa ne. Je bolj mučenje z občutki, ki jih je treba negovati. Ne vem, sam sem imel skoke v glavi 24 ur na dan."
Odločitev padla januarja
Večkrat je poudaril, da bo končal, ko v skokih ne bo več užival. Po Planici 2016, ko je kar trikrat na posamičnih tekmah stal na odru za zmagovalce, v petek pa celo zmagal, so sledile številne težave s poškodbami. Zadnje tri sezone tako ni veliko tekmoval, v letošnji zimi niti na celinskem pokalu ne: "Zavestno sem se za konec odločil januarja. Takrat sem začel ostajati doma in to je bil znak. Na začetku mi je bilo malce čudno, zdaj pa sem zadovoljen." V zadnjem obdobju, kot pravi, je znova začel uživati v skokih, ko mu je šlo na skakalnicah bolje, januarja, ko je sprejel odločitev, pa se je mučil in tedaj ni bilo po njegovih besedah nič več lepega: "Ko so prišle kvalifikacije, sem skok zamočil in nisem šel nikamor. To me je zabilo."
Nazadnje je imel težave s hrbtom, pred tem s komolcem, kolenom … Število poškodb se je v dolgi karieri letalnega velemojstra naraščalo: "Težave s hrbtom so se zavlekle. Ne vem, zakaj. Sicer se je sčasoma izboljšalo. Sem ravno razmišljal, da sem skakal polomljen, bolan … Res sem veliko preživel. Najbolj boleča je bila poškodba kolena, saj sem imel najdaljšo rehabilitacijo. Tudi pri komolcu je bilo težko. Na skakalnici pa me je najbolj bolelo v Sočiju, kjer sem imel natrgano stransko kolensko vez."
Ponosen na rezultate, ki jih je dosegel
Kranjec je leta 2012 postal svetovni prvak v poletih. Z zlato snežinko se je okitil v Vikersundu, prihodnje leto pa se bo zima končala s svetovnim prvenstvom v Planici, a tudi morebiten nastop na domačem spektaklu ni bil motiv, da bi kariero podaljšal še za eno leto: "Ko sem sprejel odločitev, se nisem premislil niti za milimeter. Ni mi padlo dol. Sem vsak dan treniral, kot sem vedno, ampak preprosto se zdaj ne vidim v prihodnosti, da bi še enkrat šel skozi iste stvari. Preveč me izčrpava, še bolj psihično kot fizično. Nenehno se nekaj vrtiš in ni učinka."
V dneh pred Planico se je dvakratnemu dobitniku malega kristalnega globusa v posebnem seštevku poletov večkrat v glavi zavrtel film dolge in bogate kariere: "Res, lepi trenutki so prišli na dan. Te si hočem zapolniti. Niso to le uspehi, tudi dogodivščine, ki smo jih dali čez. Veliko smo počeli skupaj. 30 let v športu je dolga doba, a bi vse še enkrat ponovil. Sem zadovoljen s kariero. Imam mirno vest. Marsikaj sem preživel in doživel. 20 let sem profesionalno skakal. Zdaj sem vesel, da končujem, in lahko rečem, da sem ponosen na rezultate in vse, kar sem dosegel."
Vrsto let je bil skakalec s Kokrice, ki je med trenerji, ki so imeli odločilno vlogo v njegovi karieri, izpostavil Matjaža Zupana, Gorana Janusa in Janija Grilca, gonilna sila slovenskih skokov. Z rezultati in pristopom je bil vzor mlajšim generacijam, tudi skakalcem, ki so zdaj glavni slovenski aduti. Domen Prevc je recimo dejal, da si je ogledal vse njegove polete na YouTubu, Peter Prevc, s katerim sta se veliko družila v reprezentanci, pa ga je označil za sinonim za trdo delo: "Počaščen sem, ko slišim kaj takega. Vem, da sem garal. Do zadnjega. Morda nimam toliko talenta, kot ga imajo drugi, in sem vse prigaral, kar ni nič slabega."
Olimpijski bron, svetovni prvak v poletih ...
Ob tem pa priznava, da ima izjemen občutek za letenje, in največji uspehi v njegovi karieri so povezani s poleti. Šest od sedmih zmag je dosegel na letalnicah, ko je po dvakrat slavil v Planici, na Kulmu in v Vikersundu, kjer je bil pred sedmimi leti izjemen na svetovnem prvenstvu. Blestel je tudi na olimpijskih igrah leta 2002 v Salt Lake Cityju, kjer je bil drugi najboljši posameznik moštvene preizkušnje, na kateri je Slovenija osvojila bron: "Težko bi izluščil en dogodek, ampak zagotovo sem sodi olimpijska medalja, pa tudi zlato iz Vikersunda, prva zmaga v Planici … To dam lahko v en koš."
Tako kot pri vseh slovenskih skakalcih ima dolina pod Poncami tudi pri njem posebno mesto in na letalnici bratov Gorišek, kjer je zmagal tako na stari kot na novi, je vrsto let z izjemnimi daljavami navduševal množice navijačev. Tudi ko v zimi ni šlo po načrtih, je na letalnicah letel daleč: "Seveda je nekaj posebnega. Doma si, veliko ljudi pride navijat. Tudi če sezona ni dobra, je bil v Planici vedno izjemen občutek."
Ob odločitvi ga ni nihče prepričeval, naj si premisli: "Ne, doma sploh ne. Družina je vesela. Špela je vesela, Pika pa sploh, ker bom več doma." S čim se bo ukvarjal v prihodnosti, se ne obremenjuje. Pravi, da je odprt za marsikatero možnost, ob tem pa ne izključuje, da bi se podal v trenerske vode. Najprej si bo vzel dva meseca časa zase. "Da si zbistrim glavo," pravi.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje