Po treh od petih posamičnih disciplin je 31-letna Mazejeva osvojila tri medalje, kar je toliko kot cela ameriška reprezentanca skupaj, ponižala Lindsey Vonn na lastnem terenu, prisilila koloradski otroški pevski zborček, da zna odpeti Zdravljico že v snu, Avstrijke, svoje edine prave tekmice, pa ovila v slovensko zastavo.

"Tina Maze se bliža zgodovini", "Tinina gonja po peterčku", "Tina Maze ne more nehati, dokler ni najboljša v vsem", "Tina Maze pustila svoj odtis na SP", "Tina Maze se sonči na vrhu smučarskega sveta", pa so naslovi v ameriških medijih, ki si jih je Tina prislužila po zmagi v superkombinaciji, svojemu drugemu zlatu na tem SP-ju, s katerim jo v njeni domnevno zadnji sezoni končno jemljejo resno.

"Zgodovina" in "peterček", o katerem je govor, je seveda rekord Lasseja Kjusa s - kako primerno - SP-ja v Vailu leta 1999. Norveški as je takrat osvojil medalje v prav vseh disciplinah, kar ni uspelo ponoviti nikomur, zdaj pa je Tina na dobri poti do tega dosežka, ki je zanjo nedvomno objektivni cilj in ne zgolj hipotetični sanjski razplet ("Vem, da lahko to dosežem. To sem vedela, še preden sem prišla sem," je dejala za ESPN).

Čeprav so po tri in celo štiri (Anja Pärson, Janica Kostelić) medalje v nedavni zgodovini smučarji že osvajali, pa je peterček nekaj povsem drugega in glede na to, da so vsestranski smučarji naglo umirajoča sorta, je vprašanje, kdaj se bo našel še kak smučar, ki bo tako blizu kot 31-letna Slovenka, najstarejša dobitnica zlate medalje na SP-jih.

Kaj pa nova generacija?
In čeprav Tina s svojimi "pičlimi" 26 zmagami (a v vseh disciplinah!) ne more blizu 64-im, ki jih ima v svetovnem pokalu Lindsey Vonn, pa je Črnjanka na velikih tekmovanjih psihično precej močnejša od Američanke, za nameček pa ima z rekordi že izkušnje iz tiste zgoraj omenjene predlanske sezone, ko je zbrala največ točk (2.414) in največ stopničk (24) v eni sezoni. Eden od tistih, ki drži pesti, da ji bo uspelo, je celo sam Kjus, ki pravi, da so rekordi pač zato, da se jih podira.

"Vsi govorijo, kako je nemogoče smučati in slalom in smuk, ampak samo poglejte Tino! Fantastično. Potrebujemo smučarje, kot je ona. V beli cirkus vnaša identiteto," pravi Kjus, ki je s 16 medaljami z velikih tekmovanj drugi najuspešnejši smučar vseh časov (za rojakom Aamodtom).

Team aMaze
Tina jih ima za zdaj 13 - pri čemer je vse osvojila v zadnjih šestih letih, kar samo kaže, kako močna - tako fizično kot psihično - je postala pod okriljem svoje ekipe aMaze, ki sta jo z Andreo Massijem postavila leta 2008, ko so trenja med muhasto in samosvojo smučarko ter okostenelo smučarsko zvezo dokončno dosegla vrelišče.

Mazejeva in Massi, 16 let starejši Goričan, ki je Tino spoznal kot nadobudno 15-letnico, sta s svojo brezkompromisno ambicioznostjo, robato neposrednostjo in, nemalokrat, aroganco, ki je izvirala iz prepričanja, da je Tini usojeno nekaj več, vnesla hud nemir v reprezentanco, za seboj požgala vse mostove in še danes so odnosi med Tinino in slovensko ekipo, milo rečeno, hladni (sama jih je pred časom opisala celo kot "katastrofalne").

Ana Bucik, enajstouvrščeno v ponedeljkovi kombinaciji, ki je z odličnim slalomom dokazala, da še obstaja upanje za novo generacijo slovenskih smučark, je od Tine mlajša polno desetletje in pravi, da si z ekipnimi kolegicami želijo, da bi lahko trenirale z Mazejevo.

"Gledamo jo, kot gledamo vse ostale, in navijamo zanjo malce bolj kot za ostale," je dejala ameriškim novinarjem v izteku in s tem v bistvu potrdila tisto, kar Tini (ob njenem osornem odnosu do domačih medijev) najbolj očitajo njeni kritiki - da "ne daje nazaj" in da "ne skrbi za generacije, ki prihajajo za njo", ergo, se požvižga na usodo slovenskega smučanja po svoji upokojitvi.

Mazejeva gleda na to, kot na vse, zelo praktično (nekateri bodo rekli egoistično) - "Nedvomno bi jim lahko veliko dala, a dokler se stoodstotno ukvarjam s svojimi stvarmi, enostavno nimam časa za druge. Nekoč bom nekomu zagotovo lahko dala kaj več. Dotlej pa lahko vsi tisti, ki so željni znanja, opazujejo, kaj v ekipi aMaze počnemo in kako smo prišli do največjih uspehov. Več od tega v tem obdobju nisem sposobna dati," je povedala v intervjuju za Delo leta 2013.

"Mogoče tudi zaradi moje poti ne čutim, da bi morala komu karkoli dati. Zakaj bi se žrtvovala za druge? Kdo se je pa zame? Zgolj ljudje, ki so zdaj ob meni. Do njih čutim odgovornost in za njih se tudi sama žrtvujem. Do ljudi, ki niso nič dali, pa nimam nobene slabe vesti." Her way is her decision, skratka, če parafraziramo njen izlet v pop vode.

Čustva nosi na obrazu
Mazejeva pač nikdar ni skrivala čustev, pa naj si je šlo za kolesa v ciljni areni ob zmagi ali pa namrgoden pogled in solze ob porazih. In mnogim gre v nos, da - podobno kot Vonnova ali pa Lara Gut - na "zgolj" stopničke gleda malodane prezirljivo. Kadar kakemu Svindalu spodleti, še vedno ohrani dovolj profesionalnosti, da se sooči s sedmo silo, novinarski kolegi pa se ob porazih Mazejevi raje ognejo/ognemo v širokem loku. Sama priznava, da jo mediji bolj utrujajo kot kaj drugega, da se ji ne ljubi sprenevedati in da ostaja zvesta sebi in svojim čustvom, zato se ne misli skrivati za krinko lažnega nasmeška, kot to rada počne Vonnova.

"Težka", je pridevnik, s katero pogosto opisujejo Mazejevo, "head case" je o njej pred leti dejal Bode Miller, ki ji sicer po muhah lahko parira. Te oznake ji ne pridejo do živega, saj pravi, da v vrhunskem športu šteje samo uspeh (beri: zmage), do katerega pa prideš s trdim delom in pri tem ni prostora za polovičarstvo ali sladke besede.

Veliko zahteva od svoje ekipe (kar pojasnjuje številna impulzivna najemanja in odpuščanja z danes na jutri v ekipi aMaze, v kateri zdržijo samo tisti z res železnimi živci - in kompatibilnostjo z navezo Maze-Massi), a to zato, ker veliko zahteva tudi od sebe, pravi.

Juliin talent, Lindseyjina disciplina
Čeprav se raje primerja z Julio "rojeno-za-velika-tekmovanja" Mancuso kot pa z Lindsey Vonn, ki manko talenta kompenzira z neverjetno disciplino in delavnostjo, je Mazejevo vseeno treba uvrstiti v neko svojo kategorijo, ki precej odstopa od obeh Američank. Massi, kondicijski specialist, je v teh letih s svojo varovanko gradil predvsem telesno pripravljenost, ki je pri Tini resnično razred zase.

Z brutalnim, a dobro premišljenim in taktičnim režimom, s katerim urita slalomsko eksplozivnost, hkrati pa smukaško vzdržljivost, jo je spremenil v dobro naoljen človeški stroj ("stroj s čustvi", si sama pravi Tina), ki ne popušča, ne pada in se - v nasprotju z mnogimi tekmicami - ne bori s poškodbami. Morda zato, ker je vedno znala smučati preudarno - če se Vonnova baha, da se ne boji hitrosti, Tina pravi, da raje ostane zdrava kot pa, da je za milisekundo hitrejša.

S čustveno stabilnostjo so bile večje težave, a Tini je na "stara leta" uspelo tudi te vsaj do neke mere ukrotiti in jih v odločilnih trenutkih, kot so velika tekmovanja, tudi med slabšimi sezonami potisniti povsem na stran, čeprav smučarski poznavalci, kot je denimo nekdanji ameriški trener Greg Needle, ki zdaj o tekmah piše blog Alpine Race Consulting, priznavajo, da pri Tini nikdar zares ne veš, "katera Tina se bo prikazala na tekmi - dominantna zmagovalka ali pa Tina, ki povsem nerazumljivo pristane na 22. mestu".

Črnjanka je še vedno precej labilnejša od tekmic, kar se tiče svojega neposrednega okolja in ekipe (v kateri mora čutiti popolno sinergijo, sicer grozi razpad sistema), a se je do neke mere naučila izklapljati zunanje dejavnike, ki so ji tako rušili notranje ravnovesje v zgodnejših sezonah, ko ji je šlo na živce vse, od ameriškega snega do ameriške hrane. Danes se je z ameriško celino spravila in pravi, da ko enkrat razumeš zahtevno progo Ujeda v Beaver Creeku, ti daje "res dobro energijo". Očitno. Vonnova po drugi strani priznava, da nikakor ni mogla naštudirati domače proge.

Premagati Lindsey na lastnem terenu
Tina ne skriva zadovoljstva, da je premagala Američanko na lastnem terenu, ki je pod težo pričakovanj v Vailu psihično povsem odpovedala. Najslajše zmage so zanjo tiste, na katerih premaga Lindsey v najboljši formi, ne tiste, na katerih je bila Američanka poškodovana.

In čeprav njuno rivalstvo ni vedno največji zgled športnosti (obe znata biti vidno nejevoljni, kadar jo druga premaga, govorilo se je o ameriškem onemogočanju treninga Mazejeve v ZDA, veliko prahu so dvignila precej nizkotna natolcevanja Tinine ekipe, da je Vonnova na tekmi v St. Moritzu 2012 v cilju vzkliknila "F*** you, Maze"), pa ju povezuje predvsem neverjetna predanost športu, železna disciplina in gonja za zmagami.

Pri vsem tem ni vedno videti, da bi bilo Mazejevi smučanje v kaj velik užitek, ampak bolj spominja na tisti posnetek, ko so sedemletnega Novaka Đokovića vprašali, ali mu je tenis obveza ali igra - "obveza", je izstrelil. Mazejeva je srbskemu teniškemu asu v tem precej podobna. Kljub otroškemu veselju ob zmagah je smučanje zanjo predvsem trdo delo, cilj pa zmaga, ne "ljubezen do smučanja", kot se v teh dneh tolaži Julia Mancuso.

"Kar smešno bi bilo, če danes ne bi zmagala," je dejala samoumevno in brez lažne skromnosti po zmagi v kombinaciji, ki jo je definirala kot nekaj, kar je "morala" narediti, ne pa nekaj, do česar bi čutila "ogenj".

Brez prostora za romantičnost
V zmage ekipa Tine Maze vlaga vse, vse drugo pa temu cilju podredi - vključno z zasebnim življenjem in partnerskimi zvezami. Tina priznava, da je romantična zveza z Massijem skoraj vedno na stranskem tiru, da je pri njima vse podrejeno smučanju oz. pripravam nanj in da pogosto prihaja do kar hudih trenj.

Ona naj bi večkrat ihtavo zaloputnila z vrati, on jo občasno primerja z ubogljivim haskijem, ki se stalno vrača domov, nato pa sam dramatično da (kratkotrajno) odpoved (po lanski za Mazejevo slabi sezoni, op. a.). Kričita drug na drugega, stvari letijo po hotelskih sobah na postajah svetovnega pokala, časa za odklop pa ob tako natrpanem urniku, kot je Tinin, nimata.

Nekaterim taka partnersko-trenerska naveza znese, drugim ne. Tina in Andrea sta bila že nekajkrat tik pred tem, da eden ali drugi "spakira in gre", pretežno ob slabših Tininih rezultatih. Vonnova je največje uspehe dosegla, ko se je razšla s svojim soprogom in nadzorovalnim trenerjem Thomasom Vonnom, Mazejeva največje uspehe dosega pod železno Massijevo roko. Že res, da je smučanje individualni šport, a Team aMaze je najlepši dokaz, kako veliko vlogo pri oblikovanju tekmovalca iz smučarja v smučarja z veliko začetnico igra ekipa.

Tina je bila vedno zelo nadarjena smučarka, ki je opozarjala nase in zmagovala že zgodaj (prvič v Söldnu davnega leta 2002), a, kot pravi sama, je največji strup za tekmovalca, če se njegova ekipa sprijazni z malimi uspehi in zamudi priložnost, da bi jih potisnila k večjim. Andrea Massi je Tinino kombinacijsko zmago posvetil Mateji Svet, "žrtvi takega sistema". Dramatično, kot smo pri navezi M & M že vajeni, a šampioni, ki pišejo zgodovino, si verjetno lahko privoščijo malce poetične ustvarjalnosti.