"Najbrž mu je bilo to še celo bolj všeč od dejanske zmage," je pripomnil na ta zapis eden od komentatorjev.

Kdor dobro razume Millerjevo smučarsko filozofijo, ki je 37-letni Američan ni spreminjal od začetka kariere, bo vedel, da to ni popolnoma res. Za Bodeja je bilo kljub slovesu zadnjega neuklonljivega upornika belega cirkusa vedno zelo pomembno zmagovati in nikdar ni vozil po robu zgolj zaradi neke brezglave sle po adrenalinu. A do zmag je hotel priti na svoj način, brezkompromisno, brez taktiziranja in vedno v iskanju popolne (beri: najhitrejše) linije. In da, pri tem je vedno dopuščal, da lahko odstopi. In odstopov je bilo v Millerjevi karieri ogromno, nekaj tudi, ko je bil na dobri poti do medalje, kot v četrtek.

Zadnji padec je bil še posebej boleč - ne toliko zaradi prerezane kite mečne mišice ("Če bi bil bolj pogumen, kot sem, bi verjetno zdravnike prepričal, naj mi rano kar zašijejo, kito pa pustijo popolnoma prerezano," je dejal Miller po operaciji o potencialnem nastopu s poškodbo na sobotnem smuku), ampak zaradi implikacij, ki jih nova poškodba prinaša drugemu najstarejšemu tekmovalcu v svetovnem pokalu (deset dni je mlajši od Didierja Defaga).

"Nočem opletati z napovedmi, ampak v srcu imam boleč občutek, da smo morda videli zadnje Bodejevo dejanje," je za Denver Post po tekmi povedala nekdanja olimpijska prvakinja Picabo Street, ki meni, da bi Miller osvojil medaljo, če bi izpeljal vožnjo do konca. "Mislim, da smo zadnjič gledali Bodeja Millerja tekmovati. In veste kaj? Sestavljal je prečudovito vožnjo, in to v tipičnem Bodejevem slogu. Prelepa kariera je bila. Samo pohvalim ga lahko, da je dovolil svetu, da ga vidi, da ga vidi, kdo je postal, da deli svojo družino z nami. Želim mu vse najboljše. Izjemen človek je," je še dejala Streetova in planila v jok.

Grožnje z upokojitvijo
V zadnjih letih je muhasti zvezdnik že večkrat grozil z upokojitvijo, dajal ob koncu sezone ambivalentna sporočila o prihodnji in javnost dražil z enigmatičnimi, napol filozofskimi drobtinicami o svoji življenjski poti. A vedno ga je nekaj potegnilo nazaj.

"Že večkrat sem skušal oditi, a nikoli mi ni res uspelo. A enkrat pride trenutek, ko se vse poklopi in odločitev obvelja," je povedal Miller za NBC v prvem intervjuju po četrtkovi operaciji. Ključna izjava: "Precej se nagibam k temu, da se na tekme ne bom več vrnil. Ne sodim med tiste ljudi, ki potrebujejo veliko slovo in parade. Enostavno me ne bo več na tekmah."

Kdo ve, zakaj se je vračal, saj si včasih še Miller sam ne priznava vsega, kar ga žene, da vztraja tudi z uničenimi koleni, operiranim hrbtom in bolečino, ki ga nenehno spremlja nekaj zadnjih sezon. Smučar, ki je podiral rekorde največ zaporednih štartov v svetovnem pokalu, je zadnja leta začel izpuščati vse več tekem (v Kranjski Gori, kjer je v preteklosti zmagoval, ga razen lani praktično bilo ni več), celo celih sezon in svetovnih prvenstev.

A se je vračal - z mešanimi rezultati. Leta 2010 je kljub govoricam o upokojitvi in toplo-hladnem odnosu do olimpijskih iger odšel v Vancouver in pobral tri medalje, tudi zlato, ter se tako oddolžil za tisti zloglasni pišmeuhovski odnos na OI 2006 v Torinu, ko je več pozornosti posvečal pitju in ponočevanju kot smučanju ter si v 14 dneh zgradil sovražen odnos z neusmiljenimi mediji, do katerih se po tem nikdar ni zares otoplil. Vračal se je tudi zaradi Kitzbühela, kjer mu nikdar ni uspelo zmagati v smuku, pa čeprav je bil nekajkrat (tudi lani) tako zelo blizu - med drugim je bil drugi tudi leta 2008, ko mu je zmaga ušla zaradi drsanja po oglasnih panojih.

Vračanje na kraj zločina
Vztrajal je zaradi Sočija, a bil potem tam "samo" tretji v superveleslalomu, kljub daleč najimpresivnejšim vožnjam na treningih smuka. Bron je bil vseeno zanj presenetljivo čustven, tudi zaradi bratove smrti. In vrnil se je še za aktualno svetovno prvenstvo v Beaver Creeku, pa čeprav ga mnogi niso jemali resno, ko je napovedoval, da se bo boril za zmago. Čeprav je komaj novembra prestal zahtevno operacijo diskusa hernije in je še mesec dni pred prvenstvom čutil hude bolečine po spustu ali dveh, se je v četrtek na progi zdel kot v najboljših časih in ne kot človek, ki od jeseni praktično ni smučal.

Po žilavosti in prožnosti se še vedno lahko kosa z desetletje mlajšimi tekmeci, po vmesnih časih pa je bil na dobri poti do medalje. Njegovo smučanje je bilo kljub zanj značilnemu slogu čisto, a z drzno linijo tik ob vratcih (sam krivi zastavico na vratcih, ki da bi morala biti mehkejša, da bi jo lahko preprosto prebil), ki ga je nazadnje stala medalje, prvenstva in, prav mogoče, nadaljevanja kariere.

Miller, ki je že aprila špekuliral, da bo to njegova zadnja sezona, pravi, da ne verjame, da ima še dovolj moči, da se še enkrat vrne v belo karavano: "Potreboval bi izredno pripravo, izredno trd program v fitnesu, na smučeh, a tudi zunaj smučišč. To pa je zelo težko uskladiti s prioritetami, ki jih imam trenutno v življenju." Pri tem je izpostavil tudi soprogo in naraščaj, ki ga pričakujeta maja. "Ljubim smučanje, ampak preprosto ne vem."

A tudi če je odpeljal svojo zadnjo tekmo, Miller pravi, da mu je to prav, saj da je bila cela njegova kariera "neverjetna vožnja". "Že leta govorim - kakor koli bo, bo prav. Ne potrebujem dramatičnega slovesa - pa čeprav je bil tale padec precej dramatičen. Moj opus je, kakršen je. Dolgo že to počnem in povsem zadovoljen sem z načinom, kako sem preživel svojo kariero. Po idealnem scenariju bi si vsak rad sam izbral, kako bo končal. Ampak včasih si pač ne."

Osvojil vse
Miller je v bogati karieri zmagal 33-krat (največkrat od vseh ameriških smučarjev), dvakrat dvignil veliki kristalni globus, osvojil štiri naslove svetovnega prvaka in šest olimpijskih medalj, a številke vseeno ne dosegajo statusa in slovesa, ki si ga je svojeglavi Američan zgradil v vsem tem času. Njegov slog je navdihoval vse generacije za njim in mnogi so skušali (s precej manjšim uspehom) oponašati ta nemogoči slog, ki je povzročal sive lase njegovim trenerjem že od malih nog. Namesto da bi ga sistem izoblikoval, se je Bode že od nekdaj sistemu upiral in nikomur ni dovolil, da mu pokaže "pravo" pot smučanja.

Zaradi smučanja s preveliko opremo na večno poledenelem domačem Mt. Cannonu je izumil svoj slog, povsem nepravilen in divji, s težo tako nazaj, da so se trenerji križali. A Bode, rojen športnik, ki je enako obvladal tenis kot nogomet, plavanje kot deskanje, je trdil, da edino tako lahko izkoristiš maksimalen "carv" smuči in sčasoma s tem revolucioniziral šport.

V svetovnem pokalu je bil sprva simpatična uganka, ki je naglo opozoril nase in si zgradil gorečo bazo oboževalcev (še zlasti ženskega spola). Še posebej čustveno je sprejel prvi naslov svetovnega prvaka v St. Moritzu leta 2003, leta 2005 pa je zmagal še v skupnem seštevku. Z uspehi so prišli pozornost, slava, denar, sponzorji, ženske, pasti preštevilnih barov na postajah svetovnega pokala in Miller je nekje na tej točki postal malce aroganten smučarski plejboj, ki je na tiskovnih konferencah rad "zabil" novinarje z "butastimi vprašanji". Vedno je bil izjemno samozavesten in vase prepričan, a je ostajal prijeten fant, ki je odraščal brez elektrike in tekoče vode v gozdovih New Hampshira. Mastni čeki, horde oboževalk in nenehna pozornost kamer pa so terjali svoj davek.

Poklon šampionu
V zadnjih dveh letih se je kljub tabloidni vojni s svojo bivšo zaradi očetovstva malce vseeno umiril. Poročil se je, z igralko odbojke Morgan Beck pričakujeta prvega (skupnega) otroka, življenje na ladji pa zamenjal za vilo v San Diegu. Z divjim življenjskim slogom, odmaknjenostjo od drugih in nemalokrat nediplomatskimi izjavami se je zameril tudi mnogo kolegom v svetovnem pokalu (njegov ekipni kolega Steven Nyman mi je pred leti gladko dejal, da Millerja ne mara, je pa res, da je bila v tistih letih baje med fantoma radoživa Julia Mancuso). A tudi če imajo težave z njegovim značajem in če so njegove rodeo vožnje pospremljali z nasmeškom na obrazu, nikdar niso zanikali njegove smučarske veličine.

"Kot ekipni kolega me je vedno navdihoval in me prav vsak dan priganjal karseda močno. Smučarski svet je prerodil s svojo smučarsko sposobnostjo, svojim talentom, predstavo in vragolijami zunaj strmine," je povedal Millerjev nekdanji sotekmovalec Daron Rahlves, ki je na sobotnem smuku sodeloval kot predtekmovalec.

Prav tako zgovorni so bili tviti Mikaele Shiffrin, Aksla Lunda Svindala in Dominique Gisin. "Bode Miller, ti si moj junak," je takoj po padcu očarana prva tvitnila skoraj dve desetletji mlajša rojakinja. "Bode Miller, ti si taka legenda. Gledati tvoje nastope izpostavlja vse, kar je krasnega na smučarskih tekmah. Upam, da te nismo zadnjič gledali," je zapisal uglajeni in vedno vljudni Norvežan, ki je v Vailu nastopil prvič po oktobrski poškodbi Ahilove tetive, po značaju pa ne bi mogel biti dlje od Millerja. Švicarka Gisinova, ki si je lani v Sočiju s Tino Maze delila zlato v smuku, pa: "Kljub trem odličnim švicarskim medaljam je bil zame @MillerBode najbolj navdihujoč smučar hitrih disciplin SP-ja."

Zadnji zvezdnik
Roko na srce, beli cirkus danes kljub izjemnim smučarjem, kot so Svindal, Jansrud, Neureuther ali Ligety, in serijskim zmagovalcem tipa Marcel Hirscher nima več velikih zvezdnikov. Časi Tombe so minili in Miller je edini, ki si je, hočeš nočeš, ustvaril podobno zvezdniško avro.

Ob njegovih nastopih Urban Laurenčič še posebej globoko vdihne, trenerji pa se še posebej zbrano zatopijo v analizo nemogočih linij. Njegove tiskovne konference so nabito polne, njegove akrobacije klasika na Youtubu, njegove izjave ene redkih negeneričnih, njegove razlage ubranih linij epski traktati človeka, ki je vedno rad ubiral svojo linijo, ne pa smučal po tirnicah drugih, njegovo zasebno življenje gradivo za rumene strani, njegov obraz in pojava pa izmuzljivi magnet za pokrovitelje, saj se pred objektivi, za katere je svoj čas rekel, da mu "kradejo dušo", nikdar ni povsem naravno počutil.

Avstrijci, ki jih je Američan večkrat ponižal v njihovem nacionalnem športu, se radi posmihajo neortodoksnemu in neukalupljenemu Millerju, a na koncu kljub vsem Hirscherjevim zmagam tudi oni priznavajo, da Bodejevega zvezdniškega statusa ne bo mogel ujeti. Millerjev labodji spev bi bil lepši z medaljo, a kot je sam dejal nekoč: "Včasih gre samo za zmago, včasih pa gre za smučanje."