Sorodna novica Slab začetek SP-ja – zaradi snega prestavili kombinacijo

V Cortini d'Ampezzo se začenja 46. svetovno prvenstvo v alpskem smučanju, ki bo trajalo do 21. februarja. Zaradi novozapadlega snega je sicer odpadla za ponedeljek predvidena alpska kombinacija za smučarke.

Pogovarjali smo z Matjažem Vrhovnikom, ki je bil pred dvema desetletjema del slalomske elite, od leta 2005 pa je strokovni komentator na TV SLO.

Ker ste podpredsednik novomeškega smučarskega kluba, začniva pri mladih. Že tako Slovenija nima dobrega smučarskega podmladka, to zimo je vse še slabše, ker klubi ne morejo normalno trenirati. Kako se spopadate s temi izzivi? Se tudi vi bojite, da se veliko mladih ne bo več vrnilo v šport?
Otroci bi šli zelo radi na sneg, stanje je zelo slabo. Šele v januarju, kar je prepozno, je bil sklenjen dogovor na državni ravni, da so v smučanje vključeni tekmovalci, ki so člani državne medregijske ekipe, a z omejitvami na regije. Teh je bila le peščica, trenirali so lahko tudi na Gačah, torej na domačem smučišču. Med zimskimi počitnicami načrtujemo smučarski tabor nekje v Sloveniji, kjer bo možnost. Slovenija zaostaja v primerjavi z drugimi državami, kar zadeva možnost treniranja alpskega smučanja. Težko rečem, koliko otrok bo prenehalo trenirati, zagotovo pa bomo v primerjavi s konkurenco v zaostanku. V Avstriji je mladina, ki obiskuje smučarske šole, gimnazije, lahko trenirala že od oktobra, podobno je bilo tudi v Švici in Franciji ter Skandinaviji.

Vse več je opozoril, da je prihodnost slovenskega smučanja zelo negotova, ker preprosto ni veliko otrok, ki bi še trenirali.
Smučanje je drag šport. Kdor se želi ukvarjati s smučarijo, mora biti to način življenja. V Sloveniji imamo možnost treniranja le pozimi, pa še to na redkih smučiščih. Otroci se zato raje odločajo za šport, ki jim je blizu. V Novem mestu je to kolesarstvo, pa rokomet, nogomet, košarka, atletika ... Poleti je treba v tujino, na ledenike. Na snegu je treba trenirati dnevno, tam živeti, najeti stanovanje ... Pomembna je kontinuiteta. S kampanjskimi treningi si težko konkurenčen.

A vseeno imamo Slovenci še vedno nekatere odlične posameznike...
To so izjeme. Očitno slovenska trma, iznajdljivost in borbenost še vedno žanjejo uspehe.

Ampak tudi Avstrijci so trmasti. Da v tisti konkurenci pridejo v reprezentanco, morajo garati in biti nepopustljivi.
Saj ne, da se drugi ne borijo, ampak morda so določene stvari pri nas bolj prigarane. Vložiti je treba več truda za premagovanje različnih ovir. Že da se pripeljemo iz Slovenije na ledenike, iščemo nastanitve, se borimo za proge, je proces. Tudi ledenikom so zaradi podnebnih razmer šteta leta. Recimo, Benjamin Raich je živel pod ledenikom, ki je obratoval 365 dni v letu. To je privilegij. Drugo je, da sistem “vodijo” največje smučarske nacije Švica, Avstrija, Italija, Francija. Če si manjši, si odpadnik, te odrivajo, nisi enakovreden. Če pride slovenska reprezentanca v Sölden ali Zermatt, nima enakovrednih možnosti izbora prog, terminov, treningov kot domačini.

Vrniva se spet k posameznikom. Tina Maze, Ilka Štuhec, tudi Žan Kranjec, pa seveda družina Kostelić, Zubčić, če pogledamo pri Hrvatih. Dosegali so uspehe (oziroma jih še), ki jih zavidajo največji.
Ko se združijo talent, znanje, trma in dobro vodenje ekip, se da tudi konkurirati. Kot sem omenil, mora biti smučanje način življenja. "Zubo", recimo, in mnogi drugi so redko doma. Na primer Vedran Pavlek je že davno uredil, da imajo za daljša obdobja najete apartmaje v Avstriji, Švici in kolobari s svojimi ekipami ter polni termine. Poglejte, pravila so nastavljena tako, da ekipa z več tekmovalci med najboljšimi večkrat postavlja proge na tekmah. Kolikokrat progo postavlja Avstrijec in kolikokrat Slovenec ali Hrvat? Ali pa ruska reprezentanca. Vprašajte Janija (trenerja Janija Hladnika), zakaj so v Söldnu izključili celo rusko reprezentanco, čeprav je bil samo en član ekipe pozitiven na testu covid? Na testu v Avstriji pred tekmo je bil najprej pozitiven, nato trikrat negativen, a so vse vseeno izključili. Lani je imel Horošilov daleč največ nenapovedanih dopinških testov.

In to ni naključje?
Vržejo te iz ritma, gredo ti na živce. S tekem v Italiji za evropski pokal, pa ga tam sploh ni bilo, je dobila zveza sporočilo, da je na testu za covid pozitiven. On je treniral v Avstriji. Take stvari vzbujajo velik sum za fer igro in te težko pustijo ravnodušnega. Na drugi strani, če pogledamo avstrijsko reprezentanco, imajo na smučarski zvezi posebno ekipo, ki se ukvarja le z izboljšavo opreme in materialov. Za to gre več sto tisoč evrov na leto. Materiala za dres, ki ga ima, denimo, avstrijska reprezentanca, nihče niti kupiti ne more. Podobno delajo druge velike ekipe. Že dobiti konkurenčen material je včasih znanstvena fantastika. Podobno je s proizvajalci smuči.

Tujci torej nimajo tako dobrega materiala kot domači izbranci?
Zakaj je, denimo, pred leti znameniti Bode Miler po več letih izstopil iz Atomica, ker so material prvi izbirali in najboljšega pobrali prav Avstrijci? Zato pravim, da predvsem vsi manjši capljajo zadaj in so tako mnogokrat podrejeni. Mi je bila pa všeč Zubčićeva izjava, da je res prijetno, da dva "Balkanca" (Zubčić in Kranjec) lahko 'nažgeta' vso konkurenco. Spomnim se tudi svojih časov in zelo številčne slovenske slalomske ekipe, ko so nas Avstrijci prosili, ali se nam na treningu lahko pridružijo. Seveda pod pretvezo, da ugotovijo, zakaj smo spredaj. Po eni strani tudi svojevrsten dosežek.

Ko ravno omenjate proge: ali je kakšna posebna prednost, če progo postavi trener tvoje reprezentance?
Določene kombinacije lahko naštudiraš, z določeno postavitvijo lahko kakšnega tekmeca tudi izločiš. Primer je bil v Kitzbühelu, ko so Nemci natrenirali neko nenavadno kombinacijo, trener je to postavil na tekmi, in tam le Felix Neureuther ni imel težav, drugi so vsaj malo trznili. Je nekaj psihološke prednosti, bistvene prednosti pa ni. Ko je tekmovalec v formi, ga nič ne moti in je dober na različnih postavitvah. Velikokrat se je že zgodilo, da je bil celo trener med postavljanjem v stresu in ni postavil ravno tako kot običajno oziroma kot je bilo dogovorjeno.

Kaj je v Chamonixu na zadnjem slalomu čez noč naredil Henrik Kristoffersen? Dan prej ni bil prav hiter, v nedeljo pa je prišel in – zmagal?
Nimam podatka, kaj točno je naredil z opremo. Izjavil je, da je lahko naredil točno to, kar je hotel. Na progi se je počutil odlično, deloval suvereno in naredil tisto, kar je hotel. So mu bile pa tudi razmere naklonjene, saj Norvežani trenirajo na soli in nastavitve za tak sneg pozna. Zgleduje se po Hirscherju, ki je veliko eksperimentiral in bil v tem izjemen. Gre za veliko dejavnikov. Model smuči, podložne plošče, postavitev na smučeh, ostrina robnikov in njihov kot brušenja ... Ko tekmovalec najde prave kombinacije, deluje usklajeno, in to je fantastičen občutek.

Na kar nekaj tekmah to sezono ni bil to tisti Kristoffersen, ki smo ga poznali. Zakaj ima težave?
Izključili so ga iz reprezentance. Izobčili. Preostali Norvežani ga nimajo za sotekmovalca, ampak za tekmeca. Zelo je nedostopen, med mnogimi tekmovalci ni priljubljen. Tudi sam si je vedno nalagal veliko breme, pritisk in zaradi slabšega začetka ga je napadala tudi javnost. Slabši izidi so načeli tudi samozavest.

Kaj vam pove informacija, da se je Marcel Hirscher, ki je po sezoni 2018/19 končal kariero, bolj za zabavo pridružil Avstrijcem na treningu in bil še vedno najhitrejši? Mar ni to v nasprotju s splošnim prepričanjem, da že po nekaj mesecih počivanja športnik nima možnosti, da bi bil še vedno konkurenčen?
Kot mi je znano, so to neuradni podatki. Tekmovalec kova Hirscher je zagotovo še vedno dobro pripravljen in smučati ni pozabil v nekaj mesecih. Po drugi strani pa avstrijski veleslalomisti na začetku sezone niso bili v ospredju in nisem presenečen, če jim je Hirscher malo zmešal štrene.

Upajmo, da Žanu Kranjcu premor – v januarju zaradi poškodbe hrbta ni tekmoval – tudi ni naredil škode. Kakšne možnosti ima na svetovnem prvenstvu?
Menim, da so njegove možnosti lepe, saj se mu je zaradi daljšega počitka še povečala želja po tekmovanju in doseganju vrhunskih rezultatov. V tej sezoni je dokazal, da je dobro pripravljen. Ima tudi izkušnje z velikih tekmovanj in dve odlični uvrstitvi. Na olimpijskih igrah leta 2018 je bil četrti, na svetovnem prvenstvu 2019 peti. Pritisk bi moral biti manjši, nihče s prstom ne kaže nanj, potem ko je imel to sezono veliko težav, zadnja je bila poškodba hrbta. Vsekakor se lahko vrine med najboljše.

Ima Žan Kranjec v Cortini od Slovencev največ možnosti na medaljo? Ali pa bi prej stavili na Meto Hrovat ali Ilko Štuhec?
Nočem ugibati, to je špekulacija. Pri napovedih sem pogosto neuspešen. Veliko je odvisno od priprave proge, težavnostne stopnje in dnevnega počutja. Proge za tehnične discipline so vsem neznanka. Ali bodo na primer veleslalomsko progo polili z vodo ali ne. Če bo ledeno, imata Meta in Žan veliko več možnosti.

Sorodna novica Ilka Štuhec veličastno ubranila smukaško kraljestvo

Ilka Štuhec to sezono še ni bila na stopničkah, tako da je zgodba drugačna kot pred dvema letoma, ko je v Are prišla s popotnico dveh zmag v svetovnem pokalu.
Letos je bila na nekaterih odsekih že zelo hitra. Ima nekaj težav s samozavestjo, več kot v prejšnjih sezonah. Se pa zna na velikih tekmovanjih dobro zbrati. Mislim, da je ne smemo odpisati. Ve, kako se najbolje pripraviti. Ima tudi že dve zlati medalji s svetovnih prvenstev. Konkurenca je tokrat nekoliko okrnjena, poškodovala se je Sofia Goggia ... Teren ji ustreza.

Štefan Hadalin je, podobno kot Ilka, tudi že dokazal, da je lahko tako hiter, a na obeh progah mu še ni uspelo odsmučati brezhibno. Zakaj ne naredi tega preboja?
Štef je zelo napredoval v zadnjih treh letih, tako fizično kot smučarsko. Je konstanten, a trenutno je zrel za okrog 15. mesta. Za top tekmovalca, za stopničke, potrebuje nekaj več drznosti v liniji in natančnost. Je na dobri poti. Tudi on ima dobre izkušnje z velikih tekmovanj.

Da je na dobri poti, smo rekli že pred tremi leti ...
Konkurenca je zelo strnjena. Manjka mu konstantnost na višji ravni. Prostora za napredek je še nekaj. Ni daleč od prve peterice. Razlike so majhne.

Bi lahko rekli, da je v slalomu največja konkurenca oziroma da je skoraj nemogoče uganiti, kdo bo na tekmi med prvimi tremi?
Strinjam se, slalomistov je res veliko, ki se lahko v enakovrednih razmerah bojujejo za vrh. Ob slabših razmerah s pravilom trideset lahko kdo pride z 29. mesta na stopničke. Dogaja se, že nekaj časa, da dve sekundi zaostanka nista več dovolj za finale.

Ilka Štuhec je želela nastopiti tudi na kombinaciji, a si je nato premislila. Bi se vam zdelo nesmiselno, če bi poskusila v disciplini, kjer ne bi imela resnih možnosti za medaljo?
Ne zdi se mi sporno, če bi menila, da bo imela dovolj energije, da eksplodira na najpomembnejši dan. Bolj je bila problematična Zlata lisica, ker je bilo zelo ledeno in zahtevno. S tako visoko štartno številko, na težki progi, takrat ni imela realnih možnosti za vidnejši rezultat, načela si je gleženj. Nastop je bil odveč.

Moška reprezentanca v hitrih disciplinah na zadnjih tekmah ni videti dobro. Če odštejemo uvodno tekmo in senzacionalno zmago Martina Čatra, je ocena sezone gotovo negativna. V Kitzbühelu je bilo vidno, da se niso prišli borit za visoko uvrstitev, ampak je bil cilj preživetje. Seveda je vsem jasno, kako nevaren je Streif, ampak – zakaj potem sploh nastopajo, če gredo na progo s takšnim spoštovanjem?
Na to vprašanje in o občutkih lahko odgovorijo samo tekmovalci. Videti je, da se na določene proge podajo s strahospoštovanjem. Na progah, kot so Bormio, Kitzbühel, Wengen, je treba tekmovati s srcem in biti vmes malo nor in predrzen, a hkrati zanesljivo natančen. Denimo v Val d' Iseru je prav te lastnosti pokazal Čater. Nato ne več. Sam takih občutkov nisem gojil, zato nisem tekmoval v hitrih disciplinah. Verjemite, trenutno je fantom v tej situaciji najtežje. Po drugi strani se je treba vprašati, kje so omejitve in kakšne so sposobnosti.

Katero svetovno prvenstvo se vam je kot tekmovalcu ali kot strokovnemu komentatorju najbolj vtisnilo v spomin? Katero je bilo nepozabno?
Kot tekmovalcu zagotovo St. Anton. Bil sem na pragu uvrstitve med prvih pet najboljših v slalomu, kjer je Mitja Kunc osvojil bron. Štiri zavoje pred ciljem sem povozil kol in bil neskončno razočaran. Takrat bi lahko vsi štirje nastopajoči slovenski tekmovalci zaključili slalom med prvih osem najboljših. Kot komentatorju seveda izstopa svetovno prvenstvo 2015 v Vailu. Prvenstvo je bilo odlično organizirano, rezultati slovenskih tekmovalcev, mislim na Tino Maze, so bili vrhunski. Po drugi strani pa je bilo to prvenstvo izvedeno v enem od najboljših smučarskih središč, ki ima ogromno kilometrov kakovostnih prog, svojevrsten sneg in ponuja pravo zimsko kuliso.