Na portalu Športni SOS smo tokrat prejeli vaše vprašanje ob spremljanju svetovnega prvenstva v alpskem smučanju. Na licu mesta je bil tudi mojster zvoka Marko Vogrinc, ki je tokrat pomagal streti vaš oreh. Še vedno ste vabljeni k postavljanju vprašanj (ne glede na šport).

1695. Moje vprašanje se nanaša na športne prenose smučarskih tekem. Ob gledanju smuka v Cortini sem začel razmišljati, kako izvajalci TV-prenosov poskrbijo za zvok. Ko se npr. Ilka Štuhec spusti po strmini, najprej gledalci slišimo spodbude iz štartne hišice, potem pa praktično vsak zavoj, skok in drsenje smuči, četudi so proge dolge po nekaj kilometrov. Kako jim to uspe?
Miha Klasinc

Z vprašanjem sem se obrnil na mojstra zvoka na TV Slovenija Marka Vogrinca, ki je natančno razložil vse skrivnosti zastavljenega vprašanja. Sledi njegov odgovor ter slikovno gradivo.

Vse tekme svetovnega pokala v alpskem smučanju so pokrite s kamerami, na katere se montirajo in priključijo dva ali trije usmerjeni mikrofoni (odvisno od izvedbe kamere). Mikrofoni imajo ozek in relativno dolg domet, ki je odvisen od izbire mikrofona. Obstaja namreč več vrst, najpogostejši sta cevni rebrasti mikrofon, ki se uporablja tudi za snemanje filmov, in parabolični mikrofon, katerega velikost parabole določa poudarjene zvočne frekvence.

Če je cilj zajeti zvok smučk, mora biti parabolični mikrofon manjšega premera, saj s tem poudari visoke frekvence zvočnega spektra. V samo parabolo pa se vstavi neusmerjeni (omni) mikrofon, ki lovi odboje od parabole. Obe omenjeni vrsti mikrofonov bodisi fazno odštevata "stranske zvoke" in/ali močno ojačata direktne zvoke. V praksi pa jih je treba nujno zaščititi pred vetrom, saj je okolje smučarskih tekem v tem pogledu lahko neizprosno.

Proga, ki jo pokrivajo kamere, običajno ne prispeva k zvoku, zato je število mikrofonov vedno večje kot število kamer. Objektivi kamer omogočajo bližanje (zoom), česar se z mikrofoni ne da doseči v tej meri kot s sliko, saj so jačanja mikrofonskega signala omejena z razmerjem šuma, ki ga ojačenje povzroči. Zato je mikrofonov več kot kamer. Ti se lahko priključijo na kamere. Te imejo običajno dva mikrofonska vhoda. En mikrofon je vedno na kameri, drugi pa odvisno od položaja predhodne in naslednje kamere. Lahko je nad njo ali pod kamero.

Razdalje med mikrofoni morajo biti čim manjše. Najbolj korektna postavitev je sicer do približno 40 metrov med mikrofoni, a v praksi – tudi pri nas na Zlati lisici ali Pokalu Vitranc – to ni vedno mogoče. Mikrofone, ki niso montirani na kamero, na strmini običajno drži v roki operater, ki smučarje spremlja, ko se peljejo mimo z zasukom mikrofona – podobno kot zasuk snemalca s kamero. Če so razdalje prevelike, je treba dodatno kabliranje na strmini za dodatne mikrofone.

Primer zvoka: Smuk Ilke Štuhec v Cortini

Operaterji v hitrih disciplinah na progi (z izjemo nekaterih smučišč) niso dovoljeni zaradi varnosti, saj Mednarodna smučarska zveza postavlja varnost na prvo mesto. Tveganja pri hitrostih in izletih iz proge so za vse smučarje in delavce na strmini lahko prevelika. Cortina sicer omogoča večje izletne cone in je bolje pokrita. Nisem pa prepričan, da ravno na hitrih disciplinah to merilo varnosti popusti.

Sodeloval tudi pri prenosih s Pokljuke
Marko Vogrinc je pred dnevi pomagal soustvarjati prenose svetovnega prvenstva v biatlonu. Prijazno nam je posredoval nekaj fotografij tudi s tega dogodka, s katerih lahko dobimo občutek o mikrofonih na terenu.