Prvenstvo so po tradiciji končali slalomisti. Marsikoga je presenetilo, ko so v finalu začeli obračati najboljših 15 iz prve vožnje, in ne 30, kot je že dolgo v veljavi. Na velikih tekmovanjih se je to zadnjič zgodilo na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju 2002.

Sorodna novica Ocena slovenskih smučarjev: Po pričakovanju, a s pozitivnimi nastavki

Organizatorji so se k odločitvi zatekli v skladu s svojimi pravili, ki jim to omogočajo v primeru manj kakovostno pripravljene proge, kar se je zaradi vremena v Cortini d'Ampezzo tudi zgodilo. Ključno osišče je spoznanje, da bi bili izidi brez dvoma drugačni, če bi obračala najboljša 30-erica. Prav tako bi bilo drugačni, če bi obračali na primer le deset ali zgolj šest smučarjev.

Še dodatno dimenzijo pa predstavlja vprašanje, "kateri sistem je najbolj pošten". Kateri na sam vrh ali dobitnike medalj uvrsti res najboljše? V slalomu in kombinaciji smo že večkrat videli, kako znajo tekmovalci okrog 30. mesta v finalu izkoristiti dobre začetne razmere, proga se potem precej zmehča, sami pa se zavihtijo na oder ali celo sam vrh. Ne pozabimo, med temi srečneži je bil brez dvoma tudi Štefan Hadalin, ki se je na svetovnem prvenstvu v Areju po 30. mestu v smuku zavihtel do srebrne medalje v kombinaciji.

Sorodna novica Nova medalja v Areju: Hadalin od 30. mesta do srebrne snežinke

Kar nas pripelje do še bolj ekstremne (predvsem pa stalne) spremembe − v kombinaciji po novem sploh ne obračajo več, ampak se smučarji v slalomu na progo spustijo po vrstnem redu v hitrejši disciplini. Na eni strani to malce oropa dramatičnosti, po drugi pa občutno premeša konkurenco, ki se lahko bojuje za medalje. Res je, da obstaja peščica (Mikaela Shiffrin, Alexis Pinturault), ki je med najboljšimi v vseh razmerah, zamenjajo pa se tisti, ki se lahko bojujejo za medaljo (prav primer Hadalina). Če je vrstni red precej drugačen zgolj zaradi spremembe pravil, potem se je smiselno vprašati, kaj sploh merimo in koga res nagradimo.

Seveda velik del odgovora leži v tem, da alpsko smučanje poteka v (ne)predvidljivi naravi, ki že po definiciji ne omogoča popolnoma enakih možnosti za vse tekmovalce. Nekateri zimski športi imajo rešitve, ki jih alpsko smučanje seveda ne more uporabiti − skupinski starti. Tudi smučarski skoki si tega ne morejo privoščiti, so pa našli drugo rešitev, ki skuša vsaj zmanjšati vpliv narave (vetrna izravnava).

Ali bi številke in statistična kompenzacija naredile alpsko smučanje bolj pošteno oziroma objektivnejše? Moj odgovor je − seveda! V kakšni obliki, najbolje vedo tisti, ki spremljajo in razumejo, kateri zunanji dejavniki vplivajo na izid. V primeru vse slabših snežnih razmer bi lahko na primer vsak naslednji smučar dobil časovni odbitek (ki bi bil od tekmovalca do naslednjega tekmovalca vse večji); če na oblačni tekmi nenadoma posije sonce, pa pribitek ... Seveda, najprej je treba ustvariti široko in zanesljivo bazo podatkov, na podlagi katere bi se tega sploh lotili. Če sistem deluje pri skokih, ni razloga, da ne bi verjel v podoben uspeh pri alpskem smučanju.