Avstrija premočno vodi v pokalu narodov. Na prvih štirih mestih skupnega seštevka ima tri tekmovalce. Dobitnik velikega kristalnega globusa v pretekli sezoni Stefan Kraft je četrti, pred njim sta še Daniel Tschofenig in Jan Hörl, ki sta v sijajni formi in sta zadnji tekmi v Engelbergu končala na prvih dveh mestih. V Švici je najslabša rezultata predolimpijske zime z desetim in 18. mestom vpisal nosilec rumene majice Pius Paschke. Tako sta vroča Avstrijca tudi pošteno zmanjšala zaostanek za Nemcem v skupnem seštevku, toda vseeno gostitelji prvih dveh postaj turneje ohranjajo visoke ambicije.
Pred Engelbergom se je 34-letni Bavarec zdel skoraj neustavljiv. Do prihoda pod goro Titlis je na osmih preizkušnjah kar petkrat stopil na najvišjo stopničko, ob tem pa je bil še enkrat drugi in enkrat tretji. "Paschke je že na mešani tekmi v Klingenthalu poleti naredil ta premik. Mogoče v soboto na posamezni še ni bil tako v ospredju, na mešani preizkušnji v nedeljo pa je res odstopal. Od takrat naprej je njegova samozavest rasla. To je tisti trenutek, ki se zgodi tekmovalcu, ko se vse stvari ujemajo. Potem je samozavest visoka in takrat je kar naenkrat vse lahko. Koliko časa bo držal to raven, je vprašanje, naša naloga pa je, da ga čim prej skušamo ujeti oziroma premagati," je dejal glavni slovenski trener Robert Hrgota.
V zrelih letih preboj med najboljše
Čeprav je na primer že lani Paschke skakal dobro in bil blizu vrha, pa so bili njegovi rezultati na začetku sezone vseeno presenečenje. Za zdaj je letos zbral 715 točk, le 63 manj kot lani, ko je bila njegova daleč najboljša sezona v karieri. Tekmovalec iz Kiefersfeldna na Bavarskem, ki sicer dela kot policist, nikoli ni veljal za velik up nemškega skakanja na smučeh. Tako recimo ni branil nemških barv na mladinskih svetovnih prvenstvih, dolgo pa je čakal tudi na debi v svetovnem pokalu.
Paschke je letnik 1990. Na primer istega leta se je rodil tudi Gregor Schlierenzauer, legendarni Avstrijec, rekorder po številu zmag, ki je zmagoval že pred 18 leti. Piusa tedaj ni bilo niti v B-ekipi Nemčije. Najprej je potreboval kar nekaj let, da si je izboril mesto v celinskem pokalu. Ko se je ustalil na tej ravni in začel nizati dobre rezultate, je dočakal priložnost v svetovnem pokalu. Letos je v Engelbergu minilo 11 let od njegovega debija med elito, prve točke pa je dobil leto in pol kasneje v Vikersundu. Dve je osvojil tako v sezoni 2014/15 kot v 2015/16, zimo zatem pa je končal z ničlo.
Šele v sezoni 2017/18 je začel stalno nastopati v svetovnem pokalu, 2019/20 pa je bila prva, ko je dejansko skakal na vseh tekma. Vztrajnost. In konstantni napredek sta ga gnala naprej, da ni odnehal. V sezoni 2020/21, ko je bil na svetovnem prvenstvu v poletih v Planici tudi del srebrne nemške ekipe, je začel nizati uvrstitve med najboljših deset. Naslednji dve zimi sta bili znova bolj skromni, lani pa mu je dokončno uspel preboj med najboljše. Pri 33 letih.
Agresiven slog in velika samozavest
Sezono je začel z drugim mestom v Ruki, kar je bila njegova prva uvrstitev na oder za zmagovalce. Uspelo mu je še dvakrat v Engelbergu, ko je bil na drugi tekmi tretji, na prvi pa je dosegel premierno zmago. Zimo je nato sklenil na desetem mestu svetovnega pokala, zdaj pa je najstarejši nosilec rumene majice. Res je, da je v Engelbergu nastopil slabše in da sta Hörl ter Tschofenig z vrhunsko formo dokazala, da ga lahko kmalu prehitita v razvrstitvi boja za veliki kristalni globus, toda vseeno je letos pokazal tako vrhunske skoke, da kljub slabim nemškim izkušnjam zadnjih let ostaja med glavnimi favoriti novoletne turneje.
"Brutalno in brezkompromisno. Tako kot skače, to je slovenska tehnika leta 2012. Enostavno moraš imeti res dober občutek in biti sproščen za tako skakanje. Vse mu je steklo. Videlo se je, kaj potem pomeni glava, ko si enkrat prepričan o sebi in gre," je o začetku Paschkejeve sezone spregovoril najboljši slovenski skakalec ta trenutek Anže Lanišek. "Njegov način skakanja je zelo agresiven in za to potrebuješ res visoko samozavest. Vidi se, da je tudi dobro naštudiral opremo. Vse se mora poklopiti in njemu se je ob pravem času. Spominja nekako na Kubackega izpred dveh let, je pa treba zdržati še tri mesece," je dodal Hrgota. Omenjeni Poljak Dawid Kubacki je tedaj v rumenem prišel na novoletno turnejo, kjer pa je bil boljši Norvežan Hallvor Egner Granerud, tudi kasnejši zmagovalec svetovnega pokala.
Nemčija čaka že 22 let, Avstrija pa deset
Nemčija medtem na skupno zmago čaka že vse od leta 2002, ko je na jubilejni 50. izvedbi Sven Hannawald navdušil s slavjem na vseh štirih postajah. To je kasneje uspelo še Poljaku Kamilu Stochu in Japoncu Rjojuju Kobajašiju, Nemci pa tekmovanje, ki ga tako cenijo, že toliko let torej zapuščajo razočarani. Severin Freund je pred 12 leti Schlierenzauerju, tudi kasnejšemu zmagovalcu turneje, tik pred začetkom tekmovanja predal rumeno majico, kasneje pa je bil prvi zasledovalec Petra Prevca ob njegovem slavju na turneji. Za zlatega orla se je boril tudi Markus Eisenbichler. Še večja favorita pa sta bila Richard Freitag pred sedmimi leti in Karl Geiger pred tremi, ki sta v Oberstdorf prišla v rumenem, a sta klonila pod težo velikega pritiska domačega favorita.
Tudi drugi prireditelji Avstrijci, ki so od zadnjega nemškega slavja vmes s šestimi različnimi skakalci – dvakrat se je takrat skupne zmage veselil le Paschkejev vrstnik Schlierenzauer – dominirali sedem let. Toda zlati orel leta 2015, ki ga je ujel Kraft, je zadnji v avstrijski vitrini. Tschofenig in Hörl sta glavna aduta, da prekineta sušo …
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje