Ideja o kriptovalutah se je rodila ob koncu prejšnjega desetletja, a lansko leto je bilo tisto, ki je besedo kriptovaluta razširilo v skoraj vsako vas. Na podkastu Številke

Ideja o kriptovalutah se je rodila ob koncu prejšnjega desetletja, a lansko leto je bilo tisto, ki je besedo kriptovaluta razširilo v skoraj vsako vas.

Na podkastu Številke v prvi letošnji oddaji tako govorimo prav o kriptovalutah, na katere smo (kot velja za celotno četrto sezono) pogledali skozi prizmo želje in strahu. V naši zgodbi jih srečamo v naslednjih oblikah.

Zgodbo o kriptovalutah pripovedujejo profesor Mojmir Mrak, predsednik Bitcoin društva Slovenija Jure Pirc in pravnica Dominika Švarc Pipan. Vabljeni, da jim prisluhnete (klik na spodnjo sliko).

Še več podrobnosti pa lahko preverite v spodnjih člankih. Vse Številke lahko berete in poslušate v prenovljeni podobi. Vabljeni k pošiljanju svojih odzivov in predlogov za naslednje zgodbe o želji in strahu. Iskrena hvala!

Zgodbe o kriptovalutah ne bomo začeli leta 2009, ko je bila izumljena najbolj slovita, ampak veliko prej, v času, ko je človeštvo začelo uporabljati denar.

Kaj nekaj sploh opredeljuje kot denar? Profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani Mojmir Mrak razloži: "Denar je splošno veljavno plačilno sredstvo, ki ga ljudje v nekem okolju oziroma skupnosti priznavajo kot obliko plačila za različne vrste blaga in storitev. Ima pa denar tudi nekatere druge karakteristike. Uporablja se namreč kot merilo vrednosti, saj z denarjem lahko merimo vrednosti različnih vrst blaga in storitev. In ne nazadnje, denar je tudi hranilec vrednosti, saj v denarju ljudje običajno varčujejo."

Školjke kot denar
V zadnjih stoletjih smo navajeni na denar v obliki papirja in kovancev (moč številk!), v vsakem primeru pa je v ozadju skupno zaupanje v vrednost denarja. "V zgodovini so se kot denar uporabljali različni predmeti, katerim so ljudje priznavali in dajali vlogo menjalnega sredstva," je razložil profesor. Danes so to bankovci, človeštvo pa je poznalo tudi različne druge nosilce vrednosti. "V določenih okoljih so to vlogo nekoč opravljale školjke," je bil ilustrativen Mrak.

'Blago za blago' zelo potratna menjava
Denar kot splošno menjalno sredstvo je tako veliko učinkovitejše kot blagovna menjava. "V zgodovini je bilo več primerov, ko so ljudje izgubili zaupanje v denar kot menjalno sredstvo in so prešli v menjavo 'blago za blago', kar poznamo pod izrazom vezana menjava. Eno takšnih obdobij ni tako daleč nazaj, gre za desetletje pred drugo svetovno vojno, ko je zaradi velikih devalvacij oziroma depreciacij nacionalnih valut prišlo do tako imenovanih valutnih vojn in do velikega povečevanja obsega vezane menjave. Izkušnje s to obliko menjave zelo jasno pokažejo, da gre za proces, ki je dražji in bolj zapleten od običajne menjave blaga za denar. Vzemimo preprost primer, da vam jaz želim prodati nek stroj, vi pa meni žito. Če oba potrebujeva blago drugega partnerja v menjavi, je izvedba transakcije dokaj enostavna. Do problema pride, če vi potrebujete moj stroj, jaz pa ne vašega žita, ker imam že svojega dovolj. V tem primeru morava v menjavo vključiti nekoga tretjega, to pa že pomeni, da postane izvedba menjave bolj zapletena in kot rečeno običajno tudi dražja," je odločen Mrak, ki izpostavi tudi druge probleme. Take menjave so lahko zelo nepregledne glede cen, po katerih se opravljajo, poleg tega pa je za njihovo izvedbo pogosto potrebno več časa kot za normalno menjavo blaga.

Banke: posojanje privarčevanega
Eden ključnih igralcev pri denarju so banke. "Njihova vloga je, da zbirajo prihranke tistih, ki imajo v določenem trenutku več sredstev, kot jih v tistem trenutku potrebujejo, ter da tako zbrane prihranke plasirajo tistim, ki imajo v tistem trenutku večje potrebe od svojih razpoložljivih sredstev. Banke so finančni posrednik, ki svoje posredništvo zaračunavajo v obliki razlike med pasivnimi in aktivnimi obrestnimi merami," pove profesor in pri tem poudari: "Ena ključnih prioritet vsake banke je vzdrževati čim večjo usklajenost med viri in plasmaji. V primeru zaostrenih ali celo kriznih situacij se ta usklajenost poruši, zmanjša se zaupanje v banke, deponenti pa v strahu za svojimi prihranki začno le-te pospešeno dvigovati. V bankah prihaja do tako imenovanega bega kapitala. V nastali situaciji banke hitro zaidejo v velike likvidnostno težave, čemur je pogosto v zadnjih letih sledilo njihovo reševanje z davkoplačevalskim denarjem." Tipičen primer bega kapitala je pred leti doživela Grčija, ko je zaradi vse večjega nezaupanja v bančni sistem prišlo do situacije, da je vse več prebivalcev želelo dvigniti svoje prihranke. Ker banke temu pritisku niso bile kos, so uvedle omejitve na dvigovanje gotovine.

Denar se ustvarja s posojanjem
A vselej ne gre po želeni inerciji 'posajanja privarčevanih presežkov'. Na začetku tega desetletja je več bančnih institucij priznalo, da denar ustvarjajo s posojanjem (primer Bank of England).

Odločitev za manjše zlo
Ena temeljnih lastnosti bančnega sistema je regulacija. "Banke še vedno predstavljajo ključni segment celotnih finančnih sistemov, zato je stabilnost bančnega sektorja ključna za delovanje gospodarstev kot celote. Sistemska pomembna bank je tudi osnovni razlog, zaradi katerega se je velika večina držav v času zadnje krize, ko je prišlo do grožnje obstoja sistemsko pomembnih bank, odločila za njihovo reševanje in to z davkoplačevalskim denarjem. Ljudje se pogosto sprašujejo, zakaj rešujemo banke, če je zadnja kriza izvirala ravno iz finančnega sektorja. Razlog je predvsem v tem, da v pogojih kapitalistične družbene ureditve finančni sistem predstavlja nekakšen krvni obtok celotnega gospodarstva. Finančni sistem je torej tisti, ki dovaja kri do vseh delov telesa imenovanega nacionalno gospodarstvo. Če finančni sistem preneha delovati, bi to povzročilo, da bi posamezni deli nacionalnega gospodarstva ne dobivali več zadostne količine sveže krvi, to pa bi poenostavljeno rečeno lahko povzročilo odmiranje njegovih delov. Skratka, reševanje bank z davkoplačevalskim denarjem se običajno opravičuje z argumentom, da bi bili stroški propada sistemsko pomembnih bank na nivoju nacionalnega gospodarstva, ki se merijo v obliki padca BDP in rasti nezaposlenosti, višji kot so neposredni stroški njihovega reševanja. Ko se države odločajo za reševanje bank, naj bi to tako pomenilo odločitev za manjše zlo," je prepričan sogovornik.

Na Islandiji večina tujih depozitov
Izjema od predstavljenega pristopa v zadnjih letih je bila Islandija. Tam so se v času največje gospodarske krize v hudih težavah znašle njihove tri največje banke. "Na Islandiji so se odločili drugače in bank niso reševali, vsaj ne na način, ki smo ga poznali v praktično vseh drugih državah. Je pa treba vedeti, da je bil tamkajšnji bančni sektor v mnogočem zelo specifičen. Ne le, da je bil bančni sistem bistveno večji kot kjerkoli drugje, če ga primerjamo nacionalnim BDP države, temveč je bil zelo specifičen tudi po sestavi depozitov, saj je večina le-teh prihajala iz tujine," razloži Mrak, ki tudi prizna moč ulice. H končni odločitvi so namreč prispevali tudi protesti na ulicah. "Političen pritisk za drastično spremembo bančnega sistema je bilo zelo velik. Osnovna logika te spremembe je bila močno zmanjšanje obsega bančnega sektorja in to s praktično odpravo njegove izrazite mednarodne usmerjenosti v desetletju pred krizo ter z izrazitim vračanjem na tradicionalne bančne posle. Specifičen, a zelo pomemben element reševanja bančnega sektorja na Islandiji je bila tudi odločitev, da država ne prevzame garancije za depozite, ki so jih imeli tujci v islandskih bankah," je opozoril Mrak. To je bil ob vprašanju ribištva eden od ključnih vzrokov, da so se ustavila pogajanja Islandije za vstop v EU.

Na začetku finančne krize so nekateri zgolj opazovali in nemočno čakali na razplet, drugi pa so dejavno iskali alternativne rešitve.

Oktobra 2008 je skrivnostni Satoši Nakamoto na osmih straneh objavil članek, ki je predstavil popolnoma novo rešitev - kriptovalute. Predsednik Bitcoin društva Slovenije Jure Pirc povzema: "Ideja se je rodila ob koncu zadnje finančne krize. Takrat je Nakamoto prišel na idejo, da bi finančni sistem nadomestili z matematičnim algoritmom, s katerim ne bi mogel nihče manipulirati. S tem se je rodil bitcoin." Pirc ni presenečen, da se je to zgodilo ravno v času krize: "Preveč odgovornosti in bremena za vse stvari v življenju dajemo tretjim osebam oziroma organizacijam. Moramo se navaditi vzeti življenje v svoje roke in za določene stvari skrbeti sami. Bitcoin s financami dela točno to - moč in hkrati odgovornost lastnika financ daje v roke posameznika."

Nihče ne ve, kdo je Satoši Nakamoto
Na finančnem področju je ta tretja oseba običajno banka. "Tu gre za računalniško omrežje 'peer to peer', to je nadgradnja omrežja torrent in kriptografije javnih in zasebnih ključev. Če me danes kdo vpraša, kaj je bitcoin, bi v enem stavku rekel, da je to internet sefov, osebe, ki imajo ključe od teh sefov, lahko odklenejo vsebino sefov in jih pošljejo v drug sef." Nihče ne ve, kdo je Nakamoto, ali gre za posameznika ali skupino, in pa, ali je sploh še živ. "Nekateri mislijo, da je to v resnici Hall Finney, ki je umrl pred štirimi leti. Dejstvo je, da Satošijevi kovanci iz zgodnjih blokov iz začetka omrežja ves čas mirujejo. Marsikdo meni, da so ti kovanci izgubljeni."

Tudi v svetu bitcoina se razvijajo centralne ustanove
Banka ima pri poslovanju svojo glavno knjigo, do katere ima sama dostop, pri tej tehnologiji pa so vsi naslovi prejemniki bitcoinov zapisani v javni glavni knjigi na spletu in vsi imajo dostop. "Če lahko identiteto posameznega naslova povežeš z identiteto, veš, kdo se skriva za tem računom. V bančništvu so banke neke vrste skrbniki ključev, vi pa imate drugorazredni dostop v obliki plačilne kartice, PIN-kode, in prosite za avtorizacijo za trošenje svojega denarja. Tudi v bitcoinskem svetu so se že razvile podobne centralne ustanove, neka podjetja, ki jim zaupate svoje bitcoine, imajo uporabniški račun. Vsakič, ko bi radi nekaj delali s svojimi bitcoini, prosite za dovoljenje. Tukaj nastaja hibridni model."

Glavne knjige se ves čas spreminjajo
Novi sistem temelji na tehnologiji veriženja blokov. "To je glavna knjiga vseh transakcij. Vse transakcije, ki se izvajajo v tem trenutku, bodo v bitcoinskem omrežju zapisane v podatkovni blok v naslednjih desetih minutah. Za ta zapis bo poskrbel eden od rudarjev, ki med sabo tekmujejo, kdo bo zmagal v tej 'tekmi zapisa'. To je glavna knjiga transakcij, javna računovodska knjiga. Glavne knjige se skozi zgodovino ves čas razvijajo, od kamnitih tablic in kladiv do A4-papirjev, potem so bile čekovne knjižice, zdaj pa so vse glavne knjige bolj ali manj digitalne," je evolucijo opisal Pirc.

Tekma za prvi zapis
Rudarji na eni strani med seboj tekmujejo, po drugi strani pa s tem zapisom prenosov - nakazil varujejo omrežje. "Rudarji iščejo rešitev za matematično nalogo. Tisti, ki jo prvi reši, je nagrajen z novimi bitcoini, ki jih omrežje izda avtomatično. Njihova primarna naloga je pakiranje transakcij v nov podatkovni blok. Ko se to zgodi, celotno omrežje izve za podatkovni blok in pride do zapisa novega podatkovnega bloka na vseh 10.000 računalnikih po svetu," razloži Pirc. Pri tem velja pravilo 'prvi pobere vse': "Več rudarskih bazenov se trudi zbirati informacije in jih prvi zapisati v blok. Tu je stvar milisekund. Če sem jaz rudar in nalogo rešim pred vami, že začnem obveščati vse ostale odjemalce po omrežju, da sem bil jaz prvi, večina omrežja bi se strinjala, da je to res. Vi bi to storili le milisekundo kasneje, a bi vas večina omrežja zavrnila. Posledično bi vsi začeli reševati nov blok."

Vsakih deset minut izdano 12,5 kovanca
Sistem je bil v začetku narejen tako, da je vsakih deset minut izdal 50 novih kovancev, to število vsaka štiri leta razpolovi, danes je tako vsakih deset minut v omrežje poslanih novih 12 kovancev in pol. Leta 2140 naj bi bil zrudarjen zadnji kovanec, v omrežju naj bi bilo tako skupno 21 milijonov bitcoinov. Nekateri opozarjajo na ogromne stroške električne energije, ki jo potrebujejo računalniki, a Pirc v tem ne vidi težav: "Celoten planet se počasi distancira od fosilnih goriv, nagibamo se k zeleni energiji. Sam na dolgi rok ne vidim nobenih težav. Poznamo Moorov zakon, računska moč se bo še naprej podvajala, učinkovitost opreme se bo zviševala, energetska potrata pa zmanjševala. Iskreno upam, da bomo do leta 2030 planet v celoti poganjali s popolnoma zeleno energijo."

Štirje milijoni naj bi bili izgubljeni
Do zdaj je bilo izdanih skoraj 17 milijonov bitcoinov, do približno štirih milijonov kovancev pa naj ne bi nihče dostopal. "To ne pomeni, da ne obstajajo, lahko jih vidimo na TRR-naslovih, problem je v tem, da so izgubljeni ključi. V zgodnjih časih so rudarji lahko rudarili na osebnih računalnikih, vrednost kovancev je bila en cent, nihče se ni obremenjeval, če je imel 1.000 bitcoinov, takrat še ni bilo sistemov za menjavo v evre. Takrat je bila to za marsikoga računalniška igrica, marsikdo je zavrgel trdi disk z denarnico," je razložil sogovornik in dodal, da nihče ne ve, ali so zagotovo izgubljeni, to se sklepa, ker se v devetih letih nikamor niso premaknili.

Ne moreš zanikati dejanja
Največja prednost tovrstnih omrežij je imutabilnost. "Kar koli kriptografsko podpišete, je zapečateno, podatek gre v podatkovni blok, transakcija gre naprej na tisoč računalnikov in veriga gre naprej. To je imutabilnost, ko se nekaj zgodi, se za stalno zapiše, ne da se manipulirati za nazaj. To je velik korak naprej, saj ne moremo več govoriti, da ni nekdo nekaj poslal naprej, da nisi podpisal pogodbe ... Tisoče računalnikov potrdi, da je bila akcija izvedeno. S tega vidika se pojavi koncept, ali zaupati ljudem, ki nam urejajo določene vidike življenja, ali pa zaupati programski kodi, ki jamči z vsemi svojimi karakteristikami, da je neoporečno. Imutabilnost je velika prednost," je prepričan Pirc.

Regulacija delno že obstaja
Zadnje čase se o kriptovalutah veliko govori kot o sistemu, ki ni reguliran, a Pirc opozarja, da je na neki način že reguliran: "Dokler si dve osebi prepošiljata bitne kovance, se to ne da regulirati, to je namreč omrežje 'peer to peer', ki ima svoje življenje. Regulacija se začne, ko želimo evre poslati v bitcoine in obratno. Imamo borze, ki večinoma spoštujejo pravila zakonov proti pranju denarja, poznavanje svojih strank in njihovih transakcij, ki jih upravljajo. Tu je že regulacija."

Bitcoin postal preveč priljubljen
Sistem je bil ustvarjen v želji za neposredno trgovanje brez posrednika, a danes se zdi, da je bolj kot ne naložba, s čimer se strinja tudi Pirc: "Bitcoin je hitro postal preveč popularen in je presegel svoje tehnične zmogljivosti. Število transakcij je nizko, kaže se kot hranilec vrednosti, verzija digitalnega zlata. Ogromno kriptovalut imamo, ki imajo boljše karakteristike za mikroplačila. Se pa tudi na bitcoinskem omrežju pojavljajo nove tehnologije, intenzivno se dela pri novih tehnologijah, ki bodo prinesle spremembe na nivoju 1000 transakcij na sekundo."

Število kriptovalut raste in raste
Danes obstaja več kot 1.300 kriptovalut, nekatere imajo tehnične rešitve precej bolje urejene kot bitcoin. "Prišel je ethereum, ki ima svoj blockchain, ki je malo bolj pameten, saj omogoča, da razvijalec programske opreme nekako spravi skupaj par vrstic kode, v katerih določi pravila svojega programa in ga umesti v verigo blokov ethereum. Ko program zaživi, ima svoja pravila in karakteristike. Omogoča, da v kodo vstavimo kreiranje nekega žetona, ki jih danes vsi poznamo v obliki 'ICO-tov'. Neko podjetje si želi zagnati svoje storitve, začeti razvijati svoje storitve, v zameno za finančno podporo širše skupnosti jih nagradijo z izdajo nekih kovancev, ki obstajajo na omrežju ethereum. Ima svojo domačo valuto ether, žetoni pa so pametna programska koda na pametnem block chainu. Neke vrste svoja revolucija, neka inovacija, ki bo v svetu avtomatizacije prinesla ogromno sprememb, saj lahko poganjate programsko kodo, ki bo povezovala ljudi, stvari, da se bodo izvajale operacije na omrežju pod določenimi kriteriji …"

Polje različnih uporab tehnologije veriženja blokov je precej večje, kot je zgolj plačevanje storitev v kriptovalutah ali špekulativno varčevanje.

Če ostanemo na področju financ, je ena izmed ključnih uporab financiranje novih podjetij. Na nekaterih trgih (kot je denimo ameriški) je precej običajna poteza, da podjetje pridobi zagonski kapital prek javne ponudbe delnic (tako imenovani IPO). Kupec dobi delnico, hkrati pa je tudi solastnik podjetja in lahko vpliva na politiko podjetja, dobiva tudi dividende.

Kriptožetoni niso vrednostni papirji
Z razvojem tehnologije veriženja blokov pa novonastala podjetja zagonski kapital pridobijo prek javne ponudbe kripotožetonov (ICO). Poimenovanje v svoji osnovi spominja prav na ponudbo delnic, a razlike so - kot opozarja pravnica Dominika Švarc Pipan - v resnici precejšnje: "Pri javni ponudbi vrednostnih papirjev gre za regulirane postopke pridobivanja kapitala podjetij, ICO-postopek pa je zelo specifičen način pridobivanja sredstev. Zagonsko podjetje, ki želi pridobiti določena sredstva, izda žetone z uporabo pametne pogodbe na blockchain platformi, ki jih nato proda. Na drugi strani jih pridobi vlagatelj ali podpornik, ki ta sredstva kupi z drugimi kriptožetoni, v nekaterih primerih se ta sredstva kupujejo tudi neposredno z evri, načeloma pa gre to za menjavo enih žetonov za druge. Ta postopek pridobivanja sredstev se v kar nekaj elementih razlikuje od prve ponudbe delnic ali drugih vrednostnih papirjev. Prva očitna razlika je pravna narava žetonov, to nikakor ni klasični vrednostni papir, v sedanji slovenski ureditvi ne ustreza definiciji vrednostnega papirja."

Ni upravljavskih pravic
Odvetnica opozarja, da se kriptožetone včasih preveč posplošeno primerja z delnicami: "A to ni prav, kajti ta žeton imetniku praviloma ne daje upravljavskih pravic in tudi ne omogoča udeležbe pri dobičku, kot je običaj pri delnicah in drugih vrednostnih papirjih. Pravna narava izdajatelja je drugačna, tukaj so lahko izdajatelji tudi subjekti, ki niso pravne osebe, lahko gre za skupine, projekte, ki še niso pravno registrirani, saj gre za začetne faze projektov." Vlagatelj s pridobitvijo žetonov seveda računa na neki dobiček (bodisi na rast vrednosti žetonov ali uporabljanje storitev tega podjetja ravno s kupljenimi žetoni).

Pravniki vstopajo na divji zahod
Precej igralcev na tem področju priznava, da je zaradi odsotnosti regulacije to še divji zahod, kar je tudi vzrok za prisotnost pravnikov na tem področju. "Podjetja in izdajatelji žetonov, pa tudi potencialni vlagatelji in uporabniki, se še vedno lovijo v območju negotovosti, ker ne vejo, ali smejo vlagati, na kakšen način, kaj bodo pridobili, kakšne so obveznosti izdajateljev, kakšne obveznosti in pravice so na eni in drugi strani. Zato je tu vloga pravnikov zelo pomembna," pove Dominika Švarc Pipan in prizna, da je nehvaležna tudi za same pravnike: "Gre za tehnološko iznajdbo, ki je pravniki na prvi pogled ne razumemo, na drugi strani je položaj nehvaležen, ker regulacija ni jasna." Ob tem poudarja, da je pred vsakršno potezo pametno, da si akterji pridobijo čim več informacij, tudi s pravnega področja.

Najrigoroznejši so na Kitajskem
Če je zahodni svet tej tehnologiji ta trenutek vsaj načeloma naklonjen, so razmerja drugačna v Aziji. Najrigoroznejši so na Kitajskem. "Tam so septembra izdali stališče, da so ICO-postopki, pridobivanja sredstev z izdajo žetonov, neregulirani in nezakoniti, se pravi protipravni postopki pridobivanja sredstev. Izdajatelji so morali vrniti sredstva, čeprav so bili žetoni že prodani. Južna Koreja te postopke podobno dojema kot nezakonite. V veliko azijskih državah se pojavlja stališče, da bi bilo treba celotno trgovanje s kriptovalutami prepovedati, za zdaj ima samo Kitajska tako ekstremen pristop," razloži pravnica.

Nekaj regulacije že obstaja
Nekatere prepovedi izvirajo tudi iz strahu, da se tako financira kriminal. A kot opozarja Dominika Švarc Pipan, ta strah obstaja tudi na klasičnih finančnih trgih: "Ravno zato so bili uvedeni različni regulativni inštrumenti, kot so mednarodne konvencije in drugi nacionalni inštrumenti, ki preprečujejo pranje denarja v klasičnih finančnih in plačilnih sistemih. ICO-postopki, trgovanje in poslovanje s kriptovalutami, prinaša novost, ki v obstoječih zakonodajnih okvirih ni specifično urejeno, a se hitro prilagaja. Že znotraj EU-ja je regulativa prilagojena na ta način, da znotraj regulacije o preprečevanju pranja denarja in financiranju terorizma že obstaja specifična obveznost, regulacija zavezuje določene subjekte na področju blockchain ekosistema, zavezuje ponudnike menjave med kriptovalutami in fiat valutami, da morajo spoštovati obveznosti. Najpomembnejša je t. i. know your customer obveznost. To pomeni, da ugotovi in preveri istovetnost stranke."

Pametne pogodbe so v osnovi računalniški program
Tehnologija veriženja blokov prinaša ogromno sprememb tudi na področju pogodb, vse bolj se uveljavljajo tako imenovane pametne pogodbe. Pravnica opozarja, da poimenovanje ni najbolj posrečeno: "Ker ne gre za pogodbo kot tako, ampak za računalniški program. Ta omogoča samodejno izvrševanje določenih transakcij po pravilih, ki jih ustvarjalec pametne pogodbe zapiše vnaprej. Prednost v primerjavi s klasično pogodbo je v tem, da gre za avtomatično izvršljivo transakcijo. Gre za neko pogojno pogodbo, ki jo računalniški program izvrši avtomatično, v trenutku, ko so pogoji izpolnjeni. Zaradi tega omogoča hitrejše, varnejše in bolj transparentne transakcije." Podobno - kot smo omenili v prejšnjem članku - tudi tukaj velja načelo nespremenljivosti za nazaj, kar pomeni, da ni mogoče spremeniti subjekta, časa, vrednosti ...

Morda nekoč tako tudi o arbitražah ...
Kar nas pripelje na temo, v kateri se Švarc Pipanova v teh mesecih najpogosteje pojavlja v javnosti - do spora o slovensko-hrvaški meji. Če bi se ta tehnologija pojavila pred 10 ali 20 leti, pravnica ne izključuje možnosti, da ne bi bila rešljiva na tak način (ker ni mogoče spreminjati odločitev za nazaj, se Hrvaška ne bi mogla izmikati končni razsodbi). "Obe stranki bi v primeru arbitraže lahko v računalniški program zapisali osnovne pogoje, kot sta jih denimo zapisali v arbitražni sporazum. To so torej pravila, po katerih se določa meja, če bi bila ta pravila enoznačno določena. Denimo - meja poteka po katastrih, pod pogojem, da so katastri znani, zemljiške knjige pa bi bile že vsebovane v blockchain omrežju. Tako bi se potencialno lahko določila meja na kopnem," pretiranih ovir ne vidi sogovornica, ki hkrati opozarja: "Dejstvo pa je, da bi znal biti rezultat v takih situacijah preveč mehanski. Na neki način je zdaj sprejeta taka odločitev, saj vidimo, kako meja v nekaterih področjih poteka cikcak, kar je zelo nečloveško."

Umetna inteligenca ali kje je človeški dejavnik?
Če bi se tak scenarij uresničil, bi to hkrati pomenilo razmah umetne inteligence. Pri tem ima človek nemalokrat pomislek in strah, da bi ta odločala preveč plastično po črki zakona in ne bi upoštevalo človeškega elementa, ki je težko izmerljiv in opisljiv. S tem se strokovnjakinja za mednarodno pravo strinja: "Ta tehnologija je uporabna, ko imamo jasne stvari, belo ali črno, 0 ali 1. A vedno bodo obstajali primeri, kjer je treba presojati po sistemu, ki ni avtomatiziran. V mislih imam družinske spore, kazniva dejanja in podobne situacije, kjer sodnik nima vloge samo nekega silogizma, logičnega sklepanja, temveč mora presojati tudi druge ne toliko očitne ali otipljive vidike in značilnosti posamezne situacije."

Morda bomo nekoč s tem volili, kupovali nepremičnine ...
Dominika Švarc Pipan je prepričana, da je tehnologija veriženja blokov ena najbolj fascinantnih iznajdb v času naših življenj. V roku desetih let naj bi ta tehnologija prodrla v vse spektre našega družbenega življenja, v vse industrije, v javno upravo ... Morda bomo nekoč s pomočjo te tehnologije tudi volili: "Ti programi v teoriji omogočajo izjemno varno in transparentno elektronsko glasovanje, ki ima v tem trenutku sicer še veliko težav. Obstajajo tveganja tudi na tem področju, če se v kodo prikrade hrošč ali kaj podobnega. Če se te težave odpravijo, bi bilo elektronsko glasovanje ena najbolj očitnih posledic te tehnologije." Še zdaleč pa niso edine. Že zdaj se razmišlja o različnih možnostih uporabe v bližnji prihodnosti. "Idej je ogromno, od tega, da se sklepajo zavarovalne police, do tega, da se tako kupujejo in prodajajo nepremičnine, za kar so pogoji, celotni sistem zemljiške knjige in druge evidence javne uprave, da se spravijo na neki način na blockchain. Ena izmed zanimivih možnosti je v zdravstvu, kjer bi se lahko vsi posameznikovi podatki shranjevali znotraj blockchain omrežja."

Zaupanje v zaupanje
Morda v tem trenutku še ni večinskega zaupanja v to tehnologijo, a pravnica je prepričana, da ta tehnologija prinaša predvsem zaupanje: "Veriženje blokov prinaša ravno veliko večje zaupanje. Običajno dajemo zaupanje neki tretji osebi, nekemu posredniku, banki ali osrednjemu registru. Tukaj pa je ravno to zaupanje razpršeno, podatki se ne hranijo le v eni evidenci, v zaprtem sistemu neke agencije ali institucije, ampak gre za razpršene evidence, ki jih ves čas preverjajo in so ves čas preverljive. Ni jih mogoče spremeniti za nazaj. Tu je zaupanje veliko večje, ne da bi bilo treba zaupati neki tretji zunanji osebi. To je čudovito v prihodnosti te tehnologije."

Hiter razvoj tehnologije in morebitni izjemno visoki zaslužki so vse zanimivejši tudi za nepridiprave.

Številke tako kažejo vse večji razmah kriminalnih dejanj. Predstavnik policije za odnose z javnostmi Drago Menegalija tako pravi: "Kriptovalute so vse bolj zastopane tudi pri izvajanju kaznivih dejanj, zato tudi slovenska policija prejema prijave, ki se nanašajo na tatvine kriptovalut. Kriptovalute se namreč večinoma hranijo v elektronski obliki v različnih elektronskih napravah (npr. telefon, računalnik, strežnik), zato je najpogostejši način storitve kaznivega dejanja in tatvine kriptovalut prav vdor/napad na informacijski sistem elektronske naprave, kjer se kriptovalute hranijo. Glede na to, da sledi storilcev pogosto vodijo v druge države, policija pri tem dejavno sodeluje s tujimi organi pregona, predvsem prek Interpola in Europola. Mednarodno sodelovanje in izmenjava informacij sta še toliko pomembnejša zaradi uporabe tehnologij, ki zagotavljajo anonimnost uporabe kriptovalut in morebiti tudi samih transakcij."

Osnova je forenzična preiskava naprav
"Eno izmed glavnih opravil je forenzična preiskava elektronskih naprav, ki so bile napadene, in tistih, ki so jih uporabljali storilci. Pri teh postopkih se namreč lahko pridobijo pomembni (digitalni) dokazi, s katerimi se lahko pojasnijo okoliščine primera, identificirajo storilci ali njihove lokacije delovanja in se navsezadnje lahko uporabijo v nadaljnjem kazenskem postopku kot odločilno dokazno gradivo," je Menegalija opisal postopek.

Veliko neprijavljenih dejanj
Policija sicer ne vodi statistike za kazniva dejanja na področju kriptovalut, a po besedah Menegalije je takih primerov približno deset na leto, hkrati pa poudarja: "Število prijavljenih kaznivih dejanj, kjer tako ali drugače nastopa IT-storitev in/ali naprava, se sicer povečuje, obenem pa vseeno opažamo, da je še vedno dokaj izrazito tako imenovano temno polje, to so tista kazniva dejanja, ki ostanejo neprijavljena policiji oz. policija z njimi ni seznanjena."

Primer NiceHash: okužen eden izmed računalnikov
V Sloveniji je konec lanskega leta izjemno odmeval primer podjetja NiceHash, kjer je bilo odtujenih približno 4.000 bitcoinov, ki so bili v času dejanja vredni približno 56 milijonov evrov. Predsednik Bitcoin društva Slovenija Jure Pirc je dogodek opisal: "Kakor sem raziskoval primer, je bil z neko malomarno programsko opremo okužen eden izmed računalnikov podjetja. S tem je napadalec dobil dostop do intraneta podjetja. Inženir podjetja je prej ali slej zapisal neko geslo, s katerim je lahko dostopal do ključnih sistemov. S tem pa je bilo geslo komprimirano, celoten varnostni incident je bil povezan z okužbo enega samega računalnika."

Ugrabili analitika za bitcoin
Kako daleč pa gredo lahko kriminalci na tem področju, kaže še en dogodek iz istega obdobja. Ob koncu leta so neznanci v Ukrajini ugrabili analitika za bitcoin Pavla Lernerja, zanj zahtevali bitcoine v takratni protivrednosti milijon dolarjev in jih na koncu tudi dobili.

Veliko strokovnjakov se strinja, da v prihodnosti ne bomo več odvisni od papirnatega denarja, ampak se bo ta povsem digitaliziral.

Popolnoma drugače pa je pri vprašanju odnosa osrednjega bančnega sistema in (dereguliranih) kriptovalut. Jure Pirc je prepričan, da kriptovalute čaka svetla prihodnost: "Moramo se vprašati, kdo je zagotovilo današnjemu bančnemu sistemu. Kdo jamči za neko osrednjo ustanovo, pri kateri imamo privarčevana sredstva? Država. Kdo pa je država? Vsi mi smo država, naše službe in davki, ki jih plačujemo. Če imam kritje za svoja sredstva pri osrednji ustanovi, zakaj bi jih imel tam? Zakaj sredstva raje ne bi imel pri sebi, če sem jaz sam kritje? Banke ne bodo šle v pozabo, a se bodo morale preobraziti in optimizirati svoje procese. Bankam plačujemo velike zneske provizije, v resnici pa vse v ozadju delajo računalniki."

Sam že plačuje v bitcoinih
Pirc je prepričan, da bosta oba načina postala soodvisna: "Bitcoini se res še ne uporabljajo na dnevni bazi za nakupe. Sam sicer marsikaj plačam z bitcoini, strežnik za spletno stran že tri leta plačujem v tej valuti. Ljudje ta hip preveč gledajo na špekulacije in bajne donose, a v eni fazi se bodo zadeve več uporabljale. Ko bo uporabnost na vrhuncu, bomo ugledali luč ekonomije 2.0 v pravi moči."

Strah varčevati v taki obliki
Na drugi strani pa je profesor Mojmir Mrak prepričan, da kriptovalute nimajo lastnosti, s katerimi je na začetku zgodbe opisal denar: "So namreč daleč od tega, da bi bile splošno menjalno sredstvo. Če jih med seboj izmenjuje razmeroma majhno število ljudi, še ne moremo govoriti, da so splošno menjalno sredstvo, s katerim se lahko kjer koli kupi kava ali katero koli drugo blago in storitev. To preprosto ne drži. Kriptovalute tudi ne morejo biti kakovostno merilo vrednosti. Kakšno merilo vrednosti naj bo na primer bitcoin, če se je njegova vrednost v enem letu povečala s 1.000 na več kot 20.000 dolarjev, nato pa je zopet hitro padla na polovico te vrednosti? In potem pridemo še do vprašanja, ali lahko kriptovalute igrajo vlogo hranilca vrednosti. Osebno bi bil zelo v skrbeh, če bi varčeval v instrumentu, ki ima tako veliko variabilnost, kot jo imajo kriptovalute. To seveda ni težava, če se v kriptovalute vlaga tisti denar, ki ga varčevalec 'ne potrebuje' oziroma katerega izgubo lahko brez težave prenese. Za resno varčevanje v tem instrumentu ali celo za zadolževanje z namenom vlaganja v ta instrument pa mora biti varčevalec zelo pogumen, da ne rečem česa bolj ostrega."

Regulacija je blizu
Mrak ne zanika prednosti, ki jih prinaša sama tehnologija veriženja blokov: "To je nedvomno tehnologija, ki ima velik potencial, pri čemer ne mislim le na njen potencial v okviru razvoja kriptovalut, temveč predvsem v razvoju številnih gospodarskih panog. Imajo pa kriptovalute, temelječe na tehnologiji veriženja blokov, tudi resne omejitve. Ena takšnih je vprašanje njihove regulacije oziroma deregulacije. Glede na to, da je svet kriptovalut danes povsem nereguliran, lahko ta hitro postane lovišče za tiste negativne dejavnosti, proti katerim se pri denarju danes zelo zavzemamo, od pranja denarja do financiranja različnih nelegalnih transakcij. Vse to danes kriptovalute omogočajo brez večjih težav. Verjamem, da ne bo več dolgo tako. Prepričan sem namreč, da bo razmeroma kmalu vzpostavljena vsaj temeljna regulativa kriptovalut na svetovni ravni. Ko bo ta vzpostavljena, bo tudi vlaganje v kriptovalute dobilo realnejše in s tem tudi normalne okvire."

Mrak: Kriptovalute se bodo še razvijale
Obstoječi finančni sistem je digitaliziran, zato sogovornik opozarja, da se kriptovalute ne smejo mešati z denarjem centralnih bank v digitalni valuti: "Oboje temelji na digitalni tehnologiji, a temeljni logiki delovanja ene in druge sta popolnoma različni. Medtem ko kriptovalute temeljijo na decentraliziranem sistemu, pa je digitalni denar posamezne centralne banke samo drugačna oblika denarja, za katerim stoji avtoriteta te države oziroma njene centralne banke." Oba sistema sta po njegovem mnenju konceptualno preveč različna, da bi se morda v neki prihodnosti lahko združila v neko hibridno kombinacijo. "To pa nikakor ne pomeni, da se kriptovalute ne bodo še naprej razvijale in postajale pomembne. Osebno vidim prihodnost kriptovalut predvsem v smeri njihovega razvoja kot nove oblike vlaganja," še ugotavlja Mrak.

Za konec vam prinašamo le še nekaj drobnih zanimivosti o bitcoinu.

Najslovitejša zgodba je zgodba o bitcoin pici. Na začetku je bitcoin bolj ali manj živel le v računalnikih, torej zanj ni bilo mogoče kupovati storitev. Za prvo tovrstno transakcijo velja dogodek iz maja 2010, ko je programer Laszlo Hanyecz na forumu objavil oglas, v katerem je za dve pici ponudil 10.000 bitcoinov (takrat je bil bitcoin tako rekoč brez vrednosti). Hanyecz je štiri dni pozneje na istem forumu objavil sliko kot dokaz o uspešnem nakupu. Danes je 10.000 bitcoinov vrednih približno 90 milijonov evrov, zgodba o bitcoin pici pa je postala nepogrešljivi del zgodbe o prvi kriptovaluti.

Še nekaj zanimivosti:
- Jure Pirc je oktobra pridobil podatek, da naj bi bilo v Sloveniji aktivnih 33.000 uporabnikov kriptoekonomije. Povsem svežega podatka ni, a Pirc je prepričan, da je zaradi norije na trgu ob koncu leta ta številka porasla vsaj na 50.000.

- V običajnem bančnem sistemu velja, da ima le peščica uporabnikov v lasti večino denarja. Podobna razmerja so tudi v kriptosvetu, saj naj bi tisoč najbogatejših lastnikov bitcoinov imeli v lasti 40 odstotkov vseh bitcoinov v omrežju.

- Skoraj dve tretjini bitcoinov (natančno 64 odstotkov) ni bilo še nikoli uporabljenih.

- 90 odstotkov vseh lastnikov bitcoinov ima na svojem računu manj kot 0,1 bitcoina.

- Transakcija v bitcoinih je energetsko približno 4.000-krat bolj potratna kot transakcija s kreditno kartico.

- Univerza v Nikoziji na Cipru je bila prva, ki je sprejela šolnino v bitcoinih.