Ravno danes mineva 24 let od vrhunca kariere Jureta Koširja, ko je v Lillehammerju osvojil olimpijski bron v slalomu.

Ravno danes mineva 24 let od vrhunca kariere Jureta Koširja, ko je v Lillehammerju osvojil olimpijski bron v slalomu.

V Pjongčangu so se v nedeljo končale zimske olimpijske igre, na katerih so podelili več kot sto kompletov medalj. Olimpijske igre so prizorišče, kjer se srečujeta tako želja in strah, ki sta rdeča nit četrte sezone podkasta Številke.

Zgodbo o Juretu Koširju pripovedujejo sam akter, novinar Igor E. Bergant in glasbenik Klemen Klemen. Vabljeni, da jim prisluhnete (klik na spodnjo sliko).

Še več podrobnosti pa lahko preverite v spodnjih člankih. Vse Številke lahko berete in poslušate v prenovljeni podobi. Vabljeni k pošiljanju svojih odzivov in predlogov za naslednje zgodbe o želji in strahu. Iskrena hvala!

Olimpijski bron in tri zmage v svetovnem pokalu je le nekaj vrhuncev v karieri Jureta Koširja. Vabljeni, da jih v spodnjem članku podoživite z videi in retrospektivnim pogledom alpskega smučarja.

Še pred svojim 19. rojstnim dnem je postal svetovni mladinski prvak, v Hemsedalu na Norveškem je osvojil zlato v superveleslalomu. Iz današnje perspektive je to morda malce nenavaden podatek, a Košir se s tem ne strinja: "Veljal sem za favorita, kar je morda čudno, a ta medalja se ni zgodila po naključju. Generacija 1972 je bila izjemno močna, ob meni so tekmovali kasnejši olimpijski smukaški zmagovalec Fritz Strobl, Bruno Kernen, Christian Mayer, Werner Franz, kasneje tudi Hermann Maier. Premagal sem kopico zelo kakovostnih smučarjev. To je imeniten uspeh, čeprav v mladinski konkurenci." Košir je na tem prvenstvu nastopal tudi v smuku. "Imel sem občutek, da bi se lahko hitreje prebil v sam vrh. Enkrat sem se v evropskem pokalu v superveleslalomu prebil med prvih 15, tudi večino smukov svetovnega pokala sem vozil. Mogoče je bila napaka trenerskega vodstva, da se me je preveč usmerilo v tehnični disciplini, potem sem se nekako izgubil in tudi dobil preveliko spoštovanje do hitrih disciplin. Tekem se nisem več mogel lotiti na vso moč, ker sem premalo treniral. Po eni strani mi je žal, po drugi strani pa nihče ne ve, kako bi se moja pot odvijala, če bi imel kakšno nesrečo. A imel sem veliko ljubezen predvsem do superveleslaloma."

Albertville 1992: Presenečen nad mnogimi stvarmi
V svetovnem pokalu je v sezoni 1991/1992 redno začel osvajati točke, plod napredka je bil nastop na olimpijskih igrah v Albertvillu. "Predvsem sem bil presenečen nad mnogimi stvarmi, premalo sem se koncentriral na samo tekmovanje in me je nekoliko preveč zaneslo v vse dogajanje okrog iger, kar še danes opazim pri mnogih športnikih, ki so tako vzhičeni, da kar malo pozabijo, zakaj so tam. Takrat je bil neki poseben ponos - nastopati za Slovenijo, bili smo majhna ekipa, Franci Petek je nosil zastavo. Zdelo se mi je enkratno, nabiral sem izkušnje, razen specialnega smuka sem vozil vse discipline. Boril sem se po najboljših močeh, a premalo zbrano, nisem imel realnih možnosti za kako visoko uvrstitev. Izkušnje pa so bile, potem je bilo veliko laže nastopiti na drugih igrah."

Prvič na stopničkah v Lechu
V sezoni 1992/1993 se je prvič povzpel na zmagovalni oder. "Seveda se tega spomnim, to je bilo v Lechu, v zvezni državi Vorarlberg (Predarlsko, op. p.), nosil sem številko 24," je kot iz topa ustrelil Košir. "Pred tekmo običajno odpelješ od pet do sedem ogrevalnih voženj po progi. Takratni trener je bil Pavel Grašič, ki sem mu izjemno zaupal. Bil je odločen trener, ogromno dobrega je naredil za moj razvoj. Že v zgodnjem jutru sem se postavil na štart prve ogrevalne proge. Običajno odpelješ prvo vožnjo zelo na 'rahlo'. Odpeljal sem progo, Pavle je stal v cilju in mi rekel zgolj 'to je to, nobene vožnje več, pojdi se spočit in skoncentrirat'. Ubogal sem, res sem imel izjemno vožnjo."

V Madonni 1992 je imel veliko tremo ...
Bil je izjemno samozavesten, vzrok za stopničke pa je našel tudi v Madonni di Campiglio, kjer se je mesec prej z 9. mestom prvič uvrstil v deseterico, a že tam je imel možnost za zmagovalni oder: "S številko višjo od 30 sem po prvi vožnji priletel na drugo mesto. Tam se je pokazal nov položaj, pred drugim nastopom sem imel veliko tremo. Tega položaja nisem bil vajen, kar naenkrat sem se znašel na štartu drugega teka z 10, 15 let starejšimi fanti, Alberto Tomba je bil po prvem teku za mano. V nogah sem čutil neko težo, neko breme, težko sem se ogrel in pripravil na nastop, temu primerna je bila moja predstava in padel sem na deveto mesto."

... V Madonni 1993 pa prvič zmagal
Na istem prizorišču je blestel tudi leto kasneje, ko je s številko 5 vodil po prvi vožnji. Pred velikim Albertom Tombo je imel 18 stotink sekunde prednosti, tretji Finn Christian Jagge pa je zaostajal že več kot pol sekunde. Košir je tokrat vzdržal in se s šestim časom finala veselil prve zmage v karieri.

Ta teren mu je bil pisan na kožo
Tomba je dan pred tem dopolnil 27 let. "Na domačem terenu sem ga premagal za njegov rojstni dan, kar mu ni bilo všeč. Kljub vsemu mi je športno čestital. Takrat sva se že poznala, gotovo je računal na to, da ga bom verjetno kdaj prehitel. Vsekakor pa mu ni bilo všeč, da je bilo to ravno na njegovem dvorišču. Madonna mi je vedno ležala, vedno sem imel rad terene, ki so se začeli bolj ravninsko in se potem prevešali in stopnjevali. Zame je bila to idealna proga, tam sem velikokrat dobro smučal," je prepričan Košir, ki je o tej temi pred leti postavil tudi vprašanje za portal Športni SOS.

Lillehammer 1994: Odmaknjen od olimpijskega vrveža
V tako odlični formi je februarja 1994 prišel na svoje druge olimpijske igre v Lillehammer. "Ne spomnim se, da bi s seboj na igre nesel strah. Zavedal sem se, da sem favorit za medaljo, v svetovnem pokalu sem bil v tistem obdobju uvrščen med prve tri. Kljub mladosti sem zelo ciljno pristopil k igram, zelo resno sem se loteval vseh priprav. Igre te lahko potegnejo v neko vzdušje in rajanje. Malo turistično se lahko vse skupaj dogaja, a najboljši pridejo res zelo ciljno in izkoristijo velik oder za najboljše predstave. Sam sem se zelo odmaknil od vsega, zelo resno sem pristopil k vsem disciplinam. Vozil sem kombinacijski smuk in potem odšel na priprave v Opdal. Odmaknili smo se od olimpijskega vrveža, kar je bila pravilna odločitev in se vrnili za tehnični disciplini," se spominja Košir. Slalom je bil zadnja disciplina, najboljši Slovenec je imel štartno številko 2.

Prva vožnja: Najprej smeh, nato žalost
Ko je prišel v cilj, je edinega preostalega tekmovalca v cilju Tombo premagal za 29 stotink sekunde. Košir je bil zadovoljen, Italijan malo manj, a kmalu se je izkazalo, da sta bila oba poraženca prve vožnje. Košir je bil na koncu osmi, za vodilnim Avstrijcem Thomasom Stangassingerjem je zaostal za 1,55 sekunde. Tomba je bil z zaostankom 1,84 dvanajsti in na videz daleč od medalje. Slovenski smučar se spominja: "To je bil odličen obet. Prepričan sem bil, da bo to izjemno, a se je potem izkazalo, da ni tako. Danes poznamo razloge. V tistem času je bilo v Lillehammerju izjemno mrzlo, bilo je med -15 in -20 stopinj Celzija. Sneg je postal - mi temu rečemo - gipsast, kot bi bil umeten ali plastičen. Ko se je naredilo malo smučine, je sneg postal hitrejši. Avstrijci so to že vedeli, glavni trener avstrijske slalomske ekipe Werner Margreiter mi je ravno lani priznal, da so bili oni prepričani v to, da bodo kasnejše številke hitrejše. Takrat smo imeli najboljši smučarji možnost, da po 'rankingu' izbiramo številke. Stangassingerja so morali celo popoldne prepričevati, naj vzame številko 15, a je ni hotel, ker jim ni verjel. Na koncu je vzel številko osem, kar se je izkazalo za odlično potezo, nabral si je tako prednost, da bi mu lahko že po prvi vožnji dali medaljo okrog vratu."

Motivacijska zbadljivka Tomaža Cerkovnika
Zaradi slabega izhodišča ni več verjel, da lahko osvoji medaljo: "Zaostanek je bil prevelik, bil sem razočaran. Mislim sem, da iz te moke tokrat ne bo kruha. Nato me je malo podžgal takratni trener Tomaž Cerkovnik, ko sva se s sedežnico peljala na štart drugega teka. Nekako je začel v polmonologu sam sebi govoriti 'na žalost letos ne bo medalje, pa taka priložnost je bila, mogoče boš še kdaj dobil priložnost'. Malo me je zbadal, zato sem mu rekel: 'Glej, kako bom peljal in bomo videli, kako bo, morda pa medaljo še lahko dobim.' Ko se je osmouvrščeni Košir pojavil na štartu druge vožnje, je v cilju vodil Tomba, ki je imel pred drugim Mitjo Kuncem 45 stotink prednosti.

Druga vožnja: Najprej žalost, nato smeh
Ko je prišel v cilj, je bila slika v primerjavi s prvo vožnjo obrnjena. Tokrat je zaostal za velikim Tombo, za vsega devet stotink je prehitel Kunca in zdaj res ni več verjel v medaljo: "Če si osmi po prvem teku in se ob prihodu v cilj uvrstiš na drugo mesto, potem res ne pričakuješ, da boš na koncu med prvimi tremi. A potem se je začelo odvijati." Najprej je trojica Mika Marila (7. po prvi vožnji), Patrick Staub (6.) in Finn Christian Jagge (5.) zaostala, naslednja trojica Thomas Sykora (4.), Peter Roth (3.) in Kjetil Andre Aamodt (2.) pa je odstopila.

Vleklo jih je kot bermudski pogoltnik
Roth in Sykora sta padla že pri drugih vratih, ki so bila videti kot vsaka druga vrata, a dobitnik brona opozarja: "Bila so resnično zahtevna. Napake niso bile plod nezbranosti ali treme. Treba se jih je bilo lotiti zelo tehnično. Mogoče malo z več linije. Ko več tekmovalcev leti ven pri istih vratih, drugi pa to gledajo iz štarta, že pride črv dvoma 'da ne bom še jaz to naredil'. In potem dejansko to narediš. Kot bermudski pogoltnik jih je vleklo noter. Bila so težka vrata, bilo je tudi zelo strmo in ledeno. Prepričan sem bil, da bo Aamodt zmogel ta vrata zaradi svoje hladnosti, a se je preveč zagnal, šel je na zlato medaljo, preveč neposredno je prišel na vrata in je zdrsnil."

Skakali kot telički
Norvežanov padec je pomenil, da je Košir osvojil olimpijsko medaljo. "Začeli smo cepetati in gledati, kaj se dogaja. Nihče ni mogel verjeti razpletu. Tudi nekdo, ki je ves čas v smučanju kot tekmovalec, zelo redko kaj takega doživi. Ampak, to so velike igre, to je velik vložek, to je velika napetost, potem so temu primerne reakcije. Tisti, ki jim ni uspelo, so bili razjokani in razžaloščeni, mi pa smo v cilju skakali kot telički. Spomnim se reakcij vseh članov naše ekipe, tako tekmovalcev kot trenerjev. Videl sem, da so bili srečni, v očeh sem videl, da je bila to za vsakega nagrada, ne le zame."

Plusi in minusi se odštejejo
Košir je prepričan, da se v karieri vsi plusi in minusi izničijo: "Vsak športnik in vsak človek je deležen srečnih nizov in tudi nesreč oziroma smol. Potem je le od tebe odvisno, kako se boš lotil težav in konec koncev tudi zmag. Zato ne objokujem izgubljene priložnosti." Na svoji koži je dobro občutil minuse in pluse. Če so bile igre v Lillehammerju v bistvu dodatne (od iger v Albertvillu sta zaradi ločitve od poletnih iger minili le dve zimi), je zaradi slabega vremena leta 1995 odpadlo svetovno prvenstvo v Sierri Nevadi, ko je bil v življenjski formi. V Lillehammerju so drugi padli zanj, v Sierri Nevadi 1996 je padel sam. Po prvi vožnji slaloma je bil na odličnem četrtem mestu.

Nagano 1998: Navdušil v veleslalomu
Leta 1998 je odpotoval v Nagano na svoje tretje olimpijske igre, kjer pa je navdušil v veleslalomu. Takrat v tej disciplini ni več posegal po najvišjih mestih, zato je marsikoga presenetil, ko je s številko 17 dosegel četrti čas prve vožnje. Tudi na drugi je vozil izjemno ...

Eden težjih porazov v življenju
... a nekaj vrat pred ciljem je naredil večjo napako, zaradi katere je na progi izpustil približno pol sekunde. Napaka je bila usodna, saj je do brona zmanjkalo 29 stotink sekunde. "Imam svojo teorijo, kje je šla medalja, a ne bi hotel izpostavljati oseb. Kot tekmovalec sem se taktično napačno lotil zadnjega dela proge. Ena samcata napaka na celi tekmi me je stala medalje. A tako pač je, saj so tudi drugi tekmovalci na tem delu proge delali napake. To je eden težjih porazov v moji karieri."

Sledila je druga tekmovalna pomlad, saj je v sezoni 1998/1999 slavil še preostali zmagi. Najprej je domače gledalce navdušil v Kranjski Gori, nekaj dni kasneje pa še v Kitzbühelu.

Po nastopu še ni vedel, ali bo to dovolj za zmago, a ko je v cilj prispel najboljši po polovici tekme Pierrick Bourgeat, je bil čas za veselje.

Salt Lake City 2002: Na dan slaloma popolna odjuga
Na četrte in zadnje igre je odšel leta 2002 v Salt Lake City. "Zelo trdo sem delal, da bi bil še lahko v konkurenci za najvišja mesta. Ves čas sem imel to v mislih, ampak potem dejansko ni bilo več tako. Prišla je menjava smuči, cel kup preobratov v organizaciji slovenske reprezentance, nisem se počutil več tako odlično in močno kot prej. Igre so bile posebne v organizacijskem smislu, bile so namreč kmalu po terorističnem napadu v New Yorku. Nekaj časa smo mislili, da iger sploh ne bo, potem so bile pa v znamenju strogih varnostnih ukrepov. Primorani smo bili pristati na omejeno gibanje, neko težko vzdušje je viselo nad igrami. Povsod so bili vojaki, s tega vidika je bilo malo mučno. Same igre so bile organizirane v redu. Temperature so bile krasne, zimske, sneg je bil enkraten, na dan slaloma pa je prišla popolna odjuga. Imeli so zaposlene prostovoljce, ki niso znali pravilno ukrepati, kako urediti progo. Temu primerna je bila tekma, ki je bil na nivoju mladinske tekme na Soriški planini. Tako je izgledalo za nas profesionalce, vem, da po televiziji ni bilo tako videti, ampak tako je bilo."

Ni bil izbran za Torino 2006
Vztrajal je še en olimpijski cikel, a ni ostal na situ ekipe za Torino 2006, za kar je izvedel tik pred igrami: "Če bi vedel, da se bo odvijalo na tak način, ne bi šel v olimpijsko sezono. Kvalifikacije sem imel narejene, odločitev glavnega trenerja pa je bila drugačna. Izvedel sem tik pred zdajci, predvsem me je zmotilo, kako je do tega izbora prišlo, kaj se je upoštevalo, kaj se ni in kaj smo sploh vedeli. Vsega sem imel dovolj in sem dokaj jasno povedal, kaj me je motilo. Nastal je spor, mediji pa so to še malo napihnili. Hotel sem se samo umakniti - in tudi sem se. Ta dogodek mi je pomagal pri odločitvi, da v tistem trenutku prekinem s tekmovalnim smučanjem. Vem, da bi v Torinu zelo težko prišel do medalje, zato mi je vseeno, ali sem bil na štirih ali petih igrah, štejejo le medalje."

Vsak ima želje, na katerih snuje svojo prihodnost. Jure Košir si je že v zgodnjem otroštvu želel ukvarjati s športom.

"Želel sem postati športnik, saj me je šport izjemno veselil. Na začetku so me bolj začarali smučarski skoki. Bil sem fasciniran nad tem, da letiš v zraku. Čeprav sem imel doma opremo, sem opustil to idejo. Mama je bila zelo odločna, češ da je to nevarno. Potem sem pristal v alpskem smučanju. Po naključju sem bil v zelo talentirani skupini – tako otrok kot izjemnega trenerja. Od tam je šlo vse le naprej. Želja ni zamirala, ampak se je z leti treninga samo še bolj oblikovala. S prvimi uspehi sem videl, da pravilno razmišljam in da je želja mogoče celo realna. V najstniških letih sem že videl, da bom postal športnik. Bilo je samo vprašanje, kako dober bom postal," se spominja smučar.

Občuduje tudi hokej na ledu
Zaradi življenja v Zgornjesavski dolini je bil ves čas povezan s še enim športom. "Hokej je bil prav tako del našega okolja. V bližini smo imeli hokejski klub Jesenice. V vasi, kjer sem živel, je bilo združeno smučišče in drsališče, zato je bilo logično, da smo ogromno časa prebili na drsalkah. Hokej je enkratna igra, vse poteka zelo hitro in kombinatorno. Hokej sem imel vedno rad in še vedno ga imam."

Snemal tekme in nato gledal posnetke
V času njegovega odraščanja je prve uspehe med elito oral Bojan Križaj, kar je bila za mladega Koširja velika motivacija: "Spremljali smo vse tekme, takrat so prišli prvi videorekorderji. Posnel sem vsako tekmo svetovnega pokala in sem jo potem pogledal tudi petkrat. Kot goba sem pil te informacije, požiral sem vse gibe in jih nato skušal ponavljati na treningu. Uspehi Bojana Križaja, Borisa Strela in pozneje Jureta Franka in Roka Petroviča so bili za nas dokaz, da lahko tudi nam uspe, da nismo eksoti in da se lahko enakovredno borimo z velikimi smučarskimi narodi. To je tudi dandanes pomembno. To danes vidimo v košarki, mladi igralci imajo v glavi, da lahko pridejo v Ligo NBA in so uspešni kot Goran Dragić."

Dobro se spomni Frankove tekme
Ko je bil star 11 let, je lahko gledal olimpijske igre v Sarajevu. "Ravno pred kratkim sem Juretu Franku povedal zgodbo o spremljanju olimpijskega veleslaloma. Dobro se spomnim tega dne in tega, kje sem gledal tekmo, kako je bila videti soba, v kateri smo imeli televizijo, tako močen je bil ta dogodek zame. Njegova medalja je pomenila spodbudo za vse nas. Franko je takrat resnično dosegel ogromno in podaril tudi naslednjim generacijam lepo darilo. Predvsem v obliki samozavesti in volje."

Pogreša Roka Petroviča
Z današnjega vidika osamosvojitev pomeni tudi rez med staro in novo generacijo, a Košir opozarja, da je tekmoval kar z nekaj člani "stare" generacije: "Grega Benedik je bil tudi član reprezentance, star je bil 32 let, jaz pa 18. Na neki FIS-tekmi sem nastopil z Bojanom Križajem, tega se dobro spomnim, on tega ne ve. Rok Petrovič bi lahko še naprej smučal. Njega so bolj zanimale znanstvene vode. Ogromno nam je pomagal, ko je končal in se začel ukvarjati z znanostjo v športu, mi pa smo se skušali prebiti v sam vrh. Takrat je bil Rok za nas neizmeren vir informacij. V njegovem stanovanju smo pregledali ogromno tekem, razmišljali o tehniki smučanja, svetoval nam je pri opremi. Res sem mu izjemno hvaležen, pogrešam ga!" Jure Košir pa je z nasveti in informacijami pomagal pri postavitvi gledališke predstave o Roku Petroviču.

"Bili smo prava ekipca"
Košir je nato zgradil izjemno kariero (ki jo lahko podoživite v zgornjem članku). Eden od slovenskih vrhuncev je bil brez dvoma Schladming 2001, kjer se je osem slovenskih slalomistov uvrstilo v finale, sedem med 21 in štirje med osem. "Velikokrat pomislim na to tekmo. Imeli smo močno ekipo, saj ni bil odmeven le ta Schladming. Enkrat se nas je vseh devet uvrstilo v finale Adelbodna. V nekem trenutku smo bili druga ali tretja ekipa na svetu v slalomu. Ekipa je bila sestavljena iz pravih prijateljev. Ekipa je bila samozavestna in izredno talentirana, kar velja tudi za stroko. Veselje je bilo biti član te ekipe. Zmagati na tekmi leta 1999 v Kranjski Gori, priti v cilj in najprej videti te fante, ki jih vidiš, da so veseli in te dvignejo na rame. To je čisto nekaj drugega, kot če bi se veselil sam. Enostavno smo bili res prava ekipca."

V Ameriki spoznal ameriški nogomet
V karieri je pridobil kar nekaj hobijev, med katere spadata glasba in ameriški nogomet. "Z najbolj popularnim ameriškim športom sem se spoznal sredi 90. let. Takrat sta me smučarja iz ameriške reprezentance Casey Snyder in Erik Sloppy v Denverju peljala na tekmo in mi razložila pravila. Pozneje sem postal navijač Denverja, imel sem možnost spoznati šampionsko ekipo, ki je leta 1998 osvojila naslov. Takrat je ekipi poveljeval John Elway. Ameriški nogomet se mi zdi zelo taktičen in zanimiv. Igra je trda, moraš biti zelo pogumen za ta šport. Zanimive so ideje trenerjev, zanimive so izjave igralcev, tudi Super Bowla kot športnega dogodka enostavno ne gre sme zamuditi," je povedal Košir, ki je v Super Bowlu privoščil zmago Philadelphii, saj razume, kakšno olajšanje je zmaga za mesto, ki desetletja čaka naslov.

Vrhunski šport ni zdrav
Ameriški nogomet je povezan s številnimi poškodbami, niti alpsko smučanje ni imuno proti poškodbam. "Profesionalni šport dejansko ne more promovirati zdravega načina življenja. Dejstvo je, da profesionalni šport dela škodo telesu. Redko kateri vrhunski šport ne pušča posledic na telesu, zato ne moremo govoriti, da je to nekaj zdravega. Če gledam sebe, sem jo po 25 letih trdega dela še dokaj dobro odnesel, kljub temu imam težave s hrbtenico, delno s kolenom, poznam pa nekatere smučarje, ki s težavo hodijo. Če boste opazili Janico Kostelić, boste videli, da šepa. Nekateri športi pa so seveda še bolj brutalni do telesa. Ta problem ima ameriški nogomet, pri katerem se spopadajo s trajnimi poškodbami možganov."

Svoje otroke bi vedno podpiral
In kaj bi storil, če bi se njegov otrok ukvarjal z nevarnimi športi (sin sicer trenira košarko)? "Velikokrat sem o tem razmišljal. Otroka bi seveda podpiral. Če si otrok nečesa želi, sem mnenja, da ga moraš podpirati, prepovedi običajno ne prinesejo nič dobrega. Sem pa navdušen, da je sin v košarki tako zagnan, in ga pri tem podpiram. Če bi se ukvarjal s skeletonom ali smukom, bi ga verjetno podpiral, bi me pa skrbelo, ker vem, kakšne nevarnosti prinaša tekmovanje na vrhunski ravni."

Njegova forma na belih strminah je skozi sezone nihala, kar pa ne velja za njegovo podobo v medijih, s sedmo silo je vedno znal sodelovati.

Osamosvojitev Slovenije je potekala sočasno z menjavo generacij v slovenskem taboru, podobna menjava pa se je zgodila tudi na komentatorskem mestu moškega smučanja na TV Slovenija. Marko Rožman se je počasi umaknil mlademu in prodornemu Igorju E. Bergantu. Ta se spominja: "Bil sem le nekaj let starejši od smučarjev, ki so začeli tekmovati v članski konkurenci. Prej je moško alpsko smučanje pokrival Marko Rožman, ki bi bil lahko njihov oče, na drugi strani bi bil jaz lahko njihov brat. Ne vem natančno, kdaj sem prvič srečal Jureta Koširja, vem pa, da je že takrat veliko obetal, o njem se je veliko govorilo."

Z leti vse večja distanca do smučarjev
Tako kot se je Košir uril na poti do vrhunskega smučanja, se je hkrati razvijal tudi Bergant: "Zdi se mi pomembno, da obstaja jasna distanca med novinarjem in športnikom. V smučanju zelo očitajo avstrijskim kolegom, da so bili vedno preveč povezani s smučarsko zvezo, prepričan sem, da ta distanca mora biti. Dlje sem bil v smučanju, bolj sem vzpostavljal to razdaljo, ker se mi je zdelo nujno potrebno. Bil je še en pomembni element, takrat se je Slovenija osamosvojila. Takrat se je prvič zgodilo, da so športniki lahko nastopali za Slovenijo, to je bilo nekaj novega. Vsi smo bili ponosni, da se je tudi za šport proces osamosvajanja razpletel zelo dobro, športniki so lahko ves čas tekmovali. Ta zgodovinski zanos nas je ponesel, tudi zato je bila distanca med novinarji in športniki premajhna. Nekako je zrcalila vse to, kar se je dogajalo v družbi."

Ni uporabljal besed 'katastrofa, polom, sramota'
Po Bergantovem mnenju se je te distance zavedal tudi sam Košir: "Imela sva zelo korekten odnos. Zavedal se je, da novinarji počnemo svoj posel, da je ta distanca pomembna, da lahko normalno izraziš neko kritiko in za njo stojiš. Profesionalno novinarstvo zahteva celega človeka, nujno je treba biti tudi kritičen. Meni sicer nikoli ni šlo z jezika, da se pri ocenjevanju športnih dosežkov uporabljajo besede 'katastrofa, polom, potop, sramota'. Če je Košir (ali kateri koli slovenski športnik) na neki tekmi pričakoval, da bo boljši, nato pa osvojil 18. mesto, nikoli nisem rekel, da je to katastrofa, da nima pojma in da se mora vse zamenjati. Športni rezultat je plod zelo različnih dejavnikov, za katere ljudje ne vemo, ker so zelo osebni ali pa so lahko zdravstvene narave. Enkrat si, nekega dne pa nisi, to je zelo težko razložiti. Ne zdi se mi pošteno imeti preveč vzvišenenega odnosa nad nekim dosežkom in trudom. Vem, da sem bil zaradi tega kritiziran, a mislim, da sem vedno zavzemal realna in tudi kritična stališča."

Generacija je bila zelo raznolika
Dolgoletni komentator tekem v alpskem smučanju je prepričan, da je bila slovenska ekipa zelo različna: "Andrej Miklavc je bil popolnoma drugačen od Jureta. Skupno jima je bilo, da sta se znala oba dobro sprostiti. Grega Grilc je bil vedno bolj umirjen, potem je šel neko čisto svojo pot. Matjaž Vrhovnik je bil posebna zgodba, moral se je toliko bolj truditi, ker je imel neke druge ovire, ki jih mogoče nekateri drugi tekmovalci niso imeli. Generacija je bila zelo zanimiva in raznolika. Imel sem veliko srečo, da sem bil zraven ravno v tem obdobju. Potem je postalo vse preveč intenzivno, prihajale so nove generacije, zato sem čutil, da je pametno, da se umaknem novi generaciji reporterjev." Bergant je v drugem delu reporterske kariere v dinamičnem paru sodeloval s Tomažem Cerkovnikom, ki je v slovenski reprezentanci prej opravljal vlogo trenerja. Cerkovnik je zategadelj zelo dobro poznal vse fante, a nikoli ni zlorabljal informacij, ki so se dotikale osebnega življenja.

Večina pozablja, da je bil Kunc četrti
O zloglasnem Lillehammerju, okoli katerega se vrti naša zgodba, pa Bergant poudarja še en vidik, in sicer tekmovalca na četrtem mestu: "Večina pozablja, da je bil na tej tekmi Mitja Kunc četrti. Ne bom rekel, da je bila to tragika, on je bil na koncu seveda vesel. En majhen drobec časa odloča o tem, kako javnost nekaj ocenjuje. Jure je imel takrat svoj trenutek sreče. Pozneje se je to obrnilo, v Sieri Nevadi je leta 1995 prvenstvo odpadlo, tudi v Vailu 1999 je bil v fantastični formi, a je ostal brez medalje. Mitja Kunc je nato v St. Antonu 2001 prišel do bronaste medalje. Če je človek vztrajen in toliko časa vzdržuje vrhunskost, se mu to lahko na neki način poplača."

Naučil ga je veliko
Ko sem Berganta vprašal, ali se je kaj naučil od Jureta Koširja, se je zamislil in odgovoril: "Vedno je bil zelo iskren, razmišljujoč, vljuden in prijazen človek, ki je vse počel z velikim veseljem. Hkrati mi je bilo vedno všeč, da je razmišljal šampionsko. Ni mi najbolj všeč izraz 'slovenska skromnost', včasih se razume kot šibkost. Jure je bil vedno realen, ker se je znal postaviti v neki širši kontekst. To je najbrž tudi zato, ker je imel v družini zelo dobro, trdno in ljubečo oporo. Vedno je vedel, da v življenju obstajajo stvari, ki so pomembnejše od tega, ali boš zmagal ali ne, ali boš zaslužil evro več ali ne. Sebe je vedno postavljal v realen kontekst sveta, v katerem živimo. Vidim ga kot veselega in zadovoljnega človeka, ki se zaveda svojih pomanjkljivosti, hkrati pa tako samozavestnega."

Povabil ga je na 50. rojstni dan
Voditelj Odmevov je pred meseci praznoval abrahama, na praznovanje pa je povabil tudi Koširja: "Okoli sebe sem želel zbrati ljudi, ki so mi v nekem obdobju življenja zelo veliko pomenili oziroma sem se od njih nekaj naučil. Od Jureta sem se naučil več, kot si mogoče on misli. Ko sem začel razmišljati, koliko ljudi bi moral povabiti, sem jih naštel toliko, da bi bila verjetno tudi dvorana v Stožicah premajhna. Vesel sem, da je Jure lahko prišel."

Igor E. Bergant je bil prisoten še pri eni Koširjevi zgodbi - glasbi.

Jure Košir je s sotekmovalcem in dobrim prijateljem Matejem Jovanom ob prvem stiku z ameriškimi smučarji spoznal rapersko glasbo: "Menjali smo si kasete, oni so iz Amerike v Evropo prinašali novo glasbo, potem smo celo začeli poslušati vinilke. Midva sva na neki način začudena, presenečena in hkrati navdušena nad to glasbo. Zakopala sva se v raziskovanje in začela s sistemskim poslušanjem, potem pa sva tudi začela sama pisati besedila in snemati."

Podarim dobim: želja predstaviti športnike v drugi luči
Začetek 90. let je bil tudi čas, ko se je počasi poslavljala znamenita akcija Podarim dobim, takrat je v ožji skupini deloval tudi Igor E. Bergant, ki se spominja: "Naše športnike smo želeli predstaviti na malce drugačen način, sploh mlajše, ki jih ljudje takrat še niso dobro poznali. Vedno je veljalo, da smo v Sloveniji navdušeni nad športom in o športnikih radi izvemo kaj več. Z Juretom sva se pogovarjala o glasbi. Generacijsko sva si zelo blizu, glasba pa je ena izmed tem, o kateri se je mogoče vedno pogovarjati. Razlagal mi je, da posluša rap, da ga zanima in bi kdaj tudi sam kaj odpel. S kolegi, ki smo skupaj delali Podarim dobim, smo prišli na idejo, da bi Juretu in Mateju ponudili, da bi z neko profesionalno ekipo nekaj tudi v resnici posneli."

Bergant: Bilo je iskreno, veselo in nedolžno
Tako je nastala znamenita pesem Včasih smučam hit, včasih pa počas, ki jo je večina sprejela zelo pozitivno. "Tega sprejema sem bil zelo zadovoljen," pravi Bergant in dodaja: "To je bila zelo dobra motivacija za smučarje, po drugi strani pa so ljudje videli, kako zanimive in ustvarjalne osebnosti so. Na ta način smo jih malo približali. Stvar je bila zelo iskrena, vesela, na neki način nedolžna, zato ni bila usmerjena v komercialne vode. Želeli smo pokazati, da je to drugačna generacija, ki jo je treba spoštovati in spodbujati njihovo ustvarjalnost."

Posnel tri zgoščenke
A to ni bil enkraten projekt, saj sta Košir in Juvan leta 1994 kot Košir Rap Team izdala ploščo, ki je nosila naslov po prvi pesmi. Košir nikoli ni imel namena postati "polnokrvni" raper, ampak "zgolj kreativno preživljati prosti čas. To ni imelo nobenega vpliva pri moji smučarski karieri. Zaradi glasbe nisem nikoli manjkal na treningih." Skupina se je nato preimenovala v Pasji kartel in izdala še dve plošči Pesjansa (1996) in Kartelova Teorija (1998). Pri drugi sta sodelovala dva nadobudna fanta Klemen Klemen in Pižama.

Pozneje je spoznal svojo zavistnost
Klemen Klemen je Koširja najprej spoznal prek televizorja, a o njem ni imel najboljšega mnenja: "Bil je znan in uspešen, nanj sem gledal zavistno in se spraševal, zakaj se dela frajerja. A to je bilo vse le v moji glavi. V tistem času se je snemal film Rabljeva freska, v katerem sem moral odrapati neki komad." Posnetek je slišal producent filma Roman Končar, Klemen se spominja: "Rekel je, da je dobro, a bi vseeno raje slišal odpeti Koširja, ki je bolj znan. Moj posnetek so pokazali Koširju, ki me je potem poklical. Bil je navdušen nad mojim posnetkom, rekel je, da ne more posneti svoje različice, ker ne more biti boljša od moje. Kmalu sva se dobila, da sem mu pokazal svoj material. Bil je navdušen, govoril mi je: 'To je to, to je hudo!' Ni mi bilo jasno, da mi to govori zvezda. Šele potem sem videl, kakšen sem in kako sem bil zavisten. On je čisto normalen človek."

Vsi so takoj prepoznali Klemnov talent
Človek, ki mu je tudi pomagal pri gradnji svoje kariere. "Vedno bom priznal, ki mi je pomagal, da sem lahko izdal prvo zgoščenko. Tega ne bom nikoli pozabil." Smučar mu je pomagal pri izdaji prve plošče, leta 2000 je tako luč sveta ugledal Trnowstajl in slovenski rap ni bil nikoli več takšen, kot je bil. "Vsi smo hitro videli izjemni talent. Je izjemen pripovedovalec zgodb, zato se mi je zdelo vredno podpreti ta projekt," se spominja Košir. Pozneje sta spet na kratko sodelovala, saj je na Klemenovem velikem koncertu v Šiški stopil na oder in se s kratkim rapom poklonil prijatelju. "Še vedno spremljam tudi druge ustvarjalce v tej glasbeni zvrsti, ki pa se je zelo spremenila. Sploh v primerjavi s klasičnim hiphopom," pravi Košir.

Takoj prepoznal vrelec idej
Košir je navdušen tudi nad Pižamo: "Čestitke za njegovo ustvarjalnost, pridnost in delavnost. Na svojem profesionalnem področju je res naredil veliko, navdušen sem nad njegovimi prevodi in predstavami. Ko sem ga spoznal, se je takoj videlo, da ima ogromno idej, da je zelo bister in bo veliko dosegel."

Jure Košir sodi med tiste vrhunske športnike, ki po koncu kariere niso izginili iz javnosti.

Odkar je postavil smuči v kot, ga še vedno vidimo tako z alpskimi smučarji, kot z drugimi osebnosti tako iz športa kot estrade. Vabljeni k pregledu nekaterih utrinkov.

Njegovi dosežki so dobro znani in opisani, zato jih za konec predstavimo le še v grafični podobi.