Izid ameriških predsedniških volitev je bil v zgodovini pogosto nepričakovan, presenetljiv in izjemno tesen. Včasih se je za kulisami dogajalo več, kot bi si volivci želeli, včasih je neki tretji kandidat posegel v tekmo, kar nekajkrat pa sodišče.

Poglejmo si nekaj najzanimivejših ameriških volitev.

Volitve leta 1800 (četrte predsedniške volitve po vrsti) so bile tesne, napete do zadnje glasovnice, umazane in so spremenile politično podobo ZDA. Nekateri jih označujejo celo za najpomembnejše v ameriški zgodovini in imajo zato tudi oznako "Revolucija 1800". Takrat je podpredsednik Thomas Jefferson premagal aktualnega predsednika Johna Adamsa, a največjo zmedo je povzročil razpad sistema elektorskega kolidža, ki je omogočil, da je Aaron Burr, Jeffersonov podpredsedniški kandidat, dobil tako rekoč enako glasov kot Jefferson. Takrat so bila pravila še taka, da je postal predsednik tisti, ki je dobil največ glasov, drugouvrščena oseba pa podpredsednik. Primer je romal vse do kongresa, kjer so po šestih dneh in vsega 36 glasovnicah razlike za zmagovalca razglasili Jeffersona. Da bi preprečili podobne primere, so morali po volitvah 1800 spremeniti pravila elektorskega kolidža, tako da ta zdaj priznavajo ločene politične stranke, poleg tega pa so morali po volitvah 1800 glasovati za predsednika in podpredsednika ločeno. S porazom federalista Adamsa je sledila tudi menjava strank in na položaj se je povzpela takrat še združena demokratsko-republikanska stranka. "Predsedniške volitve 1800 so bile jezna, umazana, s krizo prežeta tekma, ki je ogrozila celo preživetje naroda," je zapisala Joanne Freeman, profesorica zgodovine na Yalu.

Volitve leta 1824 so bile prvič in zadnjič (če ne štejemo leta 1800, ko so veljala še druga pravila), da se je moral elektorski kolidž obrniti na predstavniški dom kongresa za končno odločitev. Volitve 1824 so znane tudi pod imenom "pokvarjena kupčija", saj sta kongresni predstavnik Henry Clay (poznejši Adamsov državni sekretar) in končni zmagovalec John Quincy Adams zasebno sklenila kupčijo. Največ glasov – tako tistih od volivcev kot tudi elektorskih - je sicer dobil Andrew Jackson, ki pa je zaradi te kupčije izgubil predsedniški stolček, a je počakal na volitve leta 1828, ko ga je še vedno besna javnost močno podprla in maščevala njegov poraz štiri leta prej. Volitve 1824 so tudi privedle do razdora znotraj stranke in demokratsko-republikanska stranka se je razdelila na dva dela, pri čemer je Jackson ustanovil demokrate. C-Span imenuje volitve 1824 za "ene najspornejših v zgodovini ZDA".

Volitve leta 1860: Demokrati so ponudili dva kandidata, Johna Breckinridgea z juga in Stephena Douglasa s severa, da bi se pomerila z Abrahamom Lincolnom. Potem je bil tu še četrti kandidat, John Bell iz Ustavne unije. To je razdelilo protirepublikanske glasove na tri strani, Lincolna pa poslalo v Belo hišo. Volitve 1860 so tudi pokazale, da je treba zavzeti stališče do suženjstva. Na novo ustvarjena republikanska stranka je zavzela politiko proti suženjstvu, kar je popeljalo do zmage Lincolna, ki velja za najboljšega ameriškega predsednika, in postavilo zasnovo za državljansko vojno. Posamezniki, ki so se predtem povezovali z demokratsko stranko, a so bili proti suženjstvu, so se pridružili republikancem. Tisti, ki so bili za suženjstvo, so šli k demokratom. Volitve 1860 so (prvič) razdelile Ameriko na pol.

Volitve leta 1864 so utrdile zmago severa v državljanski vojni – če bi zmagal McClellan, bi jug postal ločena država. Te volitve so tudi bolj kot katere koli druge pokazale, kako močno so postala demokratska načela vcepljena v ameriško politično kulturo. Volitve 1864 so neprimerljive z vsemi drugimi: sredi krvave državljanske vojne se je Abraham Lincoln potegoval za ponovno izvolitev. Volivci bi ga lahko zamenjali z odpuščenim severnjaškim generalom in številni so glasovali prav zanj. A zmago je odnesel Lincoln, ZDA pa so ostale nerazdeljene in zveste ustavi.

Volitve leta 1876 so nekakšne predhodnice volitev leta 2000 in prav tako veljajo za ene spornejših, saj so se dogajale v času rekonstrukcije. Samuel Tilden je vodil po glasovih volivcev in elektorskih glasovih, a so republikanci oporekali izidom v štirih zveznih državah (med njimi tudi na Floridi, tako odločilni v volilnem boju leta 2000). Na Floridi je bilo sploh nemogoče ugotoviti, kdo je resnični zmagovalec, saj so uporabili vse mogoče prevare, od večkratnih volivcev in polnih škatel z glasovnicami do demokratskih glasovnic, natisnjenih z republikanskim simbolom za ukinitev nepismenih volivcev, in poneverb glasovnic iz tujine. Zato je decembra kongres ustanovil komisijo, ki je februarja nato volila v skladu s strankarskimi načeli, to pa je naneslo ravno dovolj glasov, da je za en elektorski glas zmagal republikanec Rutherford B. Hayes. Hayes naj bi v zameno za predsedniško mesto privolil v končanje rekonstrukcije in odpoklic vseh čet z juga, demokrati pa bi dobili pomembne položaje v kabinetu. Dogovor so demokrati in republikanci sklenili za zaprtimi vrati, rekonstrukcija pa se je s tem uradno končala.

Volitve leta 1912 so pokazale, kakšen vpliv na izid ameriških volitev imajo lahko t. i. tretje stranke (torej ne republikanci ali demokrati) – ne morejo zmagati, lahko pa pokvarijo volitve. Ko se je Theodore Roosevelt odcepil od republikancev in ustanovil stranko Bull Moose, je upal, da mu bo uspelo znova osvojiti predsedniški stolček. A njegova navzočnost na glasovnici je razdelila republikanske glasove, to pa je do zmage popeljalo demokrata Woodrowa Wilsona. Še vseeno Rooseveltov poskus velja za najuspešnejšo kandidaturo kandidata tretje stranke v zgodovini ZDA.

Volitve leta 1932 ali rojstvo modernega "liberalca": zmaga demokrata Franklina Roosevelta nad Herbertom Hooverjem in Rooseveltova poznejša politika "New Deal", ki je združila v koalicijo predtem popolnoma različne ljudi (temnopolte, svetlopolte z juga, jude, delavce …), sta spremenili politično podobo in vlogo vlade v ZDA. Vlada je od takrat naprej prevzela dejavno vlogo reševanja gospodarskih težav v ZDA, pričakovanja javnosti do vlade pa so se za vselej spremenila. Vpeljava te levičarske ideje pa je, ironično, zmanjšala privlačnost Socialistične stranke, ki po letu 1932 ni nikdar več dobila več kot 200.000 glasov.

Volitve leta 1960: prve televizijske volitve in prve volitve, v katerih sta se pomerila prva dva kandidata nove generacije, torej rojena po letu 1900. Izid je bil povsem tesen, volitve pa so znova zaznamovale obtožbe nepravilnosti. Republikanca Richarda Nixona je za 0,2 odstotka premagal karizmatični John F. Kennedy, ki je sicer dobil dobrih 100.000 glasov volivcev več od Nixona, a štiri zvezne države manj od republikanskega nasprotnika. A mlademu in priljubljenemu predsedniku ni bilo sojeno dokončati niti svojega prvega mandata, saj je bil leta 1963 ubit v atentatu, ki še danes buri duhove in hrani teoretike zarot. A kar je naredilo volitve leta 1960 res vplivne, so bile debate Kennedyja in Nixona. Čeprav sta Eisenhower in Stevenson izkoristila moč televizije za volitve 1952 in 1956, pa je bilo tokrat prvič, da je imela televizija večji vpliv na končni izid. Po letu 1960 je televizija postala odločilen dejavnik končnih volilnih izidov.

Volitve leta 2000 so nazadnje odločili elektorski kolidž in izidi s Floride, Eagletonov inštitut za politiko na Rutgersu pa je štetje glasov, do katerega so volitve privedle, označil za "najbolj bizarnega v ameriški zgodovini". Demokrat Al Gore je sicer prejel pol milijona glasov volivcev več od republikanca Georgea W. Busha (48,4 % : 47,9 %), a je po številu elektorskih glasov nazadnje izgubil (266 : 271). Odločilna je bila Florida in nekateri mediji so sprva poročali, da jo je osvojil Gore. Nazadnje so jo pripisali Bushu, Gore pa je dan po volitvah priznal poraz. A ko je izvedel, da je bil floridski izid dejansko pretesen za nedvoumno prisoditev zmage, je svoje priznanje umaknil, njegov tabor pa se je obrnil na sodišče za ročno štetje glasov, potem ko je Bush skušal to sodno ustaviti. To je bilo prvič, da se je v volilno odločitev vpletlo vrhovno sodišče. Floridsko vrhovno sodišče je ročno štetje sicer odobrilo, a s 5 proti 4 glasovi postavilo posameznim okrožjem časovno omejitev, ki je številni niso mogli izpolniti. Veliko vlogo pri tem je odigrala floridska državna sekretarka, republikanka Katherine Harris. Sodišče je nazadnje odločilo, da glasovi obveljajo, vsi elektorski glasovi Floride pa da gredo Bushu.

Volitve leta 2008 kljub vsej predvolilni napetosti in anketah, ki so kazale tesen izid, nazadnje niso bile tako zelo tesne. S presenetljivo lahkoto jih je dobil manj izkušeni, mlajši in, predvsem, temnopolti kandidat demokratov Barack Obama. Takrat 47-letni Obama je s 365 elektorskimi glasovi premagal takrat 72-letnega republikanca Johna McCaina, ki jih je zbral le 173. Obama je s tem postal prvi temnopolti predsednik v zgodovini ZDA. Na splošno so bile volitve 2008 pomembne za družbeni napredek Amerike, saj je še najresnejšo konkurenco Obami predstavljala strankarska kolegica Hillary Clinton, ki je pred začetkom tekme veljala za favoritinjo. Če bi Clintonova osvojila demokratsko nominacijo, bi najverjetneje postala prva predsednica ZDA, namesto tega pa smo bili priča enemu najbolj srditih demokratskih obračunov v novejši zgodovini, saj je Clintonova za boj proti Obami v preliminarnih volitvah pogosto vodila precej negativno kampanjo.