ovori pri bitki za demokratsko nominacijo med Hillary Clinton in Berniejem Sandersom?

Definicija gre takole: "Superdelegati" (oziroma nezavezani delegati) so tisti, ki so na demokratski nacionalni konvenciji, na kateri uradno nominirajo svojega predsedniškega kandidata, posedeni avtomatično in arbitrarno izbirajo svojega kandidata, ne pa nujno za tistega, katerega so v zvezni državi, ki jo zastopa omenjeni superdelegat, izvolili volivci.

Povedano drugače: superdelegati lahko glasujejo za kogar koli, skupaj jih je 719 in predstavljajo 15 odstotkov vseh delegatov. In še nobeno leto niso igrali tako velike vloge kot letos. Že pred prvim strankarskim zborovanjem v Iowi je namreč Hillary Clinton, kandidatka t. i. demokratskega esteblišmenta, zbrala skoraj 400 superdelegatov, ki jih volja volivcev ne zanima kaj dosti.

Po torkovi zmagi v New Yorku je Clintonova zdaj zbrala 1.424 zavezanih delegatov, Sanders pa 1.149, kar nikakor ni nepremostljiva razlika (za osvojitev nominacije je potrebnih 2.383 delegatov), je pa toliko bolj v nebo vpijajoča razlika v razmerju med superdelegati - Clintonova jih ima 469, Sanders pa 31.

Kje prihaja do razlike?
Po eni strani se je pričakovalo, da se bo Clintonova, nekdanja prva dama ZDA in nekdanja newyorška senatorka, sprehodila do nominacije in se superdelegatom ni ljubilo zares preučevati alternativ. Po drugi strani pa je bil sistem superdelegatov, ki ga nekateri označujejo za največji posmeh demokraciji v ZDA, vzpostavljen prav z namenom, da onemogoči kandidate, ki bi spodkopavali in/ali sabotirali uveljavljeni strankarski sistem oz. kandidate tega sistema, kot sta bila George McGovern in Jimmy Carter.

Da onemogoči prav take "padalce", kot je Bernie Sanders, nepričakovano konkurenčen tekmec Clintonove, ki je do torkovih volitev v New Yorku osvojil sedem od osmih preliminarnih volitev. Od tega večino z visoko dvomestno prednostjo. A pri tem ni nikdar zares načel Hillaryjine prednosti po številu delegatov. Zakaj?

Delno gre to pripisat višji matematiki, ki jo ima vsaka zvezna država pri razporejanju glasov delegatov - ponekod zmagovalec pobere vse, ponekod se glasovi proporcionalno porazdelijo. Pri New Yorku je imel Sanders, izrazit favorit neodvisnih volivcev, težavo tudi v tem, da bi se morali ti volivci že pred meseci preregistrirati kot demokrati, če bi hoteli voliti zanj. A velik razlog tiči tudi v prej omenjeni superdelegatski prednosti, ki jo ima Clintonova.

2008 je bila zgodba (sprva) podobna
To sicer samo po sebi še ne bi bilo nujno usodno - v boju za demokratsko nominacijo leta 2008 je bila prav tako Clintonova tista, na stran katere se je nemudoma postavilo več sto superdelegatov. Nekdanja prva dama, ki je že takrat veljala za favoritinjo, je po številu superdelegatov do februarja vodila z 2:1 proti Baracku Obami, dokler ni ta začel prepričljivo zmagovati in so superdelegati počasi zamenjali stran.

Letos ni videti, da bi se to zgodilo. Ne zato, ker Sanders ne bi zmagoval, ampak preprosto zato, ker Sanders ni Obama. Obama je bil pri 46 letih sicer precej manj izkušen od 74-letnega Sandersa, ki je bil v kongres izvoljen že davnega leta 1991, v senat pa leta 2007.

In Obama, ki je postal prvi temnopolti predsednik ZDA, je v ameriško politiko res prinašal nov veter, "upanje" in "spremembe", kot sta se glasila njegova volilna slogana, a je bilo upanje v resnici tisto, ki mu je prineslo zmago, ne pa toliko spremembe. Po osmih letih Busheve vladavine so se Obamove volilne zaobljube morda res zdele revolucionarne (stop brezglavim vojaškim posredovanjem, zaprtje Guantanama, politični dialog, univerzalni zdravstveni sistem, istospolne poroke, večji nadzor nad orožjem ...), a so vse ostajale v sklopu utečene politike demokratske stranke.

Socializem za mlade mikavnejši od kapitalizma?
Sanders, samooklicani demokratični socialist, pa se kljub starosti trenutno zdi kot edini v tekmi, ki se zares upira esteblišmentu in animira mlade, ki so sicer do politike vse bolj apatični. "Socializem" je imel v ZDA vse od hladne vojne dalje izrazito negativno konotacijo. Socializem ni veljal za nič dobrega, temveč ga Američani tesno povezujejo s komunizmom. Ni presenetljivo, da je Sanders izrazit kandidat mladih - zanj volijo v primerjavi s Clintonovo približno v razmerju 80:20 odstotkov.

Razlog je v menjavi generacij - za mlade socializem ni več umazana beseda, saj je za njih hladna vojna stvar zgodovine. Za mlade je zdaj kapitalizem tisti, ki jih načenja z vrtoglavimi cenami nepremičnin, šolstva in začaranim krogom zadolževanja. Sanders jih osvaja z (mestoma populističnimi) obljubami brezplačnega, univerzalnega šolstva in vojne napovedi proti velikim, brezdušnim kapitalistom, Hillary, ki je od Wall Streeta za svoje govore bankirjem pobirala orjaške zneske, pa se težko predstavlja kot kandidatka "ljudstva".

Konsistentno glasovanje v senatu
V nasprotju s Clintonovo je bil Sanders tudi tisti, ki v senatu ni glasoval "kot piha veter", ampak je v vseh teh letih v enem ali drugem domu kongresa konsistentno glasoval proti vsem vojaškim posredovanjem, proti spornim trgovinskim sporazumom, ki so odnašali delovna mesta v tujino, proti vohunjenju za ameriškimi državljani, za pravice istospolnih, za regulacijo Wall Streeta, za davek na izpuste in proti t. i. superpolitičnim akcijskim odborom (Super PACs), od katerih se napaja kampanja Clintonove, medtem ko ima Sanders rekordne prilive zgolj z manjšimi prostovoljnimi prispevki običajnih državljanov.

Sistem superdelegatov, sestavljen iz uglednih in dobro "mreženih" strankarskih vodij, kongresnikov, senatorjev in guvernerjev (mimogrede, eden izmed superdelegatov je tudi Bill Clinton), pa je bil vzpostavljen ravno v podporo kandidatom, kot je Clintonova. In ker lahko glasujejo za kogar koli želijo, lahko, v primeru tesnih volitev, odločijo zmagovalca - pa četudi ta dobi manj glasov ljudstva. Zato je že februarja aktivistična skupina MoveOn.Org objavila peticijo, v kateri superdelegate poziva, naj ne povozijo volje ljudstva in ne odločijo izida volitev.

Nič čudnega, da je morala predsednica Demokratskega nacionalnega odbora (DNC) Debbie Wasserman Schultz takoj zatem na CNN-u odgovarjati na vprašanje, ali se s takim sistemom volivci upravičeno ne počutijo, kot da je vse skupaj nameščeno in prirejeno. "Nezavezani delegati obstajajo, da bi zagotovili, da strankarskim voditeljem in izvoljenim predstavnikom ni treba biti v položaju, ko tekmujejo proti ljudskim aktivistom. Mi kot demokratska stranka na naši konvenciji resnično poudarjamo in izpostavljamo vključevalnost in raznolikost, zato hočemo dati priložnost tako ljudskim aktivistom kot raznolikim zavezanim demokratom, da na konvenciji sodelujejo, se je udeležijo in so na njej kot delegati. Zato ločimo tiste nezavezane delegate, da zagotovimo, da med njimi ni nobene konkurence," je pojasnila.

Ta odgovor nikakor ni pomiril Sandersovih privržencev. Spletna stran Truth in Media, namenjena "preverjanju dejstev", ki jo ureja ameriški novinar Ben Swann, tako za superdelegate ("sistem, ki ga je stranka postavila, da bi se zaščitila pred napačne vrste demokratskim nominirancem") piše, da bi dejansko lahko uničili demokratsko stranko.

"Z vsako državo več, v kateri Sanders zmaga, superdelegati dejansko škodijo stranki, ki bi jo morali ščititi. Zakaj? Preprosto povedano, Sanders na demokratski strani in Trump na republikanski nabirata glasove volivcev, ki se počutijo prikrajšani in ki menijo, da je politični proces prikrojen proti njim. In resnica je, da sistem dejansko je prikrojen," piše Truth in Media. "Tako republikanska kot demokratska stranka sta zasebna kluba, pravila teh klubov pa so bila postavljena s ciljem ščititi stranko, ne pa predstavljati ljudi."