a zunanjepolitičnem področju znotraj ustaljenega.

Še razmeroma pred kratkim sta bila kot edina resna kandidata za predsednika oziroma predsednico ZDA prepoznana republikanec Jeb Bush in demokratka Hillary Clinton. A medtem ko je Busha po desni (če temu sploh lahko rečemo desnica) prehitel Donald Trump, pa Hillary Clinton po levi dohiteva Bernie Sanders. 74-letni dolgoletni župan, kongresnik in senator iz severovzhodne zvezne države Vermont, je uradno sicer neodvisni senator, a deluje znotraj skupine demokratskih senatorjev in tudi predsedniško kandidaturo želi pridobiti od Demokratske stranke. Označuje se za demokratičnega socialista, zgleduje se po Eugenu V. Debsu, ustanovitelju Socialistične stranke Amerike z začetku 20. stoletja, kot tak pa nedvomno vzbuja pozornost javnosti in medijev.

To mu gotovo ne bi uspelo, če bi se za mesto predsednika potegoval kot neodvisni kandidat. Na ameriški levici imajo glede tega sicer mešane občutke. Urednik levičarskega magazina Jacobin Bhaskar Sunkara je tako zapisal, da lahko Sandersova kandidatura znotraj Demokratske stranke levico dolgoročno okrepi. Medtem ko ima Republikanska stranka Čajankarsko gibanje, ki je prostor za artikulacijo in katalizator bolj desnih političnih stališč, pa Demokratska stranka takšnega mehanizma na svoji levi strani nima, je poudaril Sunkara, ki ravno v tem vidi korist Sandersove demokratske kandidature. Drugi medtem opozarjajo, da bo učinek ravno nasproten. Namesto da bi potisnil Demokratsko stranko bolj v levo, bi lahko namreč Sanders leve aktiviste, ki ga bodo podprli, pomaknil proti sredini in bolj kot levico okrepil Demokratsko stranko. Da dela Sanders s kandidaturo tej stranki, "potrebni revitalizacije", "pomembno politično uslugo", meni tudi urednik magazina Dissent Michael Kazin.

Skandinavija kot zgled
Sandersova kandidatura v ameriško politično razpravo resda vnaša politične ideje, ki so v zadnjih desetletjih obstajale le na obrobju ameriškega političnega in medijskega prizorišča, a čeprav se označuje za (demokratičnega) socialista in postavlja v ospredje interese delavskega razreda, bi lahko njegove predloge označili za socialdemokratske. Sanders, ki kot zgled pogosto postavlja skandinavske države, tako zagovarja brezplačno visoko šolstvo, veliko več državnega vlaganja v osnovno infrastrukturo in socialo, zdravstveni sistem, ki bi omogočil zavarovanje vsem državljanom. Omejil bi tudi vpliv kapitala na politiko, ki se izvaja prek zasebnega financiranja volilnih kampanj, in moč velikih bank. "Če je banka prevelika, da propade, je prevelika, da obstaja," meni Sanders, ki predlaga tudi večjo obdavčitev bogatih. Zagovarja pravice žensk in LGBT+ skupnosti, nasprotuje pa prostotrgovinskim sporazumom, kot sta TTP ali NAFTA, saj po njegovem mnenju koristijo le eliti, medtem ko uničujejo delovna mesta v ZDA.

Medtem ko je z opozarjanjem na nevzdržnost in krivičnost skrajne neenakosti v ameriški družbi ter s svarili pred oligarhizacijo ZDA Sanders pridobil podporo številnih na levici - tudi aktivistov gibanja Occupy Wall Street, ki je leta 2011 populariziralo prispodobo o enem odstotku proti preostalim 99 - pa je na področju zunanje politike njegov odklon od dosedanje ameriške politike manjši.

Proti posegom, razen ...
Predvsem gospodarska in socialna politika sta področji, ki Sandersa ločita od konkurenčne Hillary Clinton - precej bližje velikemu kapitalu -, na področju zunanje politike je namreč precej manj progresiven. Kot so ob pregledu Sandersovih zunanjepolitičnih stališč junija zapisali na ameriškem portalu vox.com, je Sanders na tem področju sicer "na bolj levem delu Demokratske stranke, a še vedno v okviru standardnih norm Washingtona".

"Amerika mora braniti svobodo doma in po svetu, a pred zatekanjem k vojaškemu delovanju moramo iskati diplomatske rešitve. Sila mora biti vedno na voljo, a vojna mora biti zadnja, ne prva možnost," na svoji spletni strani pojasnuje Sanders. Kot je razvidno, pri uporabi vojaške sile na tujem ne omenja mandata Združenih narodov, kar ne sme čuditi. Kar dvakrat je namreč podprl ameriško vojaško posredovanje zunaj mednarodnega prava, torej brez odobritve Varnostnega sveta ZN-a, in sicer leta 1999, ko so ZDA v okviru Nata napadle Zvezno republiko Jugoslavijo, in leta 2001, ko so napadle in okupirale Afganistan. ZDA so v vojno v Afganistanu vstopile "z jasnim ciljem" in kot "moralna avtoriteta", meni Sanders.

Kljub vsemu Sanders ni podlegel histeriji, ki je sledila napadom 9. septembra 2001. Tako ni podprl Patriot Acta, ki je močno posegel v osebne svoboščine ameriških državljanov, leta 2002 pa je v nasprotju s Hillary Clinton glasoval proti uporabi sile proti Iraku, potezi, ki je vodila v popoln razpad te države in ustvarila sedanje kaotične razmere na Bližnjem vzhodu. Kljub temu je nato večkrat glasoval za resolucije, ki so omogočale financiranje ameriške okupacije.

Ameriško bombardiranje položajev t. i. Islamske države (IS) znotraj Sirije, ki sicer tudi poteka brez odobritve ZN-a, Sanders odobrava, nasprotuje pa napotitvi ameriških vojakov v to državo. Kot je dejal za ameriški televizijski kanal MSNBC, bi morale kopenske enote "v boju za dušo islama" prispevati Savdska Arabija in druge regionalne močne države, pri čemer pozablja, da je ravno Savdska Arabija skupaj z drugimi zalivskimi monarhijami največji finančni in orožarski pokrovitelj regionalnih džihadističnih skupin, kot je IS.

Mehkeje, a vendarle proizraelski
ZDA morajo storiti vse, kar lahko, da Iranu preprečijo pridobitev jedrskega orožja in da preprečijo jedrsko oboroževalno tekmo na Bližnjem vzhodu, meni Sanders, ki pa hkrati ne problematizira ameriškega intenzivnega oboroževanja Savdske Arabije, glavnega regionalnega tekmeca Irana, niti izraelskega posedovanja jedrskega orožja. Vsak up, da predstavlja Sanders resen odmik od dosedanje ameriške zunanje politike na Bližnjem vzhodu, lahko ameriški volivci in svetovna javnost dokončno opustijo ob njegovih stališčih glede enega najtrdovratnejših, najbolj simboličnih in najdlje trajajočih konfliktov na svetu. Sanders, sin judovskih staršev, je do Izraela do neke mere sicer kritičen, predvsem do premierja Benjamina Netanjahuja, a je pri izraelsko-palestinskem vprašanju vendarle bolj naklonjen Izraelu. Ob lanskih izraelskih napadih na Gazo, v katerih je umrlo okoli 1.500 palestinskih civilistov (med njimi več kot 500 otrok), je sicer izraelsko uporabo sile označil za "čezmerno", smrt civilistov pa za "nesprejemljivo", a je obenem dejal, da podpira "pravico Izraela do samoobrambe".

Podpira rešitev v obliki dveh držav, ki na levici sicer vse bolj izgublja podporo v korist rešitve v obliki ene države. Po njegovem mnenju morata obe strani, torej tako okupator kot okupirani, sprejeti kompromise. Od Palestincev pričakuje, da Izraelu neizpodbitno priznajo pravico do obstoja (kar so Palestinci storili že večkrat, tudi s podpisom sporazuma iz Osla leta 1993 ali implicitno z razglasitvijo države Palestine na 22 odstotkih historične Palestine leta 1988) in kaznujejo tiste, ki so izvedli "teroristična dejanja", Izrael pa naj konča zaporo Gaze in preneha graditi naselbine na palestinskem ozemlju. Evakuacije okoli pol milijona nezakonitih izraelskih naseljencev na palestinskem ozemlju, kar Mednarodno kazensko sodišče označuje za vojni zločin, ali zahtev po enakopravnosti palestinskih državljanov Izraela Sanders ne omenja.

Brezpilotna letala včasih kontraproduktivna, a uporabna
Sanders obljublja, da bo kot predsednik in vrhovni poveljnik "branil ameriške vitalne strateške interese", pri tem pa ga očitno ne bi omejevalo niti mednarodno pravo. Poleg napadov brez mandata ZN-a Sanders namreč podpira tudi uporabo brezpilotnih letal. V pogovoru za MSNBC je ubijanje "nedolžnih ljudi, tudi Američanov" označil za "kontraprodutivno", kljub temu pa ima brezpilotna letala za orodje, ki je na voljo. Če bi bil predsednik, bi se bombardiranja tako nadaljevala, je dejal, a na "selektiven način".

Proti mučenju in Guantanamu - ker škodijo ZDA
Težave z načelnostjo ima Sanders tudi pri vprašanju mučenja in zapora Guantanamo. Kot meni, ZDA ne smejo več mučiti ljudi, a kot glavnega razloga ne izpostavlja nesprejemljivosti takšne prakse zaradi trpljenja mučenih, temveč ker mučenje pomeni, da so "ZDA izgubile svoj moralni položaj", da lahko obsojajo druge, ki delajo podobno.

Podpira zaprtje zapora v oporišču Guantanamo na Kubi, v katerem so ZDA po več let zadrževale (in še zadržujejo) ljudi, proti katerim niso vložile niti obtožnice, kaj šele, da bi bili česa obsojeni, a tudi tu ne postavlja v ospredje spoštovanja mednarodnega prava ali blaginje pogosto po krivem zaprtih ljudi, ampak spet "moralni položaj ZDA". Guantanamo namreč spodkopava ameriško zunanjo politiko, meni Sanders.

Sprejel nafto od "komunističnega diktatorja"
Pri političnem delovanju se Sanders pogosto ni pustil omejevati s stališči vladajoče administracije. V osemdesetih letih je tako v nasprotju s takratno Reaganovo administracijo močno podpiral levičarsko sandinistično vlado v Nikaragvi. Tudi v času predsednikovanja Busha mlajšega je šel proti vladajoči politiki. Kot kongresnik je sodeloval pri sklenitvi dogovora med Vermontom in venezuelskim državnim naftnim podjetjem, po katerem je Venezuela po ugodni ceni dobavila nafto za ogrevanje do 12.000 revnih gospodinjstev v tej zvezni državi. Ne glede na to je Sanders septembra letos takratnega venezuelskega predsednika Huga Cháveza označil za "komunističnega diktatorja".

Medtem ko Sanders s svojimi politikami predstavlja upanje za ameriške delavce in delavke ter srednji razred, pa predstavlja njegovo zunanjepolitično razmišljanje le mehkejšo različico dosedanje prakse. Kot je namreč zapisal urednik Jacobina Sunkara, Sanders "ne ponuja načelnih protiimperialističnih politik, ki bi jih na levici morali zahtevati".