Zaradi zapuščine Georgea W. Busha so bila pričakovanja glede Obame velika. Bil je človek, ki je prebudil upanje, a, kot poudarjajo strokovnjaki, je Obama napravil številne napake. Za časa Bushevega predsedovanja je bila ameriška diplomacija bolj znana po arogantnosti kot po uspešnosti. Obama je bil pri zunanjepolitičnih potezah bolj pragmatičen, saj se njegov predhodnik ni bil pripravljen pogajati z drugimi svetovnimi voditelji in je diplomatsko ZDA precej osamil.

Še preden je dobro začel izvajati zunanjepolitično strategijo, je bilo njegovo delo na podlagi tega upanja nagrajeno, ko je po devetih mesecih predsedovanja prejel Nobelovo nagrado za mir. Do tedaj sta bila njegova glavna dosežka govora o Bližnjem vzhodu in širjenju jedrskega orožja. Kot piše Guardian, se sam po sebi vzbuja sum, da je nagrado prejel iz preprostega razloga, ker ni bil Bush. Obamova politika je temeljila na izkušnjah preteklosti oziroma kot nasprotje delovanja njegovega predhodnika. Velika lekcija je bila invazija v Iraku, ki je bila dokaz, da ameriška posredovanja, ko jih spremlja nepoznavanje okoliščin in dejanskega stanja ter precenjevanje lastnih sposobnosti, lahko nastali položaj v tuji državi poslabšajo. Zato je bil Obama bistveno previdnejši.

Ko je bil deležen kritik, da je njegova zunanja politika preveč popustljiva, je bil odgovor, naj o tem povprašajo Osamo bin Ladna, najbolj iskanega terorista na svetu, ki ga je ameriška vojska ubila leta 2011. Od Busha je "podedoval" dve vojni, v Iraku in Afganistanu. Čeprav si je prizadeval za umik vojske, sta njegov mandat očrnili tudi (neuspeli) vojaški posredovanji v Libiji in v Siriji, dodaja Guardian.

Ob koncu vse bolj ostro proti Rusiji
Arabska pomlad je imela pomemben vpliv na odnose med ZDA in Rusijo, ki so ob koncu Obamovega predsedovanja verjetno na najnižji točki po hladni vojni. Washington in Moskva v sirski državljanski vojni stojita vsak na svoji strani. Predsednik Sirije Bašar Al Asad ima podporo Vladimirja Putina, medtem ko so ZDA na strani upornikov in proti režimu. Četudi si Američani in Rusi prizadevajo za pot k mirovnim pogovorom, pa ni soglasja glede prihodnosti oziroma tega, kakšna naj bo dejanska rešitev sirskega konflikta.

Obama si je na začetku skupaj z Dmitrijem Medvedjevom prizadeval za popravljanje vezi med državama, zdaj pa se njegov mandat, kot pravi ruski premier, končuje "s protirusko agonijo". Močno je odnose zaostrila ruska priključitev Krima leta 2014. Do ekspanzije v Ukrajini je bil Washington zelo kritičen. ZDA so skupaj z Evropsko unijo uvedle vrsto sankcij proti Rusiji, ki so vezane na finančni, energetski in obrambni sektor. ZDA so, kot je poročal Reuters, v Evropo pripeljale več sto tankov, tovornjakov in druge vojaške opreme kot del okrepitve proti Rusiji.

Zdaj je za dodatne napetosti poskrbela ameriška administracija, ki je Moskvo obtožila domnevnih hekerskih vdorov med ameriškimi volitvami, ki naj bi škodovali demokratski predsedniški kandidatki in nekdanji Obamovi zunanji ministrici Hillary Clinton. Kremelj vse obtožbe zanika, označil jih je za "lov na čarovnice" in obenem dejal, kot piše BBC, da ga vse skupaj že utruja. Ameriško zunanje ministrstvo je zaradi domnev sprejelo nove sankcije in se odločilo za izgon 35 ruskih diplomatov.

Obama za združeno Evropo
Leta 2008 je med kampanjo Obama obiskal Nemčijo in v Berlinu govoril, kar je Evropa želela slišati, je poročal Guardian. Dejal je, da so ZDA in Evropa "zaveznika, ki poslušata drug drugega, se drug od drugega učita in si predvsem zaupata". Ko je izpostavljal svetovne probleme, je dodal, da "noben narod, ne glede na velikost in moč, takih izzivov ne more premagati sam". Nemčija je bila ob Veliki Britaniji glavna evropska zaveznica med Obamovim predsedovanjem. Državi sta bili prvi evropski, ki ju je obiskal, ko je postal predsednik, v Nemčiji pa se je tudi ustavil na poslovilni turneji.

Tedaj je nemška kanclerka Angela Merkel dejala, da so odnosi Nemčije in Evrope z ZDA "temeljni kamen naše zunanje politike" in neločljivo povezani z demokracijo, svobodo in zagovarjanjem človekovih pravic. Evropa in ZDA tesno sodelujeta, Evropa je Obamo že med kampanjo ves čas podpirala. Evropa je ameriška zaveznica in pomembna partnerica, a ne več prioriteta, čeprav je Obama večkrat dejal, da "ZDA nimajo tesnejših partnerjev od Evrope". Sprva se je sploh zdelo, da Obamo Evropa sploh ne zanima.

Njegova administracija je na primer preklicala vzhodnoevropski protiraketni program, ki ga je predlagal Bush, piše Foreign Affairs. Toda po ohladitvi odnosov z Rusijo so ZDA v Evropi postale dejavnejše. Z EU-jem so skupaj obsodile priključitev Krima in proti Rusiji uvedle sankcije. Washington se je, kot del Nata, začel "zanimati" tudi za varnost srednjeevropske in baltske regije, kjer je povečal vojaško prisotnost. Obama je na obisku Poljske poudarjal zavezanost h kolektivni varnosti. Predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker je bil sicer kritičen do Obame, ko je za Rusijo dejal, da gre za regionalno silo, in je dodal, da Evropa ZDA ne sme pustiti, da ji narekujejo politiko na tem področju, je navajal Reuters.

Medtem so bila pogajanja o Čezatlantskem trgovinskem in naložbenem partnerstvu (TTIP), s katerim bi odpravili trgovinske ovire v številnih gospodarskih sektorjih in naj bi olajšali nakup ter prodajo blaga in storitev med ZDA in EU-jem, neuspešna. Vseeno pa strani poudarjata, da je povezava trdna, kar je tudi skupni interes. Obama je tudi ves čas poudarjal pomembnost združene Evrope, ki je tudi pomembna ameriška partnerica v boju proti mednarodnemu terorizmu in v večstranskih institucijah. Tako je tudi zagovarjal obstanek Velike Britanije v povezavi, po odločitvi za brexit pa zagotovil, da bodo odnosi ostali nespremenjeni.

Odnosi s Kitajsko "najpomembnejši v 21. stoletju"
Kot v kolumni piše Primož Šterbenc, je Obama zunanjo politiko sicer zasnoval na temeljni podmeni, da bi bilo nujno vsaj v določeni meri zaustavljati preobražanje unipolarnega mednarodnega reda, v katerem so ZDA edina svetovna velesila, v multipolarnega, v katerem obstaja več velikih sil, predvsem pa s politikami do različnih delov sveta poskušati zadrževati nastop nevarnega, svetovno vplivnega konkurenta, Kitajske. Obama je poudaril, "da so odnosi med Kitajsko in ZDA najpomembnejši dvostranski odnosi v 21. stoletju", navaja Foreign Affairs. Namen Obame je bil sprememba ameriške vloge iz voditelja v partnerja. Kot pravijo, se je zavedal, da vodstvo prinaša svojo ceno, brez moči pa to ni mogoče.

Obama se je zavedal vzpona hitro rastočih gospodarstev in njihovega vpliva na svetovni red. Poudarjal je, da ZDA pozdravljajo vzpon Kitajske, na drugi strani pa so se čutile tudi pod pritiskom. Je prvi ameriški predsednik, ki je že v prvem letu predsedovanja obiskal Kitajsko, s katero imajo ZDA vse močnejše gospodarske vezi. Več kot štirideset let po vzpostavitvi diplomatskih odnosov med največjima gospodarskima silama na svetu je odnos med njima zapleten. Kitajska, ki predstavlja drugo največje gospodarstvo na svetu, je ekonomsko moč, glede na delež v svetovnem gospodarstvu, pridobivala tudi na račun ZDA, ki se posledično čutijo pod pritiskom. Kitajska je prva ameriška trgovinska partnerica. Odnos med velesilama zajema različne stopnje konstruktivnega sodelovanja, a tudi konkurence, strokovnjaki pa še vedno izpostavljajo premalo zaupljivosti.

Povečanje kitajskega vpliva v azijsko-pacifiški regiji je vplivalo na preoblikovanje odnosa med njima, kar zdaj zajema širša regionalna vprašanja. Transpacifično partnerstvo (TPP), v katerem je pod ameriškim vodstvom združenih 11 pacifiških držav, ki bi ustvarilo največje prostotrgovinsko območje na svetu, se je razvilo v gospodarsko protiutež regionalnemu vplivu Kitajske. Sporazum čaka na ratifikacijo. Obenem si je Obama prizadeval za ekonomsko vezavo Evrope na ZDA, s čimer bi preprečil kitajsko združevanje Azije in Evrope v enoten gospodarski prostor, kjer bi imel Peking primat.

Sporno Južnokitajsko morje
Odnose so zaostrile kitajske zahteve po Južnokitajskem morju, ki si ga Peking lasti skoraj v celoti. Ameriške vojaške ladje so pred dvema letoma, sklicujoč se na obrambo svobode plovbe, po mnenju Pekinga kršile kitajsko suverenost, je pisal Reuters. Kitajska se sklicuje na zgodovinsko pravico, saj da so bili otoki in čeri v Južnokitajskem morju od nekdaj v sestavi Kitajske. Dele morja, po katerem potekajo pomembne mednarodne trgovske poti, si lastijo tudi Filipini, Brunej, Malezija, Vietnam in Tajvan.

V sporu s Kitajsko so glede razmejitev suverenosti Filipini, ki so trditve Pekinga izpodbijali in sprožili arbitražo. V Haagu so odločili, da Kitajska nima pravnih temeljev, da bi zahtevala pravico do otokov. Ob stopnjevanju napetosti v Južnokitajskem morju je Kitajska zasegla ameriško podvodno sondo, ki naj bi jo ZDA uporabljale v znanstvene namene. Kitajska jo je vrnila, a opozorila, naj se incident, da je zaplula v mednarodne vode Južnokitajskega morja, ne ponovi.

Primer konstruktivnega sodelovanja je ratifikacija pariškega podnebnega sporazuma. ZDA in Kitajska sta bili za prelomni podnebni dogovor, s katerim se države zavezujejo, da bodo omejile dvig povprečne svetovne temperature na manj kot dve stopinji Celzija glede na predindustrijsko raven do konca stoletja, prizadevanja pa naj bi šla v smer še bolj ambicioznih 1,5 stopinje, ključni, saj sta največji svetovni onesnaževalki.

Zgodovinski sporazum z Iranom
Eden izmed najpomembnejših diplomatskih dosežkov Obamove administracije je kljub pomanjkljivostim in kritikam zgodovinski dogovor z Iranom, ki ga je peterica članic Varnostnega sveta Združenih narodov s perzijsko silo podpisala julija 2015 na Dunaju in s čimer naj bi bil svet varnejši. S tem so postopoma opustili za gospodarstvo zadušljive sankcije proti Iranu, ki so jih uvedle ZDA, Evropska unija in ZN, Teheran pa je zagotovil, da pod krinko civilnega jedrskega programa ne bo razvijal orožja.

Sklenitev dogovora o jedrskem programu, ki je bil posledica dolgotrajnih pogajanj, je bil velik uspeh za Obamo in iranskega predsednika Hasana Rohanija. Njegova izvolitev junija 2013 je bila pomemben dejavnik pri teh pogajanjih. Državi sta bili več kot desetletje največji sovražnici. Druga drugo sta naslavljali kot "utelešenje zla" in "veliki Satan". Obama se je zavedal, da Irana ne more ignorirati, ker je prevelik in premočan, s tem pa mednarodno (pre)pomemben akter. Čeprav je Iran izpolnil zahteve sporazuma, je ameriški predsednik dejal, da ga bodo še naprej nadzorovali.

Po jedrskem sporazumu so iz iranskih zaporov izpustili pet Američanov, Obama pa je pomilostil šest Američanov iranskega rodu in enega Iranca, ki so bili v ZDA v pravosodnem postopku zaradi kršenja sankcij proti Iranu. Obama in zunanji minister John Kerry sta tudi sporočila, da bo Washington Teheranu odplačal 1,7 milijarde dolarjev dolga in obresti še iz časov pred islamsko revolucijo leta 1979 ter prekinitvijo ameriško-iranskih diplomatskih odnosov v letu 1980. Gre za plačilo, o katerem je odločilo arbitražno sodišče v Haagu, in sicer 400 milijonov dolarjev dolga in 1,3 milijarde dolarjev obresti.

Savdska Arabija proti dogovoru z Iranom
Nad dogovorom nista bili navdušeni zaveznici ZDA Savdska Arabija in Izrael. Medtem ko so v Izraelu izrazili nestrinjanje s prepričanjem, da bo "Iran tako dobil prosto pot do jedrskega orožja, saj so sankcije, ki so mu to onemogočale, odpravljene," pa so Savdijci poudarjali, da obstaja nevarnost, da bi Iran lahko opustošil regijo. Riad je Obami očital, da Iranu pušča prevelik vpliv. Obama je Savdsko Arabijo večkrat pozval, naj sprejme "hladni mir" s svojim sosedom in tako prispeva k umiritvi razmer v regiji. Kljub malenkost boljšim odnosom z Iranom je ameriški vrh ves čas zatrjeval, da zavezništvo s Savdsko Arabijo ostaja trdno.

Obamova administracija je, glede na decembrsko poročilo, ki ga je pripravila Kongresna knjižnica, prodala več orožja kot katera koli druga po drugi svetovni vojni. Večino orožja je poslala na Bližnji vzhod. Med leti 2008 in 2015 je bilo orožarskih poslov kar za 200 milijard dolarjev. V poročilu so izpostavljeni orožarski posli z državami v razvoju; ugotovljeno je, da je glavni uvoznik Savdska Arabija, s katero so bili v omenjenih sedmih letih sklenjeni posli v vrednosti 94 milijard dolarjev.

Proti naselbinam, a rekordna vojaška pomoč
ZDA so tradicionalne zaveznice Izraela, vendar pa Obama in izraelski premier Benjamin Netanjahu nista našla skupnih stališč. Poleg Irana je bila ena poglavitnih točk njunih (ohlajenih) odnosov gradnja izraelskih naselbin. V Združenih narodih ZDA branijo Izrael pred resolucijami, ki opozarjajo na izraelske kršitve mednarodnega prava, a je Obamova administracija, ki je bila ves čas kritična do izraelskih naselbin, naredila izjemo. Decembra so se ZDA vzdržale glasovanja resolucije Varnostnega sveta ZN-a, ki od Izraela zahteva konec gradnje nezakonitih naselbin na palestinskem ozemlju. Zunanji minister Kerry je konec decembra dejal, da je za trajni mir med Izraelci in Palestinci edina možnost rešitev dveh držav, njegov govor pa je Netanjahu označil za uperjenega proti Izraelu.

To je tako prva resolucija VS-ja, ki poziva Izrael k spoštovanju mednarodnega prava, na katero Obama ni vložil veta. Netanjahu, ki je pred tem marca zavrnil srečanje z ameriškim predsednikom, je za administracijo Obame dejal, da "ne le da ni zaščitila Izraela pred množičnim napadom v ZN-u, ampak je pri tem v ozadju celo sodelovala", je poročal STA. Je pa Obama vseeno z Izraelom sklenil dogovor o rekordni vojaški pomoči. V naslednjih desetih letih bodo ZDA Izraelu tako namenile za 38 milijard dolarjev vojaške pomoči.

Po letu 1928 prvi predsednik, ki je obiskal Kubo
Obama si je na vso moč prizadeval urediti odnose s Kubo, ki so bili zamrznjeni od šestdesetih let 20. stoletja, je pisal BBC. Obnovil je diplomatske odnose s to državo in začel resno zaključevati eno izmed dolgotrajnih in neuspešnih epizod ameriške zunanje politike. Kmalu po izvolitvi je preklical omejitve za potovanja Kubancev iz ZDA na Kubo. Odnosi so se začeli izboljševati konec leta 2014, ko je zatem Obama tudi napovedal normalizacijo diplomatskih in gospodarskih vezi. Sledilo je leto dni tajnih pogajanj v Vatikanu in Kanadi.

Spomladi leta 2015 se je Obama srečal s kubanskim predsednikom Raulom Castrom, diplomatske stike pa sta državi obnovili poleti istega leta. Avgusta so ZDA v Havani znova odprle veleposlaništvo, Kuba pa je v Washingtonu to storila mesec prej. Lani marca je sledil zgodovinski obisk, saj je Obama kot prvi ameriški predsednik po letu 1928 prišel na uradni obisk na Kubo, kar je bil odraz izboljšanja odnosov. Po Obamovem obisku je maja po več kot 50 letih na križarjenje priplula ameriška ladja, konec avgusta pa je bil v odnosih narejen nov napredek, ko je po več kot pol stoletja s Floride na Kubo poletelo prvo komercialno letalo.

Aprila 2015 je na vrhu Amerik v Panami, ko se je srečanja voditeljev Severne, Srednje in Južne Amerike udeležila tudi Kuba, proti kateri so ZDA pred skoraj pol stoletja uvedle embargo, napovedal konec vmešavanja v politiko držav Latinske Amerike. Tedaj je Obama dejal, da so odnosi ZDA, ki so posledica večstranskega pristopa, z drugimi ameriškimi državami ta hip najboljši v več desetletjih, k čemur je pomembno prispevala prav otoplitev odnosov s Kubo. Obama je bil doma deležen kritik, da opušča ameriške vrednote v regiji.

Kitajska ogroža ameriški vpliv v Latinski Ameriki
Kritiki pravijo, da je s Kubo vzpostavil diplomatske odnose, ne da bi dobil kaj v zameno. Obenem pravijo, da se mu ni uspelo zoperstaviti nasprotujočim vladam, kakršna je v Venezueli, prav tako pa mu očitajo, da so ZDA "zaspale", medtem ko je Kitajska kot tuji vlagatelj in posojilodajalec močno povečala svoj vpliv v regiji. Trgovina s Kitajsko se je od leta 2000 skokovito povečala in je v nekaterih državah izrinila ZDA v vlogi glavne trgovinske partnerice. Obama je kljub prvotnim zadržkom nadaljeval Bushevo politiko o uresničevanju dvostranskih prostotrgovinskih sporazumov. Države Latinske Amerike še vedno predstavljajo dobro četrtino ameriškega izvoza blaga.

Dolgo si je prizadeval izboljšati odnose z Latinsko Ameriko, regijo, ki v ameriški zunanji politiki večinoma pomeni več neuspehov kot uspehov. Zaradi sprememb v zadnjih letih imajo ZDA manj vpliva v regiji, kot so ga imele nekoč. Že na vrhu Amerik v Trinidadu in Tobagu leta 2009 je obljubil "novo poglavje" v medsebojnih odnosih in enakopravna partnerstva, ki, po Foreign Affairs, "temeljijo na medsebojnem spoštovanju in skupnih interesih".

Obama je šest let kasneje dejal, da se zaveza izpolnjuje. Napovedal je tudi pomoč državam v boju proti mamilarskim kriminalnim združbam. Regija, ki je še naprej precej razdeljena, se še vedno bori s trgovino z mamili in razširjenim kriminalom. ZDA so odigrale tudi svojo vlogo v pogovorih med mirovnim procesom med kolumbijsko vlado in uporniško skupino Farc. Glavni trn v peti ostaja Venezuela, proti kateri je Washington uvedel sankcije zaradi kršitve človekovih pravic.

Afrika veliko pričakovala
Izvolitev Obame so leta 2008 z velikim odobravanjem pozdravili v Afriki. Pričakovali so, da bo potomec kenijskega očeta razumel potrebe celine in jo tudi obravnaval kot strateško pomembno nalogo ter ji namenil več sredstev. Čeprav je Bush povečal pomoč Afriki, je bilo nestrinjanje z njegovo enostransko zunanjo politiko veliko. Vendarle pa gospodarstvo, ki je bilo prizadeto zaradi velikih stroškov vojn v Afganistan in Iraku ter velike recesije, ni dopuščalo novih zunanjepolitičnih pobud, še posebej ne v regijah, ki so sekundarne za ameriški interes. Z izjemo kratkega postanka v Gani leta 2009 ni bil na uradnem obisku v Afriki do leta 2013, piše Foreign Affairs.

Obamove poteze v Afriki so bile vse zelo previdne. Pragmatičen pristop je bil posledica izkušenj iz preteklosti in neuspelih potez njegovih predhodnikov, na primer, glede Ruande, Etiopije, Mozambika in Angole. Zaradi velike gospodarske in politične raznolikosti je nemogoče oblikovati enoten okvir zunanje politike. Četudi je ameriška vojska povečala prisotnost, pa diplomatska predstavništva ostajajo zelo okrnjena. Sahel je Obamova administracija obravnavala predvsem kot varnostno grožnjo. Z misijo AFRICOM ZDA usklajujejo boj proti islamskemu fundamentalizmu, zlasti na afriškem rogu. Približno dve milijardi dolarjev pomoči namenjajo za spopadanje s humanitarno krizo v Sudanu in Južnem Sudanu. Za ohranjanje miru v Kongu in humanitarno pomoč tej državi pa nameni od 650 milijonov do milijarde dolarjev letno.

Afrika ima še vedno obrobno vlogo v svetovnem gospodarstvu, toda v stabilnih delih celine je gospodarska rast vidna, kar je prepoznala tudi Obamova administracija in kjer je vse večja kitajska prisotnost. Humanitarna in varnostna vprašanja so v teh predelih za gospodarsko diplomacijo in spodbujanjem demokracije. Pri tem je Obamova administracija glede na predhodnike naredila korak naprej. Leta 2013 je med obiskom v Afriki napovedal vrsto odnosov s celino, ki bodo namesto na humanitarni pomoči temeljili na trgovini in partnerstvu.