Pričevanje skoraj 99-letnega Kranjčana, gradbenega inženirja, ki je bil med vojno v nemški vojski in pozneje v partizanih, je izredno zanimivo. Njegov oče Franc starejši je bil avstrijski častnik med prvo svetovno vojno, veliko je fotografiral in zapustil izjemno zanimiv dnevnik iz vojnih dni, ki je pred leti izšel pri Slovenski matici. Uredila ga je pričevalčeva hči Jasmina, poročena Pogačnik, ki se je pridružila dedovemu pričevanju in ga v marsičem obogatila.

Franc je bil pred vojno sošolec Staneta Žagarja, poznejšega partizanskega komandanta v Dražgošah, poznal pa je tudi Fanouša Emmerja, organizatorja upora proti okupatorju na liberalni strani, ki pa ga je komunistični VOS umoril že decembra 1941. Pričevalčev oče je bil geometer, že od otroštva mu je pomagal tudi Franc. Kasneje, po okupaciji, ga je pot vodila na šolanje na Dunaj, tam pa je bil mobiliziran v nemško vojsko. Znašel se je tako, da se je prijavil za tolmača iz srbohrvaščine. Ob obisku doma se je odločil, da ne gre več v nemško vojsko. Poiskal je stik s partizani in šel v njihove vrste. Za 14 dni so ga zaprli in zasliševali, ker mu niso zaupali, tudi zato, ker je njegov brat Leon z odliko doštudiral pravo v Ljubljani pri domobranski policiji. Franc natančno opisuje svoje izkušnje v partizanih. Bil je zadolžen za zbiranje hrane, tako da se je udeleževal tudi »rekvizicij«, pri katerih je šlo za ropanje živil na tistih kmetijah, ki so jih odkazali partizanski zaupniki. V eni takih akcij pri Treh kraljih je bil težko ranjen in odpeljan na zdravljenje v partizansko bolnišnico Franja. Po okrevanju in ob koncu vojne je bil s partizani v Tržiču v Italiji, a so se morali umakniti, podobno kot iz Trsta in Gorice. Po vojni se mu je uspelo vpisati na gradbeno fakulteto, vendar ne brez težav, saj so mu očitali brata domobranca. Brat Leon je izginil v povojnih pomorih.

Franc je postal inženir, diplomiral je na temo prometne ureditve Kranja, ki je že takrat predvidevala krožišče, kar v pričevanju tudi pokaže. Sodeloval je pri številnih gradbenih projektih, med drugim pri gradnji letališča na Brniku in več mesecev pri obnovi v potresu porušenega Skopja, za kar je bil tudi odlikovan. Hči Jasmina, ki je seznanjena z očetovo življenjsko potjo, pravi, da oče dobro ve, kako so delovali mehanizmi revolucije in nadzora prebivalstva, za katerega domneva, da še vedno obstaja, in s tem tudi strah oziroma previdnost. Zato je marsikaj v pričevanju ostalo tudi nedorečeno.