Njun oče je bil kolar, v ruskem ujetništvu med prvo svetovno vojno je spoznal tudi grozote boljševistične revolucije. V družini je bilo 13 otrok, trije paso umrli. Živeli so skromno in hodili služit k tujim ljudem.

Po okupaciji so živeli tik za mejo v nemški okupacijski coni. Poznali so revolucionarno nasilje v okolici Šentjošta in trije bratje so se pridružili vaški straži. Oba brata imate odličen spomin, ko opisujeta neverjetne medvojne dogodke, starejši Jakob se je pridružil domobrancem in se udeležil vojaških vaj na Brdu pri Kranju, ki so jih domobranski poveljniki organizirali na svojo roko. Pozneje so Nemci skupino odkrili in razpustili. Po umiku v Avstrijo so ga vrnili s preostalimi. Najprej je preživel strahote na škofjeloškem gradu, pozneje pa še šentviško koncentracijsko taborišče, kjer so večino ujetnikov pobili. Rešilo se je le nekaj mlajših taboriščnikov.

Izjemno zanimivo pričevanje vključuje tudi sprehod po Koširjevi kašči, zanimivem krajevnem muzeju, ki domuje v najstarejši stavbi v tem delu Slovenije. Vojne strahote so ostale v spominu; oba pričevalca pa sta si ustvarila lepi družini. Matevž, ki je prevzel bogato stričevo kmetijo, ima pet otrok, Jakob, ki je bil mizar, pa kar deset. Vsi imajo že svoje družine, v katerih je zdaj mnogo otrok in vnukov.