Černe je bil rojen v številni kmečki družini v Kozarjah, ki so sedaj že del Ljubljane in jih seka zahodna obvoznica. Imeli so veliko kmetijo, oče pa je bil vse do sredine vojne župan na Dobrovi. Jože zelo slikovito opisuje podrobnosti življenja pred vojno, ki je bilo kljub kmečkemu delo za otroke idilično. Stikov z Ljubljano skoraj niso imeli, edino enkrat jih je oče peljal na ogled novozgrajenega nebotičnika.

Vse to prekine vojna. Kozarje z okoliškimi naselji Brdo in Vrhovci so postali eno od žarišč revolucionarnega nasilja. Kot desetletni otrok je bil priča grozljivim prizorom. Z vrstniki je že februarja 1942 videl umorjenega krojača Žaklja na Vrhovci. Umori so sledili, tako je videl pri sedanji gostilni Pečarič ustreljenega Skubica, nato še Martinjaka. Jože je videl in celo prepoznal enega od vosovskih morilcev. Černe se živi spominja tudi tragedije na bližnjem naselju Brdo, ko sta domačina z Vrhovcev julija 1942 ubila pri gradu Bokalce dva sprehajoča italijanska vojaka. Okupatorji so se maščevali s požigom Brda in streljanjem nedolžnih talcev. Partizani so Černetovo kmetijo temeljito oropali, mama se je posebej razjezila, ker so poleg živeža odpeljali tudi porcelanasto posodo. Oče se je pred revolucionarji skrival, po vojni pa so ga zaprli, vendar se je uspel rešiti. Kmetje so bili v času komunistične oblasti odkrito preganjani in obremenjeni z obvezno oddajo. Veliko kmetov je propadlo in tudi Černetovi so morali kmetijo prodati.

Umori, prizori nasilja in strah, ki so ga vcepljali zlasti komunisti, so Jožeta kot otroka trajno zaznamovali. Da je kasneje normalno zaživel in si ustvaril družino, mu je veliko pomagala tudi glasba in njegovo pevsko udejstvovanje.