Leta 1930 rojeni Jože Jereb je utrjen mož, ki stanuje v Rovtah. V svojem življenju se ni branil dela in še vedno poprime za orodje. Spada v generacijo tistih, ki so živeli ob nekdanji rapalski meji med Italijo in Kraljevino Jugoslavijo, kjer je cvetelo tihotapstvo.

Rojen je bil v Zavratcu pri Rovtah, kjer se tudi začne njegovo pričevanje. Živeli so tik ob meji, Jože se spomni, kako so jugoslovanski graničarji ubili italijanskega vojaka še pred napadom na Jugoslavijo. Njihove kraje sta močno prizadeli vojna in zlasti revolucija. Po okupaciji je najprej nastopilo zatišje, po pojavu partizanov pa so začele padati žrtve, in to med domačini.

Jože je bil kot otrok priča ubitemu dekletu, ki je ležalo sredi ceste, ime ji je bilo Frančiška Mravlje. Partizani so jo ubili, ker naj bi se družila z italijanskim vojakom. Partizanski pritisk, ropanje in umori so sprožili nastanek vaške straže. A tisti, ki so se drznili upreti revoluciji, so po vojni plačali strahotno ceno.