Marjan Vidmar, sin gostilničarja z ljubljanskih Vrhovcev, je zelo zanimiv in slikovit pripovedovalec, ki nikogar na pusti ravnodušnega. Predvsem pa je dragoceno njegovo pričevanje o delovanju prve demokratične ljubljanske vlade, ki jo je sestavil Demos, vodil pa prav Marjan Vidmar. V pripovedi se sprehodi skozi dosežke tega obdobja, med katere spadata celovita prenova Plečnikovih Žal in njihova vrnitev prvotnemu namenu, saj je v času komunizma ta arhitekturni biser propadal in so se vanj zatekali brezdomci. Kot prvi mož ljubljanske vlade je doživel hude napade pomembnih ljudi nekdanjega režima, ki so bili prisesani na mestni proračun. Njegovo pravilo za spopad z njimi je, kot pravi, vsebovano v stavku: »Če hočeš komunista spraviti k pameti, mu vzemi denar. Potem je konec.«

Vendar pa je spopad s silami starega režima zahteval veliko časa in energije. Tudi ob tem, ko so namesto trboveljskega premoga Ljubljani zagotovili veliko čistejši indonezijski premog in enkrat za vselej zmanjšali količino smoga, ki je škodoval mestu in zdravju njegovih prebivalcev. Zasluga župana Strgarja ter njega in njegove vlade je bila, da se je Ljubljana, prej umazana in zanemarjena provincialna prestolnica, začela urejati in razvijati. Žal mu je, da niso ob prestavljanju stebrov s komunističnimi zvezdami ob vpadnicah takrat izpeljali še prestavitve spomenikov komunističnih veljakov v kak spominski park.
Sedanji napredek v Ljubljani opaža, vendar dodaja, da je bistveno vprašanje, za kakšno ceno se je vse to naredilo: »To ni evropski način reševanja. Jaz ne maram biti bogat, če moram krasti. To me pa res ne zanima.« V pričevanju se dotakne svojih prijateljskih vezi s številnimi zanimivimi ljudmi, med drugim dr. Jožetom Pučnikom, duhovnikom dr. Otmarjem Črnilogarjem, disidentom Viktorjem Blažičem, umetnikom Vlastom Kopačem in zlasti dr. Francetom Bučarjem, pri čemer odstre nekaj zanimivih detajlov iz Bučarjevega partizanskega življenja po koncu vojne na Koroškem, ko je, po Vidmarjevih besedah, sodeloval pri nalaganju ujetih domobrancev na transporte, ki so jih prisilno vračali v Jugoslavijo.

Pogovor z Marjanom Vidmarjem je zaradi epidemije covida 19 potekal pred nekdanjo gostilno na Vrhovcih v Ljubljani, ki je delovala od leta 1940 pa do leta 1995. Za točilnim pultom pričevalec za prijatelje in zase še skuha odlično kavo na velikem italijanskem kavnem avtomatu in ob tem obuja spomine na zanimive ljudi, ki so se nekdaj srečevali v tej gostilni. Sem sta zahajala tudi Bučar in Blažič, pa veliko drugih, pove Vidmar, ko se ozira po stenah, kjer so zanimive fotografije in predmeti, ki pričajo o bogati preteklosti teh prostorov. Ustvaril si je družino, ima hčerki in vnuke, s katerimi se lepo razumejo, stanuje drugje, a skoraj vsak dan se vrača v »svojo« gostilno na Vrhovce, kjer s prijatelji razpravlja, ne le o politiki, ampak tudi o ženskih vprašanjih, pri katerih je moška pamet, kot se pošali, premalo, da bi jih razumel. Rad ima Vipavsko dolino in njena vina, sam pa ima vinograd na Krasu in njegov teran velikokrat zmaguje na tekmovanjih. V času epidemije pogreša druženje in komaj čaka, da bo grožnja popustila. Za konec pa vsem skupaj želi: »Bodite dobronamerni, potrpežljivi pa dobri. To je rešitev, druge ni.«